Vest

Bil je vojak. Tam nekje pri 35 se je spomnil, da bi bil čas, da se poroči. Ker v okolici Ljubljane, kjer je odraščal, ni našel primerne kandidatke, si je z mirovne misije pripeljal Ukrajinko. Lepa punca. Lasje do poskočnih ritnic, noge, od katerih moški le s težavo odtrgajo pogled, mil obraz. Ko sem jo pobliže spoznala, se je izkazalo, da piše poezijo, katere kakovosti nisem znala preceniti, njene slike pa so bile na galerijski ravni. V polomljeni slovenščini je razlagala, da je odraščala z babico. Doma denarja ni bilo dosti, zato je začela zgodaj trgovati na tržnici z drobnarijam. Tam je med nakupom cigaret tudi spoznala svojega slovenskega princa. Princ je od literature bral le pisane revije, ki se dobijo na večini bencinskih črpalk sveta, od slik pa so se mu v spomin zasidrale le panjske končnice: tista s hudičem, ki babi brusi jezik.

Po poroki je lepo Ukrajinko pripeljal na vas, kamor še avtobusi ne vozijo, in ji izjavil, da je čas za otroka. Na njeno pripombo, češ da je še prezgodaj, ji je zastavil pogoj, da če ne zanosi v pol leta, jo bo poslal nazaj v tisto luknjo, iz katere jo je pripeljal.

Lepo je imeti romanco s tujcem: česar ne pove ali ne razumete, si lahko domislite sami. Idealizacija se konča s spoznavanjem partnerjevega jezika. Lepa Ukrajinka pa se je streznila, ko jo je princ v petem mesecu nosečnosti mahnil po obrazu. Previdno, da ne bi padla po stopnicah, jo je pridržal od zadaj. Če ne bi bila noseča, bi menda klofuto sprejela kot zasluženo kazen za nepomito posodo. Saj jo je tudi babica kdaj pa kdaj po riti … A materinski nagon, ki se je počasi prebujal v njenem mladem telesu, je bil močnejši od pokorščine. Od takrat naprej je razmišljala še samo o tem, kako mu uiti.

Ko je bil njun sin star šest mesecev, je odšla na obisk k sorodnikom. Z denarjem, ki ga je skrivaj prihranila ob nakupovanju v Sloveniji, si je uredila nov potni list, rekoč da je starega izgubila. Nato je »za nazaj« za manjšo podkupnino vpisala v ukrajinski register sina, seveda pod drugim imenom in priimkom. Oba dokumenta je skrbno skrila v zamrzovalni skrinji. Babičino stanovanje je zamenjala za drugo, na drugem koncu njenega industrijsko zavoženega mesta, in se vrnila nazaj v lepo Slovenijo. Ko se je otrok že navadil na kahlico, je dobila slovensko državljanstvo – vstopnico za Evropsko unijo. Čez pol leta je vnovič odšla s sinom v domovino, saj naj bi bila babica bolna, in se ni več vrnila.

Čez par let me je zaneslo na bazo Natovih vojakov v Nemčiji: sive začasne stavbe in daleč naokrog nobene civilizacije, razen enega samega lokala. Tam sem jo ponovno srečala. Kot prej lepo, le na drugačen način. Lasje si je posvetlila s peroksidom in ustnice poudarila z rdečilom. Napili sva: samo da sem jaz potem bruhala, ona pa je brez zapletov odplesala svoje okrog droga. Sina je pustila babici in prek znancev, ki jih je spoznala v Sloveniji, odpotovala »na zarabotki« v tujino. Rekla je, da ji gre razmeroma dobro. Rekli so ji »Slovenka«, čeprav je vsak, ki je imel kdaj kaj opravka z »ukrajinsko robo« vedel, da ni iz Slovenije.

Agata P.