Vest

Bil je čisto pravi poletni večer v Ljubljani. Na poslednjem čiku in klepetu pred NUKom s prijateljico, se je mimo primajal starejši gospod in prosil za cigaret. Seveda, ni panike! Vzel je čik in se usedel poleg mene.

Večkrat poklepetam z brezdomci, čeprav je dotični kasneje trdil, da dom ima.

Klepetali smo le kratek čas, ko sva s prijateljico posegli po drugih, najinih temah. Pa se je oglasil, s še ne prižgano cigareto, nekaj v smislu, da midve pa že nimava problemov. ”O, seveda jih imava,” mu odvrnem. ”No, kakšne?” ga zanima. ”Imam probleme na faksu, v službi, v ljubezni, doma,.. …brez skrbi, da jih imam, samo drugačni so od vaših,” se upiram. ”No, vam bom povedal, kakšne mam pa jaz probleme,” je bil pokroviteljsko pameten. ”Pred enim tednom sem izgubil ključe od svojega stanovanja in nimam 50 evrov za ključavničarja,” je začel z vrečko piva poleg sebe. Da že en teden (čeprav tuša gotovo ni videl kakšen mesec) ne more v lastno stanovanje, da klošari zadnji teden. Ker nima 50 evrov za ključavničarja. Pa je poskusil vlomit. Pomagal naj bi mu prijatelj, a ga je, predno sta se lotila dela, ta pretepel. 26 let je star, ta prijatelj, ki to ni.

Kakšen mesec nazaj ga je za nekaj dni gostoljubno sprejel v svoje stanovanje, ko se je ravno odselil od staršev in načrtoval selitev k punci. Nek večer sta bila doma, pila vino, ki ju je do noči že kar dodobro opilo. Spala sta skupaj, v isti postelji. Ponoči pa ga je prijatelj ”pofukal”, kot se je izrazil. ”Od zadaj me je,” je razkril v horonskem smehu. Ko se je 26-letni prijatelj zavedel, kaj je storil, se je držal za glavo, češ ”Sem mislil, da je moja punca!” Iz neznanega razloga se mu je njegova basen zdela hilarična. Meni ne. Prijateljici tudi ne.

”Pa sem hodil po parkih in pripovedoval, kaj je bilo,” je dejal suvereno. In ker je vest hitro prišla naokoli, se mu je prijatelj ob prvi priložnosti seveda maščeval. Tako, da ga je pretepel. ”No, TAKŠNE imam pa jaz probleme,” je zaključil.

Dobila sem občutek, da bi se mi v tem trenutku moji problemi morali zdeti majhni in nepomembni, da je gospod s tole neverjetno zgodbo želel doseči, da bi se čutila dolžno mu dati 50 evrov za ključavničarja. Naj bi to zgodbo res kupila, bi se mi moral gospod res zasmiliti? Ker se mi ni. Zdel se mi je ”full of crap”, edino, o čemer sem razmišljala je bilo, kako se ga na vljuden način, brez konflikta znebiti. Ni se mi smilil, zdel se mi je bolan, da si je zmožen izmisliti tako bizarno in patetično zgodbo, ter predstaviti ključavnico za vrh problemov, ker nima 50 evrov in zato ne more domov. Ima pa za six packa. Blesavo štorjo je seveda nasul, da bi se nama zasmili, morda je celo pričakoval, da mu bova stisnili petdesetaka. Ni šans.

Čeprav pri klošarjih najbolj cenim ravno njihovo izvirnost, ki jo pokažejo pri ogovarjanju mimoidočih, me njegova ni prepričala. Spomnim se, recimo, ko so nekaj let nazaj klošarji na Prešercu prosili za prispevke za maturantski izlet. V škatlo sem jim z nasmeškom do ušes vrgla dva jurja.

Ne vem, zakaj se ljudje klošarjev bojijo. Mnogi ovinkarijo okoli njih, kot da so kužni. Jaz mislim, da so v osnovi super ljudje. Sploh naši, ljubljanski klošarji, vsaj večina izmed njih. Zgovorni in nadvse zabavni so.

Zadnjič sem stala na semaforju na Poljanski, gospd klošar pa je na taistem semaforju čakal na zelenega človečka. Zaradi spuščene šipe sem ga slišala, ko mi je smeje zavpil ”A vas lahko poštopam?” ”Seveda, kar prisedite,” sem ga šokirala. Zmedeno je odprl vrata in se usedel na sovoznikov sedež. ”Kam greva?“, sem ga vprašala. ”V Vesolje,” je dejal. Še dobro, da sem vedela, da gre za lokal na Igriški, drugače bi verjetno mislila, da je nor. Peljala sva se, celo pot se je smejal in govoril ”Pa jst sm se zajebaval, a veš, ti si me pa res pelala! Haha, kr pelala me boš!”, se je režal kot pečen maček. Povedal mi je, da gre v Vesolje povprašat za službo za eno prijateljico. Tisočkrat se mi je zahvalil, obljubil, da me naslednjič pelje na pijačo, ponovil, da ne more verjeti, da sem ga res peljala in mi do konca ulice mahal v slovo.

Imam prijatelja, ki je enkrat na zvit način preveril klošarja. Stopil je do njega in ga vprašal, če ima za posodit kakšen tolar. Klošar se ni obotavljal in iz žepa potegnil 200 tolarjev. Prijatelj denarja ni vzel, temveč mu dal svojih nekajtisoč tolarjev, ki jih je našel v žepu.

A starošolski ljubljanski klošarji imajo že kakšno leto hudo konkurenco. Vsak dan ob določeni uri pred pošto ustavi kombi. Iz njega se vsujejo Romuni. Enega posadijo na voziček, otroku v roke porinejo harmoniko, ostali pa dobijo kartone z napisi, ki naj bi mimoidoče pripravili do tega, da bi jim stisnili kakšen evro. Podnevi klečijo na tleh, se zibljejo v nepojasnenem ritmu in si sami pri sebi nekaj mrmrajo. Moj najljubši je tisti z rožami. Neuspešno je nadomestil Gleba, aka Rožarja, ki zdaj že nekaj poletij prodaja vrtnice po ljubljanskih kafanah. Za razliko od mladeniča iz Rudnika, omenjeni gospod ni tako olikan. Če ponujeno rožo zavrneš, se stric razjezi, zakolne, maha z rokami in odkimava z glavo. Zadnjič sem se skoraj čutila krivo, ker od njega nisem kupila rože in jo dala… …prijateljici, ki je sedela poleg mene?
Zvečer si včasih privoščijo Mc Donaldsove dobrote na Čopovi. Invalid čudežno shodi, se povzpne po stopnicah in si pri pultu naroči Big Maca, otroci težijo za Happy meal, saj ima vendar igračko, a se morajo zadovoljiti z dvojnim čizburgerjem. Zvečer jih na istem mestu pobere isti kombi, odpeljejo se domov. Naslednji dan so spet vsak na svoji poziciji.

Tudi oni od mene ne bodo dobili drobiža. Imam svojega klošarja z najlepšimi modrimi očmi, kar sem jih kdaj videla. Ta je edini, ki mu vedno dam kakšen kovanec, če ga le imam. In je vedno vesel, pa če je kovanec bakren, zlat, ali zlato srebrn. Če nimam, mu povem, da nimam za burek, pa reče, ”Jaz nimam za per!” Cenim iskrenost.

Osvojil me je, ko je enkrat že od daleč vpil, če imam kaj drobiža. Rekla sem mu, da žal ne, da imam samo pet jurjev. ”Ja, sej bo to tut uredu,” se je zarežal. Naredil mi je dan, zaslužil si je tistih nekaj sto tolarjev, zato sem se čez pol ure vrnila in mu jih dala.

Ampak moj klošar, kljub temu, da je šaljivec in pol, na desno oko vedno joka. Čeprav se pogovarjava o hecnih rečeh, mu iz desnega očesa vedno curljajo solzice. Vesel me je, če mu dovolim, da prisede, ko jem svoj sendvič za 3 evre in me ne obsoja, da ga. Če ga kaj ostane, je njegov. Dovolj mu je, da malce pokramljava, se smejiva, navrže kakšno modrost, mi reče, da sem blazno luštna, sune mi kakšen čik, pa sva zmenjena. Ampak desno oko vedno joka. Že dolgo ga nisem videla.

Ajda Perme