Bila sem na enem takem sproščenem žuru, ki se zavleče pozno v noč in borovničke iz stekleničke lepo namažejo jezik, da se govori in celo molči brez muke. Nekdo je osvajal prijateljico, njegov kolega pa je nekako na pol avtopilotsko začel osvajat še mene. Flirt je včasih nalezljiv. Pa še tema se je spustila na klopce in sveče so vzplamenele pod zvezdami in na sploh, na kaj drugega lahko še misli ob vsem tem ženska kot na fuk, je bilo slišati med njegovimi vrsticami.
»No,« sem ga pogledala v motne oči, »star si okrog trideset let, leto manj, dve leti več. Najbrž še študiraš ob delu, pišeš diplomo ali delaš zadnje izpite. Živiš pri starših. Ob tem A. zameriš svoji mami, ker te ni imela dovolj rada, ali B. zameriš očetu, ker vaju je zapustil, in C. zameriš bivši punci, ker te je čisto zares zjebala, ker si si življenje predstavljal malo drugače. Sicer pa ti ni hudega v življenju, a tudi preveč dobro se ti ne godi.« Nekaj je zamomljal pod nos, bliskovito (za človeka, ki je toliko spil) vstal in odšepal stran. »Preveč si mu naložila na mansardo,« je zahihitala kolegica.
Ni minilo pet minut, ko se je g. »Mansarda« vrnil. »Kako si vedela? Tako si to …« se je zazrl vame. Nekdo je že scal v grmovju, ne da bi se to trudil skriti. Zabava se je nagnila v tisto dimenzijo, ki se je dobršen del udeležencev zjutraj ne bo spomnil, zato sva s kolegico hihitajoč se popokali domov, še preden sem Mansardi naložila novo dozo pametovanja.
Zjutraj se je zmačkan Mansarda prikazal v najbližjem lokalu z vprašanjem od sinoči: »Kako?« Trezen je bil videti za par centimetrov višji … proporcionalno oblikovan … vreden poželenja. V zaprašenem prtljažniku njegovega renaulta, natrpanega s športno opremo, je verjetno že dolga leta ležala filozofska knjiga z dolgim imenom in težko berljivim priimkom avtorja. V poletni vročici je izločal vonj po zdravem moškem, a najbrž je obleke sušil nekje v kleti. Na trenutke je zadišalo prav po njej. Odpeljala sva se nekam, kjer se je potepal kot otrok – neke idilične gozdne poti ob makadamu. Mršil si je temne lasje in razlagal, kako pomembni so v njegovem življenju kolegi, kako je zabluzil ekonomski faks, kako dolgočasno in slabo plačano službo ima, kako je vzel kredit za obnovo bajte, v kateri živi z mamo, in kako čedalje težje je srečati dobro punco, ker so že vse poročene. In še nekaj, manj razločnega, o bivši …
Razmišljala sem, kaj rabim od moškega, o katerem sem vedela preveč, še preden je odprl usta? Nobene iluzije mi ni pustil, mehanizmi za olepševanje ljudi pa so v moji glavi odpovedali že kaki dve leti prej. Nekajkrat sva se še videla, potem pa sem nanj pozabila, vse dokler nisem začela poučevati in srečala drugega moškega. Ta se je želel učiti tujega jezika zaradi sebe: star čez petdeset let se je v službi vratarja tako dolgočasil, da se je začel učiti dveh jezikov hkrati. Oboževal je nanizanko Sužnja Isaura: z videokaset si je izpisal vse dialoge in jih želel prevesti v tri jezike. Zase. Na lekcijo je prinesel sliko rojstne hiše, v kateri živi s čedalje starejšo mamo. Med odmorom je razlagal, kako žal mu je, da se ni šolal do konca, prijatelji so se sčasoma porazgubili. »Družine pa si nikoli nisem ustvaril, ker sem se žensk bal!« je skesano in počasi zlagal v torbo učbenike ob koncu pouka. Domov se mu ni mudilo. Medtem pa sem sama komaj čakala, da gre in da odprem okno in prezračim prostor, ki je bil poln vonja po zatohli kleti, ki ga je prinašal v predavalnico.
Agata P.
Hehe, kaj to je domišlijska ali resnična izpoved zafrustriranega dekleta? ;-)
Kr neki.
pripoved razvajene pichke ki se poigrava z tipi….na koncu bo pa sama v garsonjeri z 6 machkami
V resnici pa je Agata 62-letni upokojenec - sosed od Jonasa. Naveličal se je košenja trave in zdaj piše zgodbice :)
DESCI SAMO JAMRANJE VAS JE. Mit moškosti se je izgubil. Obstojajo reve (niso to vsi, ampak bi upala trditi, da gremo proti 80 %), ki živijo pri mamicah do 30 leta ali pa še dlje. Moški ni več moški je samo objekt za sex. Vse ostalo naredijo ženske. Danes podpirajo ženske 5 vogalov, pa čeprav naj bi imela hiša le 4.
Posploševanje na visoki ravni (med komentarji in v tekstu) :P
Bravo, mestoma tako lepo napisano, da je vredno razširitve vsaj v kratko zgodbo. Ker v tej mali smrdljivi vukojebini tovrstnih tekstov skoraj ni, izrekam še toliko gromkejše priznanje Agatinemu stilu, motivu in osebnoizpovednemu pogumu. Veliko napisanega (in še več med vrsticami impliciranega) še kako drži, bom pa v naslednjem prispevku pričakoval enako besnečo disekcijo plehkih kladvenic z maternico namesto možganov - torej, če že posplošujemo, slovenskih žensk.
Čisto (zame optimista) nepričakovan konec, haha. Ampak morda je ravno to najbolje. Zla slutnja, da s 50-letnikom ne bo nič bolje me je obšla šele ob sliki hiše in omembi mame.
Tudi na račun zarjavelih najstnic tam okoli tridesetega bi se dalo mimogrede marsikaj sočnega spesnit…
Brez zveze, sem najprej posumil, da Mojca Mavec zdaj objavlja pod psevdonimom, pa zgoraj berem, da gre za nekega penzionista. A taka pisanja so “kao” na pol umetniška dela?
Poznam kar nekaj samskih žensk, tam pri štiridesetih, ko imajo že neredno menstruacijo. Običajno imajo pse in mačke, ko jih poslušaš, pomisliš, da so matere samohranilke in tiste, ki podpirajo “pet vogalov” mnogo bolj simpatične, čeprav so utrujene, zgarane in naveličane, globoko v sebi pa zadovoljne. Pa tudi po ves dan en razmišljajo, kako odstraniti vse madeže, kot bi nam radi pokazali “kreativci”!
Vsi ste opice in nic drugega!
luštno… tako ovitek kot zavito.
Zadnjič mi je 26-letna sošolka iz gimnazije omenila svojega novega tipa, tujca.
“Zakaj pa tujca?”
“Zato, ker Slovenca pa res ne!” mi zaničljivo prhne očividno razočarana nad izkušnjami.
Jo vedno bolj razumem. Sploh ker sem izgleda tudi sam pravi slovenski stereotip…
NAJ NAM ZABOGA KDO POMAGA!
Rugelj se stara.
Vojska že zdavnaj ni več kar je bila.
Trenerji fuzbala tudi niso ravno primerne očetovske figure.
Jebemu, kje so slovenski heroji ?! Taki za zgled?! Jonas? Ma, nemoj. Sašo Hribar? Smo že bližje. Kaj ti še preostane? Kristus? Oh, yeah, I can see the light, baby!
Sto tisoči dedcev zafurane populacije. Naj eden v to vendar investira, prevzgaja, bodri. Saj v glavnem si moraš res sam prit na jasno, kje in kaj si. Te resničnost prej al slej trešči po buči. Ampak čisto vsega pa tud ne moreš sam.
Najhuje je sploh o tem spregovorit. Ker razgališ svoje blefiranje. V resnici si pa negotov glede skoraj vsega, kar ti jemlje voljo in samozavest za kakršenkoli življenski podvig.
Evo pa sem se skašljal. Izvolite pljuvati nazaj. Me ne gane in ne zamerim. Grem iskat Budo.
Treba je reči bobu bob. Problem je v procesu sekularizacije, liberalizacije, odmika sodobne družbe od tradicionalnih patriarhalnih vrednot in agresivni emancipacijski politiki, ki jo fura western society, s katero se brišejo meje med spoloma. To se nam počasi že maščuje. Preveč smo se prilagodili ženskam, v tem zagovarjanju enakopravnosti jim gremo preveč na roko, s čimer škodujemo sebi in predvsem njim. Prav zato moramo danes poslušati in prebirati ta njihova bedna pritoževanja nad dejstvom, da primanjkuje možatih tipov, ki bi jih vsake toliko časa dobro namlatili, prefukali in jim dali vedeti, da so oni capo di banda. Ženske ste zblojena vrsta, ki pravzaprav ne ve, kaj in koga hoče, preveč ste pod vplivom revij tipa Lady in Cosmopolitan, nanizank Fuk v mestu ter podobnih feminobedarij, ki bi jih jaz preprosto prepovedal. Vse več je žensk, ki razen instant juhe in hrenovk ne znajo skuhati ničesar, kot da bodo svoje froce, če jih bodo sploh imele, pitale z obroki Halo Katre, raje kot otroke imajo pudlje, polovica jih je na antidepresivih, vse po vrsti študirajo in upajo na delo v državni upravi, s takimi ženskami se srečujem dnevno in preprosto mi ob takih Slovenkah gre na kozlanje. Ni čudno, da v takih družbah prihaja do vse pogostejših anomalij v obliki metro-BradPitt-pozerstva, pederjaštva, lezbaštva ipd. Folk se smeji Ruglju, tudi sam sem se na začetku, sedaj pa vse bolj ugotavljam, da ima tipo prav.
heey!!a ni to kull??ka pa mislite da sem jaz seksi manči !sey sem res
Večina bab je zafnanih vedno bolj in vedno manj vedo, kaj hočejo. Tudi zaradi tega imajo moški vso motivacijo, da živijo raje še naprej pri mamah, ki jim pač manj sitnarijo. Ženske pa tudi ne znajo več nobenih ženskih stvari (kot moški niso machoti): le redkokatera zna še kaj skuhati ali sploh kakršnakoli čustva pokazati (razen nenehnega pritoževanja in sitnarjenja).
Mi grejo na k* take babe, ki se nonsto pritožuejo nad moškimi (ali smo svinje, ali nismo dovolj možati ali ono ali tretje), kamor nekako spada tudi tale članek, same se pa ne pogledajo v ogledalo ali so one sploh še nekje v skladu s podobo takšne ženske, ki bi moškega navdušila. Jaz vedno bolj zeham, premišljujem, da bom dal svoje babe na čevelj in šel nazaj k mami ;)
Boi: Seveda, ženske so vsega krive. Ker vedo, kaj hočejo, v tvojem primeru delati za državno upravo. Pa še _največji greh_ si upajo študirati. Za kuhalnik jih že od malega! Če že mora v šolo, naj gre v gospodinjsko.
Sam me zanima, ali znaš kakšen žebelj v zid zabit? Kolo (bodočemu sinu) popravit? Zaslužiš dovolj, da preživljaš najmanj dva otroka in ženo, da, bog ne daj, ne dela za državno upravo? Si, oprosti, kar se spuščam na osebno raven, sposoben ta dva otroka zaplodit ali posvojit in jih vzgajat/imet rad ne glede na to, kakšna metro-BradPitt-pozerja ali lesbaša sta?
Prevzeti odgovornosti za družino ni sposoben niti naš spoštovani predsednik vlade (ima le uradno ljubico) niti razsvetljeni predsednik države, da o lepotcu Pahorju ne govorim. Oni so slovenski junaki. Kaj pol hočmo od drugih moških? Kaj hočmo od žensk?
Večina bab je zafnanih vedno bolj in vedno manj vedo, kaj hočejo. Tudi zaradi tega imajo moški vso motivacijo, da živijo raje še naprej pri mamah, ki jim pač manj sitnarijo. Ženske pa tudi ne znajo več nobenih ženskih stvari (kot moški niso machoti): le redkokatera zna še kaj skuhati ali sploh kakršnakoli čustva pokazati (razen nenehnega pritoževanja in sitnarjenja).
Mi grejo na k* take babe, ki se nonsto pritožuejo nad moškimi (ali smo svinje, ali nismo dovolj možati ali ono ali tretje), kamor nekako spada tudi tale članek, same se pa ne pogledajo v ogledalo ali so one sploh še nekje v skladu s podobo takšne ženske, ki bi moškega navdušila. Jaz vedno bolj zeham, premišljujem, da bom dal svoje babe na čevelj in šel nazaj k mami ;) …
mimogrede: zgleda postiranje s Firexom ne dela
Bunkica, meni se ni treba prav nič opravičevati za mnenje, jaz se tebi ne mislim. Sicer pa je to še en lep dokaz dvoličnosti, hinavskosti oz. razcepljenosti žensk, najprej me malo popljuva, za kar me sicer boli džoko, potem se mi pa neki opravičuje. Tipična babja fora. Sploh se ne mislim spuščati v neke argumentirane debate s tabo kot žensko in te prepričevati v svoj prav, ker se mi zdi to stran vržen čas in trošenje energije.
Boi: tudi prav.
Jaka R. zdi se mi, da je Agata neizprostna do obeh spolov: http://www.vest.si/2007/08/10/o-komplikatorjih-in-poenostavljanju/
Ne bom posegal v Mars vs. Venera del debate, ker bi bilo predolgo ;) ampak samo vrgel (se eno?) kost: Koliksen delez omenjenih ljudi zivi “pri mami” zaradi ekonomskih razlogov povprecne Slovenije (nerealna razmerja place vs. najemnine ali nedostopnost ustreznih stanovanjskih enot), torej ne zaradi nesposobnosti?
Ja, dober point, Rosenfeld. Najbrž večina tipov do 30-ih ne živi doma zato, ker izjemno uživajo v celodnevni bližini in pozornosti mame (in očeta), temveč ker je zaradi zaposlitvene negotovosti, balkanskih plač in evropskih cen najemnin ter nasploh vsega, iti na svoje finančno precej težak in tvegan korak. Mamini sinčki pri vsem tem nimajo kaj dosti veze.
Cene nepremičnin so v Sloveniji med najvišjimi v Evropi. To je razlog, da ljudje tako dolgo živijo pri starših (ne samo moški, tudi ženske!!!!) in da je rodnost tako nizka.
Tisti, ki kar nekaj sklepajo brez ozira na celo sliko, naj najprej pomislijo o tem.
Ah, ja…..kako smo razvajeni!
Pri starših tako dolgo kampirajo/mo zaradi udobja.
Pozitivne stvari “mama hotela” so še vedno večje, kot negativne (da mama teži ipd)
Kdo pa pravi, da je nujno za preživetje vsa krama, ki si jo navlečemo zato, da smo “IN”
Ja, res je življenje ratalo precej drago, ampak, če zreduciramo zadevice na “nujne” (niti ni potrebno, da se omejimo na “res nujne”) se marsikatera mamina maza lahko mirno odseli iz “mama hotela”.
Ampak, raje ne….je prehudo odrasti.
Enako glede rodnosti….preveč smo razvajeni.
Velja za oba spola.
Me zanima koliko 30 letnic ima svojo lastno stanovanje oz hišo, ki si ga je prislužila s svojim delom. Od tipov se pa to kar pričakuje, če pa tega ni so pa mamini sinčki!?!
To pa zato, ker so atijeve punčke.
[...] moški pa tudi ženske našega časa.. http://www.vest.si/2007/08/25/moski-nasega-casa/ [...]
Se spomnite npr. reklame: Ja kakšen moški pa si če ne uporabljaš malicije…
Tolk o tem kolk bi babe rade poženščile desce. Pol pa maš napol desce-babe, ki dišijo po parfumčkih… eh, jajca. Taprav desc mora smrdet po švicu… In ne eno ne drugo babam ni všeč… Fantje kol v roke pa po starem si poiskat žensko…
Ženskam pa urica tik-taka… šmrk…
he he
Agata, prav imas. Ampak prav imajo tudi fantje - danes je tezko biti moski, ki bi ustrezal zenskam. Obenem obratno - zenske vse manj ustrezamo tistemu, kar si moski v resnici zelijo. In morda prirocniki tipa Moski so z marsa zenske so z venere tudi niso tako iz trte zviti - pa ne bi prevec poenostavljali.
Mislim pa predvsem, da je danes problem odtujenost in zlasti dejstvo, da se nam ni potrebno vec uklanjati pritiskom druzbe (vsaj naceloma ne, ceprav nas znotraj to potem zre) in se prilagajati komur koli. Tudi mami ne, saj je pac slovenska mama najbolj srecna, ce je sinek (ali hci) lahko doma in mu/ji kuha in pere. Se pri 45-ih (moja lastna babi). Res je, da so place prenizke za najemnino ali samsko odplacilo kredita. Res pa je tudi, da bi se lahko selili v hise z vec sobami kot t.i. Wohngemeinschaften v Nemciji ali drugje.. za zacetek. In takoj po (triletnem) studiju zaceli z delom, pa vzeli tridesetletni kredit za hiso s prvo placo, tako kot npr v Belgiji…in se morda nehali pehati za ideali, ob cemer pozabljamo na tukaj in zdaj..ter zaceli ziveti v sedanjosti z nacrti za prihodnost.
A to - seveda zahteva odrekanja, nacrte in predvsem prilagajanje ob priznanju, da vendarle nismo center nikogarsnjega sveta, razen samo svojega.Prevzem odgovornosti za svoj lajf je tisto, cesar se je - vsaj meni - najteze nauciti…Ker takrat si za lastne neuspehe na vseh podrocjih odgovoren sam.
@Boi in @magistra & bodoca mama
Delim mnenje z vama 100% !! Sam se soočam z istimi situacijami v svojem življenju.Vsakokrat,ko v družbi,izpostavim zgoraj opisane življenske probleme. Nastane vakuum besed,ki obstanejo v zraku;obrazi
postanejo mrtvaško zasanjani ;pogled zombijevsko breizrazen ;roke samodejno sežejo po kozarcu in cigareti ;telesa pričnejo drhteti…. Besede se odbijajo od sten…
Trenutek nezavednega kot blisk mine in že smo nazaj v realnosti. “Veš kaj je soseda rekla…” “A si gledal včeraj tekmo…” “Nujno moram fanta poklicat…” “A si videl ta novi avto…”
Čakam na odgovore ,vprašanja ,mnenja ,rešitve….hmmmmmm
Poglej poglej zdi se mi,da mi stena odgovarja!
Rdeče barve…. hmmmmmm
Je mogoče v zadregi !?
Sive fuge….hmmmmmm
Je ujeta v svojo mrežo !?
Neonska luč…hmmmmmm
Zdi se mi,da nekaj prikriva!?
Kaj že?
Hoj natakar,prinesiti mi hambi in kakakolo…hmmmmmm
Pa še kilo banan,da bom v korak s časom!
“hmmmmmm”, tvoj problem se enostavno reši tako, da se ne hodi v družbo.
Antisocialni elementi (dokler so še na prostosti) povsem dobro funkcionirajo sami s seboj - nekateri smo na to tudi ponosni. Pa kaj, če vsi kleni Slovenci menijo, da je tako življenje slabo? Človek mora poslušati lastno vranico, pardon, srce, ne pa izdihniti pet metrov pred stereotipnim ciljem.
Kolumna se mi zdi prima.
Fuknjena pichka