Komentar - Igor
O politični klimi, komentar - Igor Vidmar.Spoštovani – našega premiera res radi mrzimo, kajne? Sploh sedaj, ko je spet pokazal svojo pravo depalsko čud, kot jo poznamo iz knjige »Svet kot zarota«. Vendar si je s tem naredil tako očitno medvedjo oz. škorpijonsko uslugo, da se zdijo ponavljajoče se analize in deja-vu »psiho-profili« njegove nezrelosti in kalimerovstva komaj potrebni, saj enako kot premier pridigajo spreobrnjenim. Povrh pa se mu je po vseh političnih porazih v ponedeljek zgodil še pravi »utergang« nekdanjih medijskih zaveznikov, groteskna samo-ovadba v živo na »njegovi« TV. Skratka: jasno je-in sam je priznal, da mu ni uspelo načeti ideološko-vrednostne in medijske hegemonije levega liberalizma. Zato je intenzivnost in žolčnost kritik toliko bolj nenavadna, če ne kar simptomatična. Kaj manjka tej sliki, kaj nam uhaja? Bizaren simptom tega nelagodja je bilo pismo pivovarskega »tajkuna« Pahorju: prava »tovariška kritika«, ostra in poštena - poklicni »analitiki« so bili bolj blagi, skupaj pa se iztečejo v prašanje: je neomajno uglajeni evroposlanec,ki niti ni hotel biti predsednik vlade, res garant za to, da bo po volitvah drugače? Kaj pomeni - poleg čisto vladnih floskul o nuji visoke rasti, o Sloveniji na vrhu sveta, o fleksivarnosti in takih fraz evro-neoliberalizma – njegovo izrecno distanciranje od delavskega protesta? Še več: ali ni cela ekonomska ideologijo opozicije, ki jo gojijo bolj ali manj tudi vsi mediji - od »desnih« Financ prek priloge Dela in Dnevnika pa tja do Boga Kovača v Mladini, nenavadna: medtem ko je vladna politika kvečjemu mešana, pa precej »leva«, keynesijanska, se malone cela »levica« priduša na neoklasično/liberalne vrednote- še večje proračunsko varčevanje, pa privatizacijo javnih storitev itd. »It’s the economiy, stupid«, je rekel Clinton in presenetljivo zmagal. Obratno se lahko zgodi tukajšnji«levici«, če ne bo pojasnila tega paradoksa.
Igor Vidmar
TO ! to je komentar leta !
Slika škorpiona in vernice:
http://vranika.blog.siol.net/2007/12/06/mini-zivali/
Vse je res!
Ampak vseeno bom mimo sedežev naših strank zaradi čudne klime vedno hodil z marelo.
Z veseljem ti pomagam pojasniti ta »paradoks«. V osnovi je neverjetno enostaven. »Zli neoliberalizem« in socialni populizem sta načina prihoda na oblast, ne pa alternativi liberalizmu/libertarstvu. Če ti je vsa ta propaganda vzbudila občutek, da centralno plansko gospodarstvo deluje, da se narod lahko obdavči v blagostanje, da je pokojninski sistem vzdržen, da se konkurenčnost dosega s sindikalnimi protesti – potem so te nategnili. Nič od tega nikoli ni bilo realna alternativa liberalizmu/libertarstvu.
Ni šlo za boj za socialo. Niti za bojevništvo proti »neoliberalizmu«. Šlo je za boj za privilegije. Za takšne (ti bi jim rekel) neoliberalne reforme, ki bodo vzele ljudem, ne pa elitam; kot bi to storile Mrkaićeve. Takšne reforme, ki bodo ohranile položaje v gospodarstvu in dale odpustke sponzorjem politike.
To je vse.
Lp,
Tomaž Štih
Zgornji gospod ekonomski liberalec pozablja ne zgodovinsko dejstvo, ki govori o tem, da je ves zahodni svet po II. sv. vojni imel vse varovalke, da običajne ljudi ščiti pred kapitalističnim predatorjem in mrhovinarjem.
oz. današnji kapitalizem ni zgodbica o krojačku hlačku, ki je pridno delal in obogatel.
Socialistična nalepka “ekonomski liberalec” v praksi nima pomena. Ne more biti liberalizma med 16:00 in 07:00, ne pa med 07:00 in 16:00 - to je duhovit, pa zelo nekonsistenčen konstrukt. Sicer smo pa že navajeni, da so na Balkanu vsepovsod sami liberalci, npr. Liberalna akademija so leninistični liberalci, Zmago Jelinčič je nacionalni liberalec, Milan Kučan je trockistični liberalec, Borut Pahor je socialistični liberalec, Gojmir Lešnik je partizanski liberalec, Slavoj Žižek stalinistični liberalec (papež pa klerikalni liberalec).
Zahodni svet je bil po II. svetovni vojni kapitalističen. Socialni korektivi so sestavni del predatorskega in mrhovinarskega kapitalizma, ki je dinamičen in potrebuje in ohranja vse - vlagatelje, potrošnike, delavce - vse bolj v mešanih vlogah npr. delavca-vlagatelja, kot je nedavno pokazal primer 120.000 vlagateljev v NKBM in kot kažejo nešteta slovenska vloganja po borzah širom sveta. Vsak vlagatelj pač razume, da potrebuje dober odnos s pogodbenimi partnerji (t.j. delavci), če želi, da dobro sodelujejo (t.j. delajo v njegovem podjetju). Ne potrebuje ideologov neke “nove pravičnosti” v imenu katere je umrlo stotine milijonov ljudi, da bi to razumel.
Kot zanimivost - med 500 najbogatejšimi Američani je zelo malo tistih, ki niso prva generacija. Vsi drugi so krojački hlački.
Tomaž Štih - polizobraženi neoliberalec (pred nedavnim zapisal, da ne pozna primera nasilnega širjenja prostega trga, očitno prešprical zgodovino od 15. do 21. stoletja), propagator idej zaradi katerih tudi v tem trenutku umirajo ljudje.
Popolnoma se strinjam z Igorjevim komentarjem. Kresalova očita vladi, da privatizacija ni bila izpeljana do konca in v doglednem času. Pahor išče aritmetično sredino, ki obstaja samo v njegovi glavi. T.i. mladoekonomisti, ki so morda dobri matematiki, vendar zelo slabi poznavalci človeške družbe, najstniško čakajo, da bodo izbrani v povolilni zmagoviti tim. Ena sama beda neizvirnosti in pragmatizma, ki se na dolgi rok ne obnese.
Tudi jaz se strinjam z Igorjevim komentarjem. In pojasnjujem paradoks, ki ga je izpostavil.
Tomaž Štih je “ekonomski liberalec”.