Vest

Kakorkoli. Če dokončno zmagajo Sanaderjevi konservativci ali socialisti, ki imajo po Račanovi smrti manj utrjeno vodstvo, je hrvaška politična drama manj dramatična, kot smo zaradi razmer pričakovali. Neverjetno, v hrvaški drami ni drame. Gospodarsko in nacionalno sta si dve največji politični sili, konservativci in socialisti kar podobni. Še nekaj. Hrvati se predvsem ukvarjajo sami s seboj, ne z zunanjimi tegobami, niti ne veliko z datumom vstopa v Evropsko unijo ali Nato, marveč bolj z domačimi zdrahami. Slovenija? To še niti zdaleč ni velika tema, saj verjamejo, da bodo oni ugnali Slovence, ne pa občuljivi Slovenci njih. Lahko tudi odlagajo ali počakajo, niso začetniki. Ali bo zadeva Piranskega zaliva rešena jutri ali šele pojutrišnjem, jih ne more zbegati tako, kot mislijo, da bega politike v Ljubljani. Hrvatom se zdi, da vtis, ki ga zaradi kakšne napake lahko naredijo v Bruslju in drugih pomembnih mestih, sami lažje prenašajo, kot bi kaj takega mi. Sicer pa se vedno imajo za neko večjo silo. Zbrisali so z političnega neba tisti sporazum, ki ga je s Slovenijo drugače zelo prisebni Ivica Račan parafiral v trenutku, mislijo, duševne zmede. Le poglejte Slovence, saj so se po prvotnem upiranju hrvaškemu zanikanju parafa hrvaško-slovenskega sporazuma tudi sami odpovedali parafu in hočeš nočeš dali Zagrebu prav. Kar pa zadeva vstop v Evropsko unijo, se po volivni kampanji zdi, da je Hrvaška pripravljena tudi čakati več in brez nervoze. Kakšna bo po volitvah, je težko napovedati. Malo bolj desno ali malo bolj levo? Z volitvami je Hrvaška pokazala, da precej mirno sedi v sedlu. Je v krizi, ki se da prenašati.

Jurij Gustinčič