Vest

t-h-o-r je rekel/-la:

je pa že v Blade Runnerju boljši

kaj pa je vas jones tako obsedel :)

Rob je rekel/-la:

Četrti Indy me je razočaral kot me nobeno nadaljevanje že dolgo ni. Prva polovica filma recimo, da je OK, druga polovica pa je katastrofalna. Skratka razočaran sem si zadnjič spet pogledal prva dva dela in se sprašujem mar je bilo četrtega res treba?
Sprašujem pa se tudi od kje Marcelu Štefančiču takšno navdušenje nad filmom?

Piflarka je rekel/-la:

@t-h-o-r: moj odgovor bo seveda izrazito subjektiven (kakor je vsak odgovor, nenazadnje), tokrat pa to dodatno poudarjam, ker sem dolgoletna oboževalka serije filmov Indiane Jonesa. Torej, na kratko - sprašuješ, zakaj? Faktorjev je več: podoba Indiane Jonesa je v 80-ih prinesla svež veter v nabor standardnih “junakov” z nadnaravnimi močmi oz. dobro zalogo tehnoloških pripomočkov, kot jih je imel npr. James Bond. Indy se lahko zanaša le za lastno inteligenco, vednost, iznajdljivost in čisto (ali “skoraj povsem”) človeško fizično moč, skratka stvari, ki jih lahko (!) ima tudi vsako peto človeško bitje (recimo; ugibam), kar pospešuje in lajša identifikacijo. Nenazadnje se je prav s prvimi tremi filmi Indiane Jonesa nivo “navadne akcije” dvignil visoko nad povprečje, saj nikjer ni akcija sama sebi namen, temveč se vklaplja v narativno shemo kot neodtujljiv del nje. Et dulcis in fundo: inteligentni dialogi (vsaj če jih primerjaš s splošnim hollywoodskim povprečjem), privlačna in dobro strukturirana zgodba, “efekt vlakca smrti” (iz ene nevarnosti v drugo, nenehen suspenz, torej) in - nepretencioznost. Filmi Indiane Jonesa nikoli (razen morda Kraljestvo steklene lobanje) niso hoteli biti več, od tega kar so (odlična zabava) in prav zato SO nekaj več … vsaj zame ;)
Če te zanima še kaj, predlagam, da si prebereš odličen članek Mateja Bogataja v njegovi knjigi “Konec koncev …”; izvedel boš, zakaj je Indy kot arheolog apoteoza postmodernizma in zato “junak prihodnosti” (super branje, mimogrede).

Matej je rekel/-la:

Žal se moram spotakniti ob izraz “igrica”, ki se v članku ponovi celo 3x. :) Enako napako delajo številni novinarji in mediji, ki so očitno mnenja, da lahko vsak piše o vsem. Ne razumite me narobe: vsak lahko piše o vsem, ČE se o temi, ki je ne pozna dovolj dobro, pozanima pri tistih, ki se na zadevo spoznajo bolje od njih.

Pomanjševalnice se uporabljajo za stvari/osebe/pojme…, ki so majhne, kratke ali mlade. Za računalniško igro (!!!) Indiana Jones and the Fate of Atlantis nič od tega ne velja. Ni majhna, ker je ni naredil en sam človek v prostem popoldnevu, ni kratka, ker potrebuješ za prebitje do konca brez pomoči napisanih rešitev veliko časa (ur, dnevov, tednov…) in (pazi to!) inteligence in ni mlada, ker je stara že 16 let.

Za boljše razumevanje razlike med igricami in igrami, navajam nekaj primerov vsake vrste:

- igrice: pasjansa, minolovec, 4 v vrsto, križci in krožci…
- igre: Grand Theft Auto, World of Warcraft, Indiana Jones and the Fate of Atlantis :), Civilization…

Mimogrede, tudi v kinih ne vrtijo animiranih filmčkov ampak filme (čeprav so nekateri za koga morda otročji), ki se od risank razlikujejo predvsem po dolžini. Pa tudi razlika med filmi (v kinih ali po televiziji) in filmčki (smešnice, ki krožijo po mailih, filmski napovedniki…) je menda vsakemu očitna. Ne vem, zakaj je potem tako težko doumeti razliko med igrami in igricami.

Proti koncu pa se v članku še 2x ponovi beseda “igračar”. Igra - Igrača. Čutite razliko? :) Pri igrah sledimo določenim pravilom na predpripravljenem “terenu” (igralna plošča, računalniška igra), pri igračah pa je vsa igra prepuščena naši domišljiji s hkratno uporabe igrače. Plišastemu medvedku tako ne moremo reči igra, računalniški igri, pa ne moremo reči igrača, ker si je npr. ne moreš nesti zraven v posteljo. :) Ok, lahko si zraven zvlečeš monitor/PSP/gameboy/karkoli, vendar so to samo nosilci in ne igra sama. Bolj primeren izraz je torej “igričar”.

Upam, da s svojo dobronamerno kritiko nisem koga znejevoljil. Pa lep dan vsem!