Vest

Dotik bele rjuhe, ki diši po pralnem prašku, zdi pa se, da po čistoči, je prvič občutil šele v zavodu. Večji del otroštva je prebil v prikolici Adriatica, ki ji je, odkar se je spomnil, manjkalo eno kolo. Pozneje se je družina Brajdičev preselila v leseno kolibo. Kopat pa so se s kombijem še zmeraj vozili k najbližjemu potoku. Oče, razigran zaradi cvička, je vijugal po cesti, tako da je mati še tesneje stiskala k sebi mlajše sestrice, njega pa nagovarjala, naj se trdneje oprijema ročajev.

Ko je bil Damir star enajst let, se je tudi sam usedel za volan in s tem se je začelo njegovo potovanje po odraslem življenju, ki se je vsakič znova končalo v prevzgojnem domu. Najprej v tistih malo bolj odprtih domovih, nazadnje pa, zaradi tatvine in telesnih poškodb, v zavodu, ki je po strogosti mejil na zapor.

»Če bom šel ven,« je govoril socialni delavki, ki se mu je prikupila z velikimi joški, »bom spet počel bedarije. Spet bom začel piti, z očetom bom šel v gostilno in z mano bo konec. Ne znam se ustaviti.«

V jedilnici so Romi in Neromi sedeli ločeno. Majhen in suh Damir pa je posedal vmes, saj je njegova sestra Lilijana hodila s tipčkom Neromom, ki je vinjen umoril kolega. Nihče v zavodu ni dvomil, da Branko ne bi mogel tudi trezen nekoga smrtno poškodovati. Zato so se ga tisti malo močnejši izogibali, šibkejši pa so mu stregli. Damir je bil pod Brankovo zaščito, in to kakor neke vrste sorodnik. Slika z Lilijano, ki jo je imel Branko na zidu ob postelji, pa je bila že vsa umazana od sperme.

Ob petkih zvečer se je Damir postavil v dolgo vrsto pred telefonom. Kot vsi drugi je klical mamo. »Ne pozabi na cigarete,« jo je vsakič znova ob koncu pogovora prosil v romščini. Čeprav je dobro vedel, da ne bo pozabila. Ženska, ki je v zaporu najprej obiskovala očeta, potem moža, zdaj pa še edinca sina, dobro ve, kaj je treba prinesti.

Vsak večer je šel v knjižnico. Bral je mukoma, tudi ko je uspel sestaviti črke v besede, je imel težave z zlaganjem besed v stavke. Zato je raje gledal slikice iz časopisov. Tudi tisti večer so vsi mislili, da je v čitalnici, v resnici pa se je obesil na stranišču. Do izpusta iz poboljševalnice mu je manjkal manj kot teden dni.

Njegova smrt je pogrebnika iz vasi Spodnje Blato spravila v zagato. Od pamtiveka so bili na krajevnem pokopališču Romi in Neromi pokopani ločeno. Neromi blizu cerkve, Romi pa ob obzidju, in to najverjetneje zato, da se preminuli katoličani različnih narodnosti ne bi srečevali niti na onem svetu. Kar pa je še pomembneje, tudi živi imajo tako manj možnosti, da si križajo pot, zlasti na dan mrtvih, ko je pokopališče bolj obljudeno kot sobotna tržnica.

Samomorilci pa so tam nekje od srednjega veka imeli lasten kos zemljišča. In glej ga zlomka, med njimi ni bilo še niti enega Roma. Zato je pogrebni mojster že drugo noč zapored slabo spal.
V sanjah so se mu izmenično javljali Romi s puškami in Neromi z vilami, potem pa še cerkovnik z velikim križem v roki. Romi so se drli in streljali v zrak, češ zakaj je Damirja pokopal stran od sorodnikov. Neromi pa so ga z vilami stisnili k pokopališkemu obzidju in zahtevali, naj Damirja nemudoma izkoplje iz slovenskega samomorilskega kotička in ga položi med Cigane. Župnik pa ga je s križem tepel po glavi, češ naj Damir ostane tam, kjer je. Torej, med grešniki, ki so si vzeli življenje.

Pogrebni mojster se je večkrat zbudil ves moker po hrbtu. Jasno mu je bilo, da bo ne glede na to, na kateri konec pokopališča bo položil nesrečnega Damirja, ravnotežje porušeno. S tem pa bo pod velikim vprašanjem njegova zmaga na bližajočem se razpisu za upravitelja krajevnih žal.

Klic predsednika občinskega sveta je občutil kot odrešitev, saj mu je občinski mož predlagal posvetovalni sestanek. Tako so se konec dneva v gasilskem domu na skrivaj dobili Damirjev oče, župan, občinski svetnik in pogrebni mojster. Duhovnik je manjkal, češ da je na neki konferenci.

Vi Slovenci, – je grmel Rom nad mizo s številnimi odtisi vinskih kozarcev, – najraje bi videli, da nas sploh ne bi bilo!

Ne razburjaj se, – ga je miril župan.

Romi so vsakič znova soglasno volili prav njega. Ker pa župan ni bil butast, se je zavedal, da mora poleg predvolilnega golaža, ki ga je delil med romskimi kolibami, vsaj malo poskrbeti za tistih 40 do 50, menda, odločilnih glasov.

- Kaj se meniš z njim, Lojze? – je bil najglasnejši od vseh štirih predsednik občinskih svetnikov, – kdo pa vam je Ciganom kriv, da vas nihče ne bi rad videl na tej zemlji?

Občinski politik si je našel podporo med tistimi kmeti in delavci, ki so ob koncu delovnega dneva v gostilni razglabljali o vaških stražah, ki bi morale nadzirati romska naselja. Še najbolj pa jim je ugajala misel, da bi ciganske naselbine zravnali z zemljo.

- Kdo je lani okradel župnika?! – je občinski mož že hotel udariti po mizi. A se je zadržal, ker se je spomnil, da pred sabo nima publike, ki bi znala oceniti tovrstno gesto.

Po tej kraji za ves vaš rod ni prostora na pokopališču! – je na prsih prekrižal roke svetnik.
Naša ženska je odnesla petnajst jurjev, – je izbuljil oči Rom, – ker ni imela s čim otrok nahraniti! Župnik pa je rekel, da je bilo ukradenih dvesto tisoč. Petnajst jurjev je policija našla, preostali denar pa je izginil. Kriva je seveda Ciganka! Kaj pa župnik?!

Pogrebnik je že okroglo uro poslušal prepiranje in mu je bilo počasi dosti. Njemu so Romi in Neromi enako dobro plačevali. Romi včasih celo več, ker pri pogrebnih storitvah niso ravno varčevali. Poleg tega sta si oba politika z govoričenjem služila denar, njega pa je čakala lopata.
Kaj pa če ga damo upepeliti? – se je končno opogumil.

Kaj? – so se v pogrebnika istočasno zazrli vsi udeleženci tajnega zasedanja.

Pokojnika odpeljemo v Ljubljano. Sorodniki se lahko poslovijo od fanta med slavnostno ceremonijo upepelitve. Če hočemo raztrositi pepel pri nas, moramo zaprositi za dovoljenje, – je pomenljivo pogledal župana.

Pa to se ne dela! – je bil odločen Rom, – pa še dinarjev nimamo za kaj takega. Cela žlahta bi morala v Ljubljano.

Zaradi mene ga lahko tudi kot mornarja …, – ni dokončal stavka svetnik.

Denar bomo že zbrali, – je zatrdil župan Lojze.

Soglasje je bilo sklenjeno brez daljšega prepiranja.

Da si ne bi kdo slučajno premislil, je pogrebnik naslednje jutro navsezgodaj poklical mrtvašnico. Ko je odložil slušalko, se je na pogrebnikovem obrazu prikazal butasto-osupel nasmeh. Takega dobijo junaki risank, če jih nekdo nepričakovano kresne po glavi. Iz mrtvašnice so namreč sporočili, da je Damirjevo truplo izginilo.

Novica o izginotju se je bliskovito razširila po občini. V krajevni gostilni, ki ji je od gostilne ostalo le še ime – saj hrane tu že dolgo niso stregli –, je vrelo od domnev, kam naj bi izginil mladi Rom.

Pravim vam, – je bil ves vznemirjen gostilniški šahist Janez, – vsega je kriva droga!

Kaj? – se je izza gostilniškega šanka obrnil predsednik občinskega sveta.

Da pretihotapijo drogo v zapor, jo skrivajo v telesu! – je pojasnil Janez.

Ti Cigani bodo zadrogirali naše otroke! – se je vznemirjal kmet v kotu.

Zato pa je treba doseči, da jih posebej nadzirajo, – je občinski svetnik začutil svoj trenutek za nagovarjanje potencialnih volivcev.

Marija je rekla, – je občinskega moža prekinila natakarica, – saj veste, tista … policistova žena. Da je iz poboljševalnice pobegnil Damirjev sojetnik! Tisti, ki je hodil z njegovo sestro.

Pravim vam, – se je znova oglasil šahist, – mulc je crknil, preden so iz njega zvlekli drogo! Zdaj gre pa njegov kolega ponjo!

Pravzaprav Branko ni pobegnil iz poboljševalnice. Odšel je na zaslužen obisk družine in se ni vrnil v zavod. Policisti so ugotovili, da sploh ni prišel do stanovanja svoje mame. Po dveh dneh, ko je bil uradno na begu, je Branko sam poklical v tajništvo poboljševalnice in je sporočil, da se vrača nazaj. Na vztrajno izpraševanje, kje je bil, je molčal. Testi so pokazali, da ni bil ne drogiran ne pijan.

Glede izginotja Damirjevega trupla so policisti izpeljali rutinski preiskovalni postopek. Toda, ker niso našli ničesar, je bil primer zaključen in odložen v arhiv. Čez par mesecev so v Spodnjem Blatu skoraj vsi popolnoma pozabili na čudno izginotje. Začela se je pomlad, z njo pa veliko dela in še par protestnih »proticiganskih shodov« pod vodstvom, saj veste koga.

Le pogrebnik, ki je gladko zmagal na razpisu, je vsake toliko razmišljal, kako bi podaljšal samomorilski predel pokopališča v smeri proti romskim grobovom. O tem je premišljeval tudi, ko se je vaški potok razširil zaradi spomladanskega deževja in z burnimi vodami začel ogrožati del pokopališkega obzidja. Ko je prinesel nekaj zemlje z drugega konca pokopališča, da bi z njo utrdil strmino, je na drugem bregu potoka opazil Rominjo. Najprej je pomislil, da se je spet katera od romskih družin pripeljala na umivanje.

Vendar pa je kmalu ugotovil, da je bila ženska sama. Sedela je pod največjim drevesom in pogrebniku se je zdelo, da se njena ramena v rožnati jopici tresejo od joka.

Ko je opazila pogrebnika, je sunkovito vstala in se napotila proti pokopališki ograji. Bila je Damirjeva mati.

Jih veliko zažgejo v peči? – je pokimala proti grobovom z onega brega potoka.

Ne, – je odkimal z glavo.

Tega nikdar ne bom razumela, – se je zazrla pogrebniku v oči, kot da bi mu hotela s pogledom zlesti pod kožo.

Moj mož pa bi za denar sežgal še mene. Lilijana! – se je zadrla v grmovje, iz katerega se je čez hip pokazala glava mladega dekleta.

Kje hodiš? – je rekla hčeri v romščini.

Ko sta obe pisani krili izginili z obzorja, je pogrebnik prečkal potok. Pod drevesom je našel igračo. Majhen avto, stoječ na zrahljani zemlji, ob šopku pomladanskega cvetja. Od takrat naprej pogrebnik ob poplavah pazi na oba bregova vaškega potoka.

Agata P.