Vest

»Poslušaj,« se je pogreznila na kavču in privzdignila majico vse tja do prsi, »zadnje čase sem precej živčna ženska in za lastna dejanja ne odgovarjam v celoti.« Globoko je zavzdihnila med tem, ko je zatekle noge dvignila na klubsko mizico.

»Lahko ti celo zamerim, da ne sodeluješ. Ne nazadnje,« se je ustavila in se zamislila, zakaj govori z njim skoraj v knjižni slovenščini. A da se ji ne bi misel izmuznila, se je kaj hitro vrnila k nagovoru. »Ne grozim ti. Imel boš še milijon priložnosti pokazati, da si drugačen od drugih. Zdaj pa te pa prvič in zadnjič prosim – bodi kot vsi drugi,« dlan je položila malo višje od popka na tisto izboklinico, za katero je domnevala, da je njegova glava.

»Saj tudi sam veš, da je bolje, da izkoristiš zadnjo priložnost in se obrneš na glavo.« Za hip je posumila v svojo prištevnost, ker je govorila z nekom, ki se še ni rodil, a jo je redno opozarjal na svoj obstoj z brcanjem odznotraj.

»In ne misli si, da bom to kar tako pustila!« je Marjetka povzdignila glas in prisluhnila sama sebi. Bitju, ki sta ga z možem poimenovala Albert, se je kolcalo.

Na vratih je zazvonilo in ker je predpotopni zvonec tulil vse tja do zadnjega nadstropja, je Albert začel preizkušati meje raztegljivosti svojega sveta, ki ga je čedalje tesno oblegal. Tako preplašeno se je razgibaval, ko si je bodoča mati s sušilnikom sušila lase ali ko je kakšen dojenček v bližini z glasnim jokom opozarjal, naj se Albertu ne mudi preveč ven.

»Če bi živela ob Žalah, bi ta zvonec zbujal mrtvece,« je Marjetka na pragu cmoknila moža na lice, hladno od prvega jesenskega mraza.
»Kupil sem novega!« ji je Luka pomolil škatlico, zavito v rjavkasti papir.

Po večerji je zakonca prevzel instinkt gnezdenja. Luka je razdejal zaprašen zvonec, Marjetka pa je že najmanj desetič preverjala vsebino rožnate torbe, pripravljene za odhod v porodnišnico.
»Veš,« je zamišljena prišla k možu na hodnik, »sem malo razmišljala …«

»Ja?« je Luka še naprej vrtal z izvijačem in lovil ravnotežje na stolu.
»Ko sem se rodila jaz – je umrl moj pradedek,« je mencala v rokah mikroskopsko majhno nogavico, »in ko se je rodila moja sestra – je umrl mamin oče, torej moj dedek.« Luka je odmaknil izvijač od ostankov zvonca in se obrnil proti ženi. Obšla ga je slutnja, da se ta pogovor ne bo končal kar tako.

»Kaj misliš, koga bo pobralo, ko se bo rodil Albert?« je že skoraj hlipala. Pomislil je, da če bi že moral izbirati, bi se odločil za teto Štefko, za katero se ne ve več, v katerem stoletju se je rodila. Pa še zafrkavala ga je, ko je bil majhen. A to misel je raje obdržal zase.

»Zakaj pa bi moral nekdo umreti?« je previdno stopil s škripajočega stola na tla.

»Ker se tako menjavajo generacije,« je Marjetka švignila z nosom, »tako se vzdržuje ravnotežje v družini.«

Vsakič znova se je čudil, kako se je Marjetka iz odrezave karieristke najprej spremenila v čutno punco, zdaj pa v cmeravo ženo. In ko jo je gledal tako, z vlažnimi očmi, je bil pripravljen iti na konec sveta. Samo da iz tega morja občutkov ne bi začelo kapljati po licih.
»Priznam,« je raztegoval besede, »da je nekaj na tvoji teoriji.«
»Jaz pa šele zdaj zares vem, kako rada imam svoja starša,« je že jokala.

V posteljo sta šla zgodaj. Bližje je bila noč, bolj si je Marjetka šla na živce. Na volčjo lakoto se je navadila lažje kot na lastno ranljivost. »Saj to je norost,« je rekla možu, ko je ugasnil luč, »niti ga ne poznam, a ga že imam rada. Vsega so krivi hormoni.«

Zbudila se je zaradi bolečine v križu. »Jebenti, spet menstruacija,« je razmišljala, medtem ko so njen um še ujčkale pisane slike iz sanj, »in gotovo je zmanjkalo tamponov.« Nato je pod trebuhom zatipala eno od osmih blazin, s katerimi je bila obložena kot razvajen koder njene prijateljice. Vsak mesec – en vzglavnik več.

»Čakaj, kakšna menstruacija!? Saj sem že devet mesecev noseča!« Stegnila je roko k toplemu moževemu hrbtu. »Varnostna« razdalja v postelji se je med zakoncema z vsakim tednom povečevala. Tako se je Luka prejšnjo noč stisnjen na sam rob ležišča preizkusil kot padalec brez padala.

»Luka,« je Marjetka nežno potrepljala moža, ki se je ob tem poskušal še globlje zakopati v odejo. »Mislim, da se začenja.« Napol v spanju je z roko nekajkrat potipal proti nočni omarici. Toda telefon, ki ga je poskušal pograbiti, se je vsakič znova izmuznil, kot da bi bil namiljen. S prsti si je otrl oči, počasi se je prestavil v vertikalni položaj in na mobitelu prižgal štoparico.

»Sonček, pravim ti, gre zares,« je žalostno zastokala. »Tudi zadnjič je bilo zares,« ji je odločno ugovarjal, »pa sva potem v porodnišnici ob treh zjutraj zastonj poslušala operne arije nosečnic vseh starosti in velikosti.«

Zaradi tistega lažnega alarma je bilo Marjetko malo sram. A kaj, ko je zadnji mesec dneve pred predvidenim rokom poroda odštevala kot svoj čas njen mož pred koncem služenja vojaškega roka. Strah pred velikim dogodkom je pojenjal sorazmerno z večanjem obsega trebuha.

»Pa če sem brala …« a jo je že odnašal val popadka. »Ne pozabi dihati,« je Luka pritisnil gumb na štoparici. Čez pol ure je obema postalo jasno, da je čas za premik v porodnišnico.

Pomočnica pri porodu sploh ni bila ena taka solidna babica – štiridesetletnica s spretnimi rokami, kakršno si je zamišljal Luka, ko se je »psihično« pripravljal na dogodek. Bil je »ded« oziroma babičar. Videti je bil sumljivo mlad, kar je večkrat povzročalo pomenljivo spogledovanje med še tako slabo prištevnimi porodnicami in njihovimi partnerji.
Vendar se Luka ni pustil motiti: »Ste že prebrali v materinski knjižici? Zadnji ultrazvok je pokazal, da je otrok obrnjen z glavo navzgor.«

Babičar je potipal Marjetkin trebuh: »Mislim, da ne gre za medenično vstavo.« Luka se je še enkrat spopadel z vprašanjem, ali ima tip v medicinski opravi sploh ustrezno spričevalo, medtem ko je iz sosednje sobe zagrmel ženski glas.

»Nehajte se že smiliti sami sebi! Sodelujte! Otrok potrebuje vašo pomoč!« V odgovor je hripava ženska še glasneje zarjovela: »Pičku vam vsem maternu! Nikoli več se me ne boš dotaknil! Boli, jebote veter!«

Porodničar je na tihem sanjal, kako bi vsem tem »podučenim« moškim prepovedal vstop v porodno sobo. Sumil je, da jih je vsaj na začetku nekaj »ljubosumnih« nanj in da le razburjajo nosečnice. A na glas je rekel le: »Glejte, kmalu bo glavica zunaj.«

»Kaj pa anestezist in drugi zdravniki?« je dvignil obrvi Luka. Še včeraj je bil prepričan, da o porodu ve vse. Glede na metre literature, ki jo je dal čez, je bil pripravljen ob treh ponoči narediti carski rez na tleh taksija, če bi bilo to seveda potrebno … A to le teoretično. Zdaj ko so se stvari odvijale, se je počutil kot razorožen in brez vsega znanja.

»Saj vaši ženi gre lepo po naravni poti,« mu je razložil porodničar.

Marjetka si je v glavo že dolgo pred porodom vbila, da njeno kričanje ne bo dobra popotnica za otroka. Če ga je že zvonec preplašil, kako nemiren bo šele, če se bo drla ona? Kako je že rekla zdravnica, ženske na to trpljenje hitro pozabijo? Zdaj ko je bolečina naraščala, je o tem dvomila.

»Naša četica koraka, strumno in veselo,« se je zadrla Marjetka, »druuug za druuuugim v ravni vrrrrsti, zdaj gremo na delo!« Luka se je preplašeno ozrl proti ženi, ki je po krajšem premoru nadaljevala.

»Naš kuža je hodil k sosedi v vas, ga psička vabila je vsak dan na glas,« Marjetka je moža pograbila za roko tako močno, da se je moral skloniti.

»Pojdi k tej cmeravi babi,« v mislih je imela sosedo, »in ji povej, da če ne bo utihnila, jo bom prišla sama utišat!« je ošvrknila moža z morilsko odločnostjo v očeh.

Albert je na svet »prespal«. Prebijanje v nov svet ga je tako utrudilo, da se je vmes odločil zadremati. Po krajšem piskanju se je v starša zazrl z resnostjo modreca. Marjetka se je nasmehnila sinu: »Kdaj se ti je uspelo obrniti? A sem se potem ves čas pogovarjala s tvojo ritko namesto z glavo?!«

Agata P.