Vest

Ne ni bila prvoaprilska šala.
Ilegalna akcija direktorja slovenske kinoteke, ki je navsezgodaj zjutraj brez vednosti vseh - na nedržavni lastnini - zamenjal ključavnico v ljubljanskem kinu Dvor, odnesel dokumente in odmontiral filmski projektor je višek arogance, ki si jo lahko dovoli le naduta država s “kaj nam pa morejo” sindromom. Ni važno, če ljudje butasto čakajo pred kinom, da bi si ogledali neodpovedani film. Ni važno, če so pogodbe z distributerji podpisane. Ni važno, če zaposleni in tudi soupravljalci kina o vsem nimajo pojma. Važno je, da se ustvari klima izrednih razmer in poišče krivca v ljubljanski mestni občini. Ta je namreč pred krartkim predlagala, da prevzame upravljanje art kinematografa, s tem pa je tudi posredno sporočila, da država z njim (in z mestno lastnino) slabo (so)upravlja. Kar nedvomno drži, sicer ne bi kina Dvor že lani zapustila skoraj celotna ekipa.
Kinoprojektor ni stružnica za obdelavo trdih kovin. Kinoprojektor v Dvoru je magična luč, ki v prevladi kolosalnih kinematografov ponuja butično, ogroženo, nekomercialno, težko vidno, manjšinsko filmsko ponudbo. Simbolni uboj te ponudbe, ki se je zgodil z nedopustnim dejanjem državnega ključavničarja, je več kot nekaj-dnevna afera. Je napad na celotno art kino mrežo, ki smo jo pred leti začelin širiti po vsej Sloveniji.
In to mrežo sploh ni enostavno “mrežiti”, ker te hitro pogoltnejo kinematografski monopolisti. Še težje je, če je zanjo vse manj denarja. Kajti minister, ki je na samem začetku dejal, da bo film ljubil, je kasneje potrdil, da je ta ljubezen virtualna. Namreč ni dovolj, če v razne programe piše, da je potrebno zaščititi vse bolj ogroženo nekomercialno distribucijo - in občinstvo pred komercialno. Za ljubezen je potrebno mnogo več, sicer se spremeni v sovraštvo.
Dogodki, povezani s kino Dvorom so zadnje dejanje tega sovraštva. Namreč vse, kar diši po filmu se je v odnosu med državo in ustvarjalci sfižilo. Jutri bo težko.

Majda Širca