Jutri, na dan Zemlje, bom storil kaj posebnega zanjo. Morda bom šel v bližnjo hosto pod Rožnik in napolnil par črnih vreč ter ob tem razmišljal: ali ne počnem to zase; koliko časa se razgrajujejo same vreče? … Danes se spomnim aktivistične fotografske razstave Zemlja z neba (Earth from the Air, 2000) ki sem jo videl pred leti v Londonu.
Postavili so jo pred naravoslovnim muzejem na križišču cest Cromwell ter Exhibition Road; spomnim se stopnic, po katerih sem se spustil na rahlo znižano in majhno ploščad, kjer so bili panoji; in preveč ljudi, okoli še hrup prometa. Potem je ta znameniti nabor več sto zračnih fotografij prišel tudi v Ljubljano, kjer so ga razprožili po Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju; med zelenje in žvrgolenje ptic. Te dni je tod na ogled nekakšno nadaljevanje – razstava Živi (Alive, 2007), ki združuje okoli 100 imenitnih živalskih fotografij in besedilno opozorilne panoje, ki dejansko pritegnejo. Razstava bo tam do 30. maja. Ogled je brezplačen, kar pa ne pomeni, da so fotografije tudi zastonj prišle k nam. Prvič so jih kazali v Franciji, potem v Švici, zdaj pri nas. Zanimanje je veliko, razstavo pa zakupijo redki, ker je draga. Tako je torej lepo darilo mesta Ljubljana in sponzorjev nam. Razstavljeno sožitje znanosti in umetnosti očara in zlahka spomni na glavno idejo, da velja najti ravnovesje med industrijskim razvojem in ohranjanjem narave.
A kaj lahko novinar ali fotograf še naredi za planet, kot da opozarja na probleme? Kaj drugega lahko počne navaden človek, kot da razmišlja? Zdi se, da nič in hkrati številne stvari; lahko ločuje odpadke, zamenja navadne žarnice z varčnimi in upošteva še drugo, kar je Al Gore zapisal v odjavni špici Neprijetne resnice. Vendar a ni to kapljica iz morja onesnaževanja “velikih” — elektrarn in raznih obratov, s katerimi navaden človek na nek način nima nič? Mi lahko ločujemo odpadke, pripravljeni smo upoštevati rešitve — tako da čakamo, da jih nekateri drugi sprejmejo še več in še boljše.
Mota razstave “Nič ni bolj globoko človeškega, kot zavedati se, da jutri pride nov dan in da lahko nekaj dobrega storim zanj” se zaveda optimističen človek, ki ljubi beli dan. A zaradi marsičesa ni jasno, kaj je na svetu za vzljubiti, po drugi strani pa, ja, lepo je, da smo še živi, in, ja, zanima nas, le kaj bo Apple kazal še čez 25 let.
Robert L. Tuva
Čeprav priznam, da danes za Zemljo ne bom naredil nič, se tudi jaz pridružujem čestitkam ob Dnevu Zemlje.
Mislim, da bi morali “mi - mali” tudi zmanjševati količino odpadkov, nehati kupovati stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Morda kupovati izdelke, ki so bolj naravi prijazni, ki so recimo v stekleni namesto v aluminijasti embalaži. Če so kupci osveščeni in določenih stvari ne kupujejo več, se bo proizvajalec prilagodil ali pa propadel. Zato upam, da bomo mi čimprej začeli spreminjati lastne navade.
..men se že meša od “zavesti” lastne…..
pomagam pri dobrodelnosti ne jem mesa ,da o ekološki aktevnosti ne govorim…
in kaj delajo “veliki”…?????(častne izjeme) večina sigurno…
psičkom, otročkom o njihovem “velikem” egu lahko samo fantaziram.. kupujejo “valentina”in uživajo raj na zemlji!…(ni dvoma o tem ,da so obogateli na račun “zemje” si mislite ali se vprašajo ,kaj je zemlja”…?(nimajo časa)…
torej mi lepo nadljujmo saj gre za lastno zavest..
miki.. ne mi še ti pihat na dušo ..že sama si dovolj…
in kaj pomeni “mi mali” ..????
pa ja ne misliš pri nas zaćeti vzgojo?
al gore, ki ima private jet na “fotosintetski pogon” :)
Kar se tiče osnov - prehranjevanja:
Mogoče tudi ni odveč kupovati pri lokalnem kmetu.. al pa vsaj na tržnici. Slovenske zelenjave skoraj ne najdeš več v trgovskih centrih… Prodajajo zelenjavo in sadje iz drugih držav - npr. zadnje čase sem opazil da od česna prodajajo v glavnem samo še kitajski česen, itd). Pri lokalnem kmetu lahk dobiš marsikaj dobrega (in dejansko dobiš sadje in zelenjavo z OKUSOM)… Prevoz od mesta pridelave do kupca je lahko pomeni par tisoč kilometrov in ogromno porabljene energije, lahko pa pomeni le nekaj kilometrov in dramatično manjšo porabo energije.
Pa je to samo eden od načinov kako ohraniti Planet.
Za bistvene vzvode pa bi morala prva poskrbeti oblast. Ampak današnje oblasti v glavnem skrbijo le zase in za svoje družine. Gremo kr ene par stoletij v preteklost.
In - koliko časa se razgrajuje ena vreča za smeti?
sicer je že znucano, ampak pozabljeno: Zemlja ni naša, imamo jo v najemu. Stanovanja, ki ga imaš v najemu se ne upaš razturat, ker potem plačaš. Mogoče Zemljo uničujemo tako zlahka zato, ker vemo, da bodo za škodo plačali šele naši zanamci? p.s.: praznik Zemlje praznujem ob skledi solate, redkvic in rukole z domačega vrta in šopkom tulipanov tudi od tam. in sem iz srca hvalezna starsem, ki to zelenjavo pridelujejo.
Predlagam 365 praznikov Zemlje.
Plastične vrečke se razgrajujejo glede na vrsto plastike, iz katere so, kot je meni znano. Ene, mislim da kar navadne, se sploh nikoli popolnoma ne razgradijo. Ene pa se, nekatere pri dobri svetlobi celo v parih letih. To je najhitreje, se mi zdi. Ampak so vprašanja: smeti so zakopana (ni svetlobe), koliko je teh vrečk iz prijazne plastike? Najbrž so starejše, navadne vrečke kar tiste “nerazgradljive”? Lahko da se motim.
…(kot, da odstranjujemo vodo iz čolna ,ki ima veliko luknjo),potrebno je “uničiti” vzrok…
“plastični” lobij… vzeti pod drobnogled…!
kje so časi “škrniclov”…še ni bilo pohlepa za ustvarjanje(poceni) dobička nar ačun “zemlje”..
resno pričeti v šolskem sistemu(vključno vrtci) uveljavljati vzgojo, eko etike,ki se stopnjuje,v vsem obdobju šolanja…študija..
trenutne generacije bolj malo “osveščene”…saj potrošniški kapitalizem tega ne dopušča….in dokler bo to edina opcija ..gremo počasi v “remengo”.!
upanja jst nimam …niso samo vrečke(embalaža za vodo ,pijače)…ecc..!