Vest

Fear is not the natural state of civilized man.
Aung San Suu Kyi

Kljub slabi organizaciji promotorjev koncerta, ki so uspešno prodali tako ogromno število kart, da smo se potem eno debelo uro prerivali v vrsti, ki je v nekaterih trenutkih segala skoraj do vhoda NUK-a, koncert pa se je začel skoraj pol ure preden smo se vsi sploh uspeli zbasati v Križanke, pa so sanjski in atmosferični globoki zvoki britanske trip hop skupine Massive Attack potrdili, da se je vse skupaj vendarle splačalo.

Med resigniranim čakanjem v vrsti, pri kateri sem na trenutke dobila občutek, da se ne premika nikamor, sem se spraševala: Kakšno potrebo v tem času poplave najrazličnejših reprodukcij in posnetkov realnosti sploh še zadovolji živi nastop? In kako natanko lahko živi nastopi, ki pripadajo neki drugi realnosti kot posnetki, zadovoljijo željo, ki so jo sprožili posnetki? Kaj je danes torej sploh (naj)bolj pristno?

Ponavadi poslušanje koncerta v živo pusti v nas potrebo po nečem, če že ne po nekom, ki bi ga videli in se ga dotaknili. Doseganje tovrstne pristnosti je ponavadi tudi namen in hkrati ena najlepših stvari pri performansu v živo, in sicer, da vsak posamezni poslušalec dobi priložnost pristnega poistovetenja, skozi katero izkusi navidezno vez z izvajalcem. In to se mi je v četrtek, potem ko sem se končno prebila v Križanke in si priborila stojišče na točki iz katere sem koncert lahko celo videla (!), vsekakor zgodilo.

Vse dogodke v živo pa znotraj trenutnega duha časa vselej umeščamo v primerjavo znotraj najrazličnejših kontekstov zapletene skupine razmerij z drugimi kulturnimi in družbenimi praksami. Sploh sta identiteta in učinek tovrstne atmosferske glasbe kot je trip hop vselej močno odvisna od več kot samo njene zvočne razsežnosti.

Ta glasba, ki je vredna tudi estetskega občudovanja, pripravi gledalca do tega, da prične razumeti vizualno kulturo, ki jo obdaja pri njenih živih uprizoritvah. Glasba je oblikovana kot prispevek k tej estetski izkušnji, in ne zgolj kot sistematično prezentiranje nekih sintetičnih zvokov po tekočem traku, katerih edini namen je histerična promocija privlačne, a poceni iluzije. Ker se Massive Attack odrečejo pretiranim spektakularnim predstavitvam posameznikov skupine, ki bi opozarjali nase, razkrijejo dejstvo, da performativnost te glasbe obstaja predvsem na vsebinsko sporočilni ravni in ta sporočila izvajalci glasbe zgolj podpirajo.

Razširitev vizualnega spektra v polje horizontalnega pogleda, kot skozi majhno lino, ki odpira pogled v realnost, in ki se je skozi svojo vsebino postavljala kot najpristnejše vizualno merilo, me je potopila v stanje avratičnega sanjarjenja. In ravno zato so se nam vsem predvajane vsebine stavkov, kot je npr.:«Fear is not the natural state of civilized man.«, močno vžgale v podzavest.

Skozi njeno kulturno pluralnost, je sporočilo skupine Massive Attack nujno politično in kulturno uporniško, kar so predvsem poudarili skozi vizualno plat, ki je tako na globalni kot tudi lokalni ravni, in torej tako v angleškem kot tudi v slovenskem jeziku preizpraševala razliko med avtentičnim in neavtentičnim, iskrenim in ciničnim, pristno popularnim in bleščeče komercialnim, potencialno uporniškim in nujno prilagojenim, realnim in utopijo, v končni fazi med umetnostjo in zabavo.

In torej, naj povežem začetni citat z zaključno mislijo, ki nam jo v duhu tega časa subverzivno sporočajo tudi Massive Attack ter mnogi drugi: Povejte, kar si mislite. Vaš glas šteje!

Delta Nu