xkcd
Neizgovorljivo ime za morda najboljši spletni strip na svetu.
Stripu zgoraj je ime Neuporabno, v originalu Useless. Zapovrstjo je 55. del in je, kot bomo videli na koncu, eden od razočaranj v xkcd-ju, spletnem stripovju, ki se je v dobrih dveh letih svojega življenja priljubil prenekaterim. Samo v RSS-bralniku Bloglines, ki ga uporabljam, vidim številko 4416 naročnikov. Alexa ga šteje kot 1911. najbolj obiskano stran, pri čemer je vprašanje, kako servis upošteva RSS-odjemalce. Danes strip polno zaposluje zaljubljenega avtorja, 24-letnega Randalla Munroja iz Pensilvanije, ZDA. Je torej angleški, kot oboževalec sem ga tu poslovenil.
Najprej, videti je neverjetno enostavno in morda spomni koga na otroške risbice. Ampak mora obstajati razlog, da ga ljudje radi spremljamo, čeprav ima preprosto risbo — z liki, posejanimi na palčke. Preprostost je že en razlog. Čeprav, kdo drug bo zavihal z nosom, češ slaba risba, pa še tako dobre ideje, to je kvečjemu polovičarstvo. (In: le primerjajte s kakim Calvinom in Hobbsom, recimo tem!)
Glavni razlog za priljubljenost xkcd-ja so ideje. Avtor je svojo punčico očesa podnaslovil kot “spletni strip romantike, pikrosti, matematike in jezika.” Stripov ne veže nobena rdeča nit. Veliko šal je matematičnih in računalniških in kakim vicem z univerzitetnega nivoja se kdo ne more smejati. Zato naziv “najboljši spletni strip na svetu” izziva toliko kot ideja Roberta Heinleina, “da je vse pomembno zapisano z matematiko.” Žanra sta piflarski humor (angl. geek humor) in moška romantika. Tudi ta, neredko žgečkljiva, je kdaj zmešana z matematiko (Hamiltonian, Fixed Width, Loud Sex).
Avtor se je med študiranjem fizike in kratek čas potem ukvarjal z roboti pri NASI. Prej se je v šoli med poukom zmeraj norčeval iz matematike in risal vice v zvezek. Kar je stopnjeval, dokler ni imel na koncu osnovne šole poseben zvezek za šale in zvezek za pouk. Pred časom se je vrnil k njim in med listanjem ga je prešinilo, da bi jih spravil v strip. Dal jih je na splet in tako je nastal xkcd. Novi stripi se precej razlikujejo od prvih; so bolj resni, poglobljeni in z udarnejšimi šalami. Danes ga polno zaposlujejo, objavlja jih trikrat na teden: redno ob ponedeljkih, sredah in petkih. Riše jih na zalogo in dodaja v vrsto; objavljajo se avtomatično, Munroe pa je vedno kak teden pred rokom. S samim stripom ne zasluži nič, dobi pa veliko naročil za mikice, ki jih krasijo risbe iz stripov s piflarskimi napisi, kot je rekreativni znanstvenik s slikice levo zgoraj, nad katerim piše na mikici KORAK NAZAJ, pod njim pa DELAL BOM ZNANOST. Lušten zgled, da je CC-licenca (angl. Creative Commons), s katero je označen strip, dobra smer za posel danes. “Eni mislijo, da obstajajo pravi poslovneži, ki bi radi zaslužili, in da obstajajo otroci, ki bi radi imeli stvari zastonj,” pravi Monroe. “Licenca-CC združuje oboje. Ni samo ideal svobodne kulture. Posel z njo je smiseln.”
Kaj naslov — xkcd — pravzaprav pomeni? Ne pomeni ničesar, ni kratica, ampak je pač ena od 264 ali 456,976-ih točk v prostoru štiričrkovnih nizov: aaaa, aaab, aaac … vest … xkcd … zzzz. Kar ne pomeni, da so tudi stripi kar nekaj. Avtor ideje pazljivo nabira v vrtu vsakdanjega življenja. “Mislim, da je zelo pomembno imeti vir novih idej. Rad preskušam nove programe, premišljam o njihovih pomanjkljivostih in se ukvarjam z matematiko. Drugače bi delal samo strip o tem, kako sedim doma za računalnikom. Veliko spletnih stripov je takšnih, zelo malo je zelo zanimivih,” pravi Monroe in dodaja: “da je družaben in da rad hodi ven, da se pogovarja in gleda zanimive stvari.” Ob stripu Samo, da te opozorim (Just Alerting You) s slike tik zgoraj se kdo spomni ZF-romana Dune Franka Herberta in črvov-velikanov, ki so kraljevali peščenemu planetu in ki se jih je dalo ukrotiti in jezditi. Avtor v strip neredko zameša kako referenco na filmsko (Morning), računalniško (Ballmer Peak) ali spletno kulturo (YouTube) in pa seveda fiziko (Resonance).
Marca lani je objavil 240. strip z naslovom Dekle iz sanj (Dream Girl), v katerem sreča junak v sanjah dekle, ki mu pove še zaporedje številk, preden je sanj konec, in ki jih potem buden izpiše ter ugotovi, da gre za zemljepisne koordinate in datum, nič prav daleč od tam in takrat. Nakar se vrne z “zmenka”, kamor pa ni nihče prišel, in sklene: “izkaže se, da želeti nekaj ni dovolj, da bi se tisto uresničilo.” No, ko je prišel dan iz sanj na resnični koledar, je na sanjski zemeljski položaj prišlo na stotine oboževalcev (iz Amerike, a tudi iz Evrope) in sam avtor, ki je rekel, da bi bilo treba popraviti konec stripa. Je bilo med oboževalci dekle iz sanj? … Največji potisk priljubljenosti je Munroe prejel z objavo Nalinijskih skupnosti (Online Communities), v katerem je zarisal zemljevid spleta s serwwwisi kot deželami in relativno velikostjo, enako njihovi resnični priljubljenosti, kjer največja dežela MySpace, denimo, ograjuje YouTube zaliv. Spomni koga to na Tolkienove zemljevide Srednjega sveta? … In uvodni strip? smo rekli, da bomo povedali, zakaj razočara. Rešili ga bomo, to bomo naredili:
Opombe od leve proti desni in od zgoraj navdzol:
- Trivialno. Pač koren, del spodaj.
- Trivialno. Človek ima sinuse — okoli nosu. Kosinusov pa nima, torej okoli srca sploh ne. (Pogovarjamo se o človeškem srcu seve.)
- Trivialno. Prostorski odvod območja je njegov rob. Če na primer odvajamo prostornino krogle po radiju, dobimo ploščino, če odvajamo krog, dobimo obseg.
- Trivialno. Morda je le nerodno zapisati srce v pravi obliki; treba ga je zapisati kot matriko 2 krat n. Kar pa je po svoje luštno: 2 za dve prekati in n za poljubno število elementov, da se mirno popiše kompleksnost organa. Morda ne povsem trivialno, ampak ni večjih težav.
- Najtežja naloga, vsekakor. Ampak ko človek enkrat osvoji Fourierovo transformacijo, ni večjih težav. Vemo, z njo gremo iz tega sveta v njemu inverznega, recimo iz sveta metrov v svet valovnih števil ali pa iz sveta časa v svet frekvenc.
In kaj ima s tem opraviti srček?
hmmm - če je v “tem” time-domain svetu signal srca njegov pulz, potem bi morala biti njegova Fourierova transformacija (v frequency domain svetu) delta funkcija ali kaj podobnega - sigurno pa ne tole, kar ste narisali. narisali ste signal v časovni domeni, F{\omega} pa mora prikazovati frekvenčno…srce, ki bi imelo tako frekvenčno karakteristiko, bi bilo po mojem v hudih težavah, njegov nosilec pa tudi :)
> sigurno pa ne tole, kar ste narisali
Ampak nisem predpostavil, da je srce v “tem” svetu njegov signal. To ste predpostavili vi — in potem pobili moj rezultat. Prav nečedna poteza! Ampak naj povem, menim, da si velja srce predstavljati prostorsko-frekvenčno: kakšne so njegove fizikalne razsežnosti, zmogljivosti, število utripov na minuto ipd. Kardiogram se mi zdi prava transformiranka.
To je, se mi zdi prava danes, morda jutri ne več. ;)
ne maram biti nečeden, zato odgovarjam: v 5. točki zapišete za F{\omega}: “…z njo gremo [...] iz sveta časa v svet frekvenc.” vse kul. nato v formuli pod integralskim znakom uporabite notacijo f(t). f(t) je v običajnem branju funkcija časa, transformiranka F{f(t)} = F{omega} pa torej funkcija frekvence. Skratka, vaša transformacija, kot je zapisana, slika iz t-prostora v k-prostor. signal EKG je ustrezna slika v t-prostoru, njegova transformiranka v k-prostoru pa bi morala biti delta funkcija (plus nekaj disperzije), ne pa narisani kardiogram. se ne strinjate?
in še druga plat zgodbe: pravite, da niste predpostavili, da je srce v tem svetu njegov signal. seveda je srce več kot to, s tem se strinjam :). a za transformiranko F{srček} ste - to je pač dejstvo - prikazali EKG signal. a naj potem sklepamo, da je srce natanko inverzna fourierova transformacija od narisanega EKG signala :) ?
a to je pa zasvojenost s številkami….
> se ne strinjate?
Se strinjam. Resnično sem spregledal f(t) pod integralom, zdaj vidim, da nisem dobro razmislil. Iz zapisanega integrala gre razumeti, da se transformira časovno reprezentacijo srca (recimo EKG). Jaz sem pa to določil kot rezultat. Ccc, kdo je zdaj nečeden? :)
No, na nek drug način, vendarle je prvi dan v aprilu, ne pozabite tega, ne vidim razloga, da srce v stripu ne bi smelo biti F na -1 od EKG-ja. Ni pa logično, oziroma — je kar napačno, se strinjam. Bom poskusil najti kaj pravilnega.
P.S. Spregledal sem f(t), ker si nisem mogel misliti, da bi avtor (stripa — Randall M.) opisal srce časovno. Po mojem je treba torej najti kakšen ustrezen popis g(r, omega), nakar bi EKG že morda ustrezal.
@marjeto: kje pa je kakšna številka (razen enkice)?
@robert: ja, Randallov izključno časovni opis je res nepričakovan in jasno - če naj vsaj nekaj romantike na tem svetu preživi - nezadosten. po mojem Randall sploh ni bil pozoren na to, kaj meče v formule. takle mamo :)
moram pa še zelo pohvalit post o velikonočnih jajčkih :) zmaga! lep pozdrav.
Robert in xraypsek: čisto preveč po moško razmišljata. Avtor ni imel v mislih srca kot organa, ampak srce kot duhovni sedež ljubezni in zaljubljenosti. Tisto srce, ki ostane, tudi če srčno mišico črpalko presadijo iz drugega telesa. Takšno srce je eno samo, unikatno in brez dvoma predstavlja IDENTITETO posameznika. V tem duhu so moji odgovori sledeči:
1. Ne glede na to, kako potenciramo identiteto, ta ostaja - identiteta. Zato je koren iz srca spet srce. Seveda ob predpostavki, da je srce posameznika realno, ne imaginarno.
2. cos(srca) = 0, to se strinjam, vendar spet zato, ker je cos(identiteta)=0.
3. Tudi d/dx(srca) = 0. Kajti identiteta se ne spreminja (presaditev pa to). Sicer obstajajo fluktuacije, ampak parcialne. Totalnih sprememb ni. Z mahanjem rok bi lahko tudi rekli, da če pustiš svojemu srcu, da je odvedeno proč, postaneš ničla.
4. Se strinjam z Robertovo rešitvijo, ampak spet z drugačno argumentacijo: srce se lahko kot identiteta predstavi v poljubno dimenzionalnem prostoru, avtor je očitno cikal na d = 2 (meni se zdi to rahlo površno, ampak ker si je Robert dovolil d/dx interpretirati kot prostorski odvod, si tudi jaz dovolim misliti, da je avtor mislil splošno dimenzionalno matriko, samo ni se mu dalo preveč pisat). Pa še nekaj: srce se mora nujno dati zapisati v matriki nXn, ker v zvezi z njim nikoli ne rešujemo preddoločenega sistema.
5. Spekter je nedoločljiv, dokler ne poznamo funkcije f(t), kar v bistvu lepo popiše celo pahljačo vseh možnih src pri ljudeh: tisti, ki jim življenje servira običajne vzpone in padce (f periodična) so stabilni pri eni ali večih izoliranih frekvencah, tisti, ki pa dražljaj doživijo le enkrat (f delta), celo življenje divje opletajo ob spominu na ta dražljaj - njihova frekvenca se ves čas spreminja. Najbolj dolgočasni so seveda “normalneži”, ki so v obeh t in k prostorih enako dolgočasni.
@marija: kdo ve, kaj je avtor imel v mislih…meni ni očitno, da je srce razumel v tvojem duhu.
pa če smo že banalni: zakaj neki bi se srce moralo nujno opisati z n x n matriko? ni problem v dimenzionalnosti, ampak v matriki sami - a se ti zdi, da je srce linearni operator?
kar se pa tiče spektra: jasno, da je nedoločljiv. ampak če vzamemo za f(t) običajni (približno) periodični signal EKG, njegova fourierova transformiranka pač ni periodična. to je vse, na kar sem želel opozoriti.
> čisto preveč po moško
@Marija: m-m, moško? Kot matematik — ali pa fizik, bolje — na prvi april, bi prej rekel. Mi je pa všeč predpostavka, srce kot identiteta, aha, ljubezen, duša, lahko tudi tako začneš.
1. Čeravno se lahko zaplete že koj po začetku pri nadaljni predpostavki, da smo v realnem in ne v imaginarnem. ;)
2.–5. Ne bi komentiral naprej, nazaj. Nazadnje je danes že naslednji april. A če bi ti lahko podelil medaljo za (vsaj poskus) vezanja romantike in matematike, bi ti jo.
> a se ti zdi, da je srce linearni operator?
@xrayspex: :) ! … Verjetno ni, he he, ampak tudi ne vem v tem trenutku, zakaj ne bi bil.
@robert: hja ne vem, instinktivno se mi upira misel, da lahko srce opišemo s tako prijazno in ubogljivo strukturo…
naj pa takoj poudarim: jaz se nikjer nisem spuščal v to, kako bi srce dejansko matematično opisal - to se mi zdi čisti sci-fi new-age, o katerem ne bom več razpravljal. moja pripomba je letela na čisto tehnično lastnost fourierovih transformacij - in očitno se strinjaš z menoj, da je bila ta pripomba utemeljena. nisem pa ničesar rekel o matematični formalizaciji srca, pojma srca, identitete ali česa podobno neoprijemljivega. to prepuščam bolj pesniškim dušam…
o ja… xkcd je med mojimi rednimi jutranjimi čekiranji.. pa nisem vedel, da prihaja ob točno določenih dnevih:)
@xrayspex: ja, seveda, ni nujno, da je srce linearno, sploh ne… Ampak nekje je treba začet. In res ne vemo, kaj je avtor imel v mislih, meni se je bolj zdelo, da srce kot duševni pojem in ne kot organ.
@Robert: se priklonim in hvaležno sprejmem hipotetično medaljo. ;-)