Vest

Če rečeš, da sva v prostoru časa, se lahko vprašava, kje je ta prostor in kakšen je ta čas. Ker zdaj stojiš na verandi in se vate zaganja veter, ki pihlja z morja, se ti zdi, da je to tisti tvoj čas iz otroštva, ko si poslušal valove in skušal razpoznati, kaj ti šepetajo. In morda si kdaj to vedel.

Zadnjič si srečal človeka, ki ti je rekel, da ga je nenadoma preplavilo nekakšno čudno občutenje, zgolj za trenutek. Kajti takoj naslednji hip je že čakal, kaj se mu bo zgodilo. In je čakal. Ker ni vedel, da ga bo kar na lepem zasul čas, medtem ko bo on odpošiljal mesidže in pozabil nanjo, ki je itak že odšla. Mislil je, da to ni nič dokončnega. Zato se ni veliko ubadal s sirenami, ki so pogosto tulile v mestu zaradi prevelike količine ogljikovega dioksida v zraku, niti se ni oziral na vpitje otrok. Presenetil pa ga je vzklik leta 1982 o tem, da se je nekaj končalo, zaključilo, izpelo.

Iz svojega avtomobila, s katerim se je vozil tistega dne ob tisti nemogoči uri po izpraznjenih ulicah, je na cesti zagledal le eno silhueto. Bila je ženska, ki je udarno stopala, kot da gre nekomu naproti. Povzpela se je po ovitih stopnicah navzdol in izginila iz njegovega vidnega polja.

Zdaj se je v trenutku spomnil, da pravzaprav stoji v kanuju in skuša veslati mimo vseh teh brzic, da bi se osvobodil starih zarjavelih misli in zadihal. Ko se je spustil v vodo, je začutil, kako ga je objela svila in zašumela v pozdrav. Napaka, napaka, saj se vendar ne moreš kar tako prepustiti temu prostoru, kjer ni ničesar, za kar bi se oprijel in z gotovostjo zatrdil: Hej, en del tega človeka je odšel, en del pa je še vedno tu.

Ne, telo se raztaplja, utopilo se bo. Pa vendar se je odločil, da bo odšel v tisti stekleni stolp in preizkusil, kakšna je akustika njegovega glasu, ko se odbija med prozornimi stenami stekla. Pogovor dveh žensk, ki sta si ogledovali razbarvane stene svetlobe, se mu je zdel kot zven Dalijevih ur. Za trenutek ga je zbodlo, da pa je bilo leto 1977 tisto, ko je odšel na karneval v mesto in pri vodnjaku našel star izvod časopisa iz leta 1920, ki ga ima danes, leta 2020, spravljenega pod steklom na steni, da lahko opazuje porumenele liste in starinske fotografije. In čuti njihov vonj po tisti davni zimi, ko je vse pokalo od mraza, kot je pripovedovala babica.

Irena Levičar