Smrtno varen
In nevaren, dokler jih ne stakne, ki so mu kos.
Death Proof. ZDA, 2007, 114 min.
Režija: Quentin Tarantino. Igrajo: “The Girls”, Kurt Russell.
Zadnji film Quentina Tarantina spominja v gradnji suspenza na začetek Prešernovega Povodnega moža: “… modrij in zvijač je bila vseh umetna; / možake je dolgo vodila za nos, / ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.” A preden ustrezno zamenjamo spola, pomnimo auteurjeva najbolj znana dela: Stekle pse (1992) in Šund (1994), v katerih so dominirali moški, ki so skozi prostrana besedičenja dajali vtis samozadostnosti, kot da ne rabijo boljših polovic. Drugačen je kungfu vestern Ubila bom Bila (2003-4), s katerim je Tarantino izplel dvome o tem, ali lahko posname prepričljiv akcijski prizor, in v katerem je poslal lik maščevalke nad moški svet.
Ta spet trpi v naslovnem filmu o kaskaderju Mihu (Kurt Russell), ki križari po ZDA in vznemirja s svojim fatalnim avtomobilom, v katerem pa je sam varen pred večjimi poškodbami v groznih nesrečah. Vanje sili, ker je moten: opreza za “hudimi bejbami”, kakšno odvrne z brazgotino vzdolž lica, drugo ujame na navito vozilo (”Is it my scar?” - “It’s your car”), jo pelje domov in povzroči nesrečo, v kateri z gotovostjo umre vse, kar ni v voznikovem, kaskadersko predelanem prostoru. Russell je izvrsten kot prileten ženskar, hkrati shrljiv in mevžast, ter enako markanten kot Snake Plissken v Pobegu iz L.A.-ja. Najprej se zdi imeniten, ko pa zagreši prvi gnus, gre med iz ust, led v srce, in človek bi ga najraje premlatil. Ampak nepredvidljivi Tarantino bi ga lahko ohranil pri življenju … Na srečo čas ni na njegovi strani: obsesija - mlade ženske so z leti ne le vse bolj privlačne, ampak tudi bolj osvobojene in pretkane. Pravzaprav je film feministični in štarta diplomatsko ter se sprevrže v žensko-maščevalnega, ko dobijo Miha v roke kar tri Neveste in ga stresejo iz hlač, kot še nismo videli ženske tresti moškega iz hlač. Druga konstanta je izkoriščanje seksapila in nasilja, s čimer se je Tarantino kot cinefil-velikan poklonil “grindhouse” kulturi iz 70-ih, času brez multiplekstov in z zrelejšim občinstvom, ki se je rado gostilo v “grindhouse” kinih, kjer pa niso kazali samo seksa in nasilja, ampak vse “kul” od zombijev do jedijev. Filmskih kopij je bilo malo, gledalcev veliko in celuloid se je obrabil - tu je mogoče izvor imena - kot je obrabljen in mestoma drugače posiljen videz Smrtno varnega - seveda umetno; s tem elementom si je dal dosti več duška Robert Rodriguez v bratskem Planetu terorja.
Kot naročeno je film prišel v kina s Transformerji in jim pokazal, kaj je filmska zabava. Ko kaskaderja začne loviti njegov plen in ko dekleta polasti maščevanje, gledamo njihove grimase in opazimo transformacijo iz strahu v ekstazo, ki deluje dosti močneje od niza umetnih sličic ter eksplozij brez konkretnih krajev in smisla. Tarantino, perfekcionist in eden največjih sodobnih filmskih talentov, je posnel novo, povsem izvirno mojstrovino, iz katere kapljajo tudi vrednote, a prednjači čista filmska zabava.
V bližnji prihodnosti bo v ZDA izšel dvd. Sam si ga bom ponudil na ta način. Kolikor vem, je koncept ločenega prikazovanja filmov skupen vsem evropskim državam, a vendar; za celovito grindhouse izkušnjo bi raje plačal dvojno ceno. Verjetno v tej obliki tudi ni fake vmesnih napovednikov? Pohlep distributerjev ne pozna meja
”Is it my scar?” — “It’s your car” na YouTubu! Perfekten muvi.
@Klemzo: Saj ne misliš lokalnih distributerjev; najbrž The Weinstein Company? Oni so se odločili, da bodo Grindhouse po slabem sprejemu v ZDA poslali na tuje kot dva filma. Fake trailerjev ob Smrtno varnem pri nas res ni, je pa film konkretno razširjen; mislim da slabe pol ure. No, “dva za ceno enega” pri nas vendarle ni, kar pa bi bilo kul, se strinjam.
@Robert: Mislim vodilne, ne lokalnih. Danes s težavo ‘naletimo’ na studisjske produkcije brez poseganja raznih šefov. Na platnu si želim kar se da neokrnjeno režiserjevo vizijo, ravno pri Tarantinu & Rodriguezu sem jo bil vajen. In ta različica to ni (kot si že omenil, nastala je po slabem donosu orig). Si jo bom pa z največjim veseljem ogledal naknadno. Predvsem ne razumem, zakaj se izogibajo ponuditi možnost izbire, tam, kjer jih to nič ne stane? Ne mislim mnogokrat nepotrebnih dvd ‘režiserjevih’ različic, lep primer pa je sinhronizacija (Ratatoille). Napovedniki so bili med kritiki (in gledalci) še posebej izpostavljeni in že težko pričakujem celovečerno različico le teh. Kot tudi Grindhouse DVD, v upanju na prej omenjeno izbiro.
p.s. Nikakor ne mislim, da je zaradi tega sam film slab/slabši. Precej zaupam tvojim kritikam.
@Klemzo: Zanimivo si pomislil, da razširjena verzija ni več tista neokrnjena režiserjeva vizija, ki jo je domišljal dalj časa v paketu z Rodriguzeom. No, malo je treba na dodatni material le pogledati kot na “podarjenega konja”, torej ne v zobe! :) Jaz bratom Weinstein verjamem, ko sta rekla, da imata zelo rada projekte, ki jih producirata, in da se jima je ob medlem sprejemu storilo milo zaradi filmov samih in da naj jih poskusi občinstvo sprejeti topleje samostojno. Logično pa je tudi, da managerji skrbijo za zdravo poslovanje. In niti Tarantino si najbrž ne more privoščiti blagajniške polomije.
Možnost izbire stane, tu se po mojem motiš. Originalni Ratatouille naš distributer ni dal v kina, ker bi ga stal laboratorij - za podnaslavljanje. Saj mogoče bi dodaten (pri meni recimo - večkraten) ogled pokril izdatek, ampak mislim, da so naredili račun in videli, da bodo s sinhronizacijo dovolj zaslužili in da jim ni treba dodatno tvegati. Ne vem, ne delam v Cenexu.
Nam, trdim oboževalcem, ki študiramo še tehniško in kulturno ozadje, preostane DVD-izkušnja, ki bo le bolj kakovostna, bržkone pa kinočarovnije z velikim platnom in dvoranskim zvokom ne bo nikoli dosegla.
Robert - moje videnje tukaj -> KLIK, je pa Tarantino svoje tehnike za finis probal se v SIN CITY kot gostujoci reziser.
Grindhouse je fajnska zadevscina, ampak sem moral “preostanek” pretociti kar s torrentov.
Gledal sem film in lahko rečem, da sem malo razočaran. Ne pravim, da je Smrtno varen slab film - je veliko boljši od večine filmov, ki pridejo v kino, ampak prejšnji izdelki Q. Tarantina so bili veliko boljši.
Tudi meni ni bil fim nič kaj posebnega. Planet Terror mi je bil še za odtenek slabši, ker zombiji so pa zame res preživeta tematika. Ne morem verjeti, da film zgolj zaradi tega, ker je Tarantinov in je v njem par shocking prizorov ter drugih nekonvencionalnih vložkov dobiva same dobre ocene (npr. na imdb-ju skupaj z PT kar 8,3, čeprav je res, da imdb-jeve zvezdice niso ravno suho zlato - mi pa veliko pove, da mu najvišjo oceno prisodijo males under 18).
Kaj je IMDb-jeva ocena? Takisto aktualni Transformerji imajo podobna in starostni histogram [2] in oceno. Najbrž to pomeni, kaj, da hodijo v kino predvsem pod-18-letniki, ki so otopelo prenaveličani podob s spleta, TV-ja …, da ne ločijo enega filma od drugega. Smrtno varen je videti, slišati in razumeti, kot bi po mojem moral biti film: suverena igra, ušesu inu razumu prikupen scenarij, brezhibno zrežirana akcija brez posebnih učinkov, tril, impresivne, ali smiselne podobe, poduk … Sama ne pomnim bolj prima zgleda za tisto domačo, sicer Konfucijevo misel (okoli 500 let p.n.š):
“Kar ne želiš sebi, ne stôri drugemu.”
Ta film ima kot vsak latentno in manifestno strukturo. Je pa zanimivo, da se Q niti ne trudi preveč z manifestno vsebino kar se tudi vidi v filmu, saj je vse tekoče, enostavno in kirurško natačno. V ozadju pa kar mrgoli sporočil, ki grizejo. Ne sodi, da ti ne bo sojeno. Klin se s klinom zbija. Posl “j”, nema kajanja. Zlo vedno premaga zlo, ups tole mi je pa ušlo…
[...] kinu: Ratatouille (ocena), Poletje slovenskega filma, Smrtno varen (ocena).Zdaj zdaj: Planet terorja. Kmalu: [...]
Zakaj ocene od ena do štiri?