Vest

Dobrodošli v svet industrijske pridelave hrane in visokotehnološkega kmetovanja! “Kruh naš vsakdanji”, film režiserja Nikolausa Geyrhalterja, ki je na ogled v Kinodvoru, vas bo brez komentarja, v ritmu tekočih trakov in delovanja gromozanske mašinerije, popeljal v svet evropske prehrambene industrije.

O filmu in njegovem sporočilu smo se pogovarjali z režiserjem Nikolausom Geyrhalterjem. Med intervjujem sta se nam še pridružila filmofila Matjaž in Jaka. Zanimiv pogovor si lahko ogledate v sledečem videu.

Prevod:
Nikolaus Geyrhalter (v nadaljevanju N.G.): “Bilo je zanimivo dobiti pregled nad območjem za sceno, ki je sicer zaprto območje. Ljudje ne morejo pogledati v zaledje. In to sem hotel dobiti. ”
Robertina: “Imamo sicer predstavo, vendar ko to vidimo v živo, šele spregledamo. Kako ste se počutili, ko ste snemali?”
N.G.: “V bistvu ni velikih presenečenj. Ampak, ko vidiš vse skupaj, postane zelo močno. Presenečenje te čaka na profesionalnem nivoju. Imel sem občutek, da je to paralelni svet, paralelni sistem. In če zmontiraš vse te dele v celoto, kakor smo storili v filmu, dobiš občutek, da gre za drug planet, ki ga ne poznamo in v katerega ne smemo vstopiti, saj nimamo dovoljenja. Vendar mu ne moremo ubežati. To, kar se proizvaja na tem planetu, je naša prehrana.”

Matjaž: “Kdaj ste se odločili, da film ne bo imel naracije?”
N.G.: “Med montažo, kajti na prvi projekciji smo ugotovili, da je material brez besed močnejši kakor sami intervjuji. Zato smo se odločili, da bomo poskusili brez intervjujev. Ko smo se dokončno odločili, da bomo intervjuje vrgli ven, smo morali posneti še več materiala. To je zahtevalo drugačen pristop. Hoteli smo, da bi občinstvo razmišljalo. Kajti zgoditi se mora velik čudež. Ljudje morajo sami začeti raziskovati.
Hotel sem samo dati “the kick off”, začeti razpravo. Nočem pa razpravljati. Za dosego tega cilja je bila odlična rešitev, da je film brez besed.”

Matjaž: “Mislite, da film dopušča odprto interpretacijo o proizvodnji hrane?”
N.G.: “Ko odstraniš naracijo, je sporočilo zelo močno. Lahko ga razumemo enosmerno. To je industrija, ki je problematična že sama po sebi… Mogoče ne dopušča toliko prostora za različne interpretacije, čeprav se predstavlja kot objektivna.
Ja, je razlika. Ne posegam s svojim glasom in ne krivim nikogar. To bi bilo prepoceni. Ne razlagam, zakaj so stvari take. Preprosto so. Ni enostavno najti rešitve za ta vprašanja. Na koncu lahko bereš film iz različnih zornih kotov. Seveda je v njem veliko kritike, vendar kaj kritiziramo? Prehrambeno industrijo? Našo družbo?
Za velika podjetja je bil to film o njihovi proizvodnji, včasih so celo ponosni nanj. V redu, to je moderna in učinkovita prehrambena industrija. Veliko ljudi mora jesti poceni hrano, ker si ne more privoščiti česa drugega. ”

Matjaž: “Se strinjam, lahko bi bilo preveč hinavsko.”
Jaka: “V tem kontekstu me zanima, kakšna je vaša dnevna prehrana?”
N.G.: “Zelo različna, trudim se jesti najboljše. Rad jem dobro hrano. Trudimo se, da bi kuhali doma in kupovali organsko hrano. ”

Jaka: “Pozimi jeste paradižnike?”
N.G.: “Včasih. Trudimo pa se, da ne jemo jagod za Božič. Vendar nočemo biti povsem zadrti, češ pozimi je grozno jesti paradižnike. Kadar sem na potovanju kot zdaj v Ljubljani ali kadar sem na avtocesti, jem tudi hitro hrano, ker ne vem, kje naj kupim organsko hrano in bi preveč vplivalo na moje življenje, če bi se obremenjeval s tem. Trudim se, kolikor se morem. Potrebno je obdržati veselje do hrane. Veliko ljudi mi reče po ogledu filma, da ne more več jesti. Dobivam e-majle, kjer mi ljudje pišejo, da ne morejo več uživati v hrani. Žal mi je zanje, saj to ni bil moj namen.
Če se zavedaš, kaj ješ, lahko spet najdeš veselje. To ni samo film o prehrambeni industriji, je tudi film o delovnih razmerah. Kakšne zaposlitve proizvaja družba, na kakšnih delovnih mestih morajo ljudje delati vsak dan. Gre za sivo območje, saj je okoli prehrambene industrije ograda.”

Robertina: “Imela sem občutek, da so ljudje ilegalno v državah, v katerih delajo.”
N.G.: “Ja, to je res. Še celo v Španiji, to ni nikakršna skrivnost, je veliko industrije odvisne od ilegalnega dela. Pozimi tu prehranjujejo vso Evropo z zelenjavo. In zelo poceni jo proizvajajo. Pogovarjal sem se s kmetovalci, rekli so, da so pred desetimi leti zaslužili več. Zdaj morajo kupovati nova polja, proizvajajo več, kot so prej, zaslužijo pa dosti manj. Denar ostane v supermarketih, ostaja pri teh, ki kupujejo in prodajajo zelenjavo. ”

Robertina: “Kako dolgo ste snemali ta film?”
N.G.: “Proces je trajal približno tri leta. Ker smo snemali, montirali, razmišljali. Film ni bil narejen v treh mesecih. Razvijal se je.”

Matjaž: “Dejali ste, da ste naredili veliko intervjujev med filmom. Kaj ste spraševali?”
N.G.: “Spraševal sem jih o njihovi službi, o njihovem vsakdanu. Hotel sem imeti portrete vseh teh ljudi, vendar se je izkazalo, da bi bilo to dolgočasno v primerjavi z ostalim materialom. Bilo bi nepravično uporabiti vse te intervjuje, na koncu bi bila publika razočarana, saj ti ljudje delajo le v enem segmentu in nimajo vpogleda nad celotno situacijo, kot jo ima publika. Oni imajo to službo. Srečni so, da jo imajo. Malce grda je. Za tem ni velikega razmisleka. Teh delavcev nisem hotel predstaviti na tak način. Imeli bi občutek, da smo jih izkoristili. Seveda ima publika po ogledu filma veliko vprašanj. Vse hočejo vedeti. In ko začne nekdo govoriti, pričakujejo, da imajo ljudje razlage. In če jih nimajo… Zakaj bi to naredili tem ubogim ljudem? ”

Robertina: “Niso enakovredni partnerji. Ker nimajo pregleda nad celoto, kot ga ima občinstvo.”
N.G.: “To je res. Bolje je, če so v filmu neizrečene stvari in so vprašanja postavljena publiki.
Takoj, ko nastopi naracija ali kakršenkoli glas, ta prevzame odgovornost. Tega nisem hotel.
Odgovorni smo vsi, vsak posebej.”

Prevod: Irena Levičar in Robertina Šebjanič

P.s.:
7. marca vas po projekciji filma ob 20.10 v Kinodvoru vabijo k pogovoru z neodvisnima raziskovalcema in novinarjema Antonom Komatom, odličnim poznavalcem področja pesticidov in Sanjo Lončar, vodjo projekta Skupaj za zdravje človeka in narave, v katerem neutrudno iščejo rešitve, kako bi lahko živeli brez kemije na krožniku, v okolju in zdravilih. Tema pogovora bo: Kako današnji načini pridelave hrane vplivajo na naše telo in duha?

Robertina Šebjanič