Vest

8. marec je priložnost več, da na televiziji povejo kaj več o spretnostih tekstilnih delavk, o razliki v plačah, o nasilju v družini, o še zmeraj premajhnem številu žensk v slovenski politiki in o tem, da je ženska kot potencialna mati manj zaželena na delovnem mestu kot moški, ki ne gre na porodniški dopust in ne ostaja doma, ko otroci zbolevajo. Jaz ne potrebujem statistike na TV-ju za to, da se spomnim, da je ženska v Sloveniji diskriminirana. Dovolj mi je dejstvo, da so moje sošolke, odličnjakinje v osnovni šoli in gimnaziji, na faksu oskrbovale moške sotrpine z zapiski. Diplomirale so mnogo prej kot oni, potem pa, ups, so se znašle pred vrati prav teh moških – ki so od njih prepisovali – v vlogi tajnic in podobne delovne sile.

To mi je bolj ali manj jasno. Zdaj, na začetku pomladi, se sprašujem o nasprotnem. Koliko žensk v Sloveniji bi z veseljem ostalo doma in bi se rade posvetile skrbi za družino, pa si tega ne more privoščiti? In če že ženska postane gospodinja in mimogrede razbremeni prenatrpane slovenske vrtce, kako vi osebno gledate na tako žensko? Se vam zdi njena »brezposelnost« spoštovanja vreden pojav?

V Sloveniji je materinstvo čaščeno že od Device Marije naprej. Le da je to zdaj nekaj, kar se mora opraviti na hitro in mimogrede – da pa mame ne izgubijo stika z delodajalcem, mnoge delajo že med porodniško. Na družine z več kot dvema otrokoma se gleda zviška – kaj ne znajo uporabljati kontracepcije? Pojem »gospodinja« je zastarela beseda, na katero se spomnimo le tedaj, ko gledamo ameriške Razočarane gospodinje, ki kljub razočaranosti nad življenjem in kljub ločitvam kakovostno živijo naprej. V Sloveniji se na žensko, ki noče zavzeti pozicij na nekoč izključno moškem polju, gleda kot na kokoš, ki bi rada ostala le v kokošnjaku in nesla jajca. In to, da pri nas ni več gospodinj, marsikdo jemlje kot potrditev, da je Slovenija feminizirana država?

Vprašanje »materinstvo ali kariera« je v Sloveniji samo retorično, saj prave izbire ni. Obstaja le materinstvo plus trdno delo ali trud brez materinstva. Tako se ženske niso popolnoma otresle diskriminacije, hkrati pa so izgubile pravice, ki so bile samoumevne v preteklosti.

Zato zame 8. marec ni praznik v smislu boja za pravice žensk. V moji družini je to tiho čaščenje ženskosti na zelo intimni ravni, ki izhaja iz globljega doumevanja oziroma sprejetja dejstva, da moški in ženske nismo ne enaki in ne enakopravni. Z drugimi besedami, če moj moški že ne more roditi, če ne tvega ob vsakem seksu zanositve, če je bolje plačan za isto delo in če bo hitreje našel zaposlitev, ko se bo za to odločil, lahko vsaj pokaže razumevanje za vse našteto in mi prinese rožico.

Menda ravno zato, ker v Sloveniji ozaveščanje razlik med spoloma in tega, kar iz zgodovine neenakosti izhaja, poteka le na državni oziroma uradni ravni, na osebni pa o tem ni ne duha ne sluha, 8. marec ostaja le formalnost in razlog za »pijanko«. Tudi vam lep praznik želim!

Agata P.