Vest

bila je nedelja, zgodaj popoldan. zbudil me je domofon. nek idiot je pritiskal na zgornji zvonec in trkal po oknu. počasi sem vstal, prižgal cigareto in odprl vrata.

»dan! žal mi je, da sem tako vsiljiva, a že prejšnje dni sem poskušala, pa ni nihče odprl…«
pred mano je stala postavna ženskica v oprijetih pajkicah in športni majici z dolgimi rokavi. prsi so morale napolnjevati vsaj košarico ‘c’. ker sem bil mačkast, se nisem brigal za njeno karizmatičnost, in čeprav se mi je zdela nekoliko znana, sem bil nesramen.
»če kaj prodajate, vas ubijem!«
ustrašila se je, nekaj časa molčala, nato pa se ravno v trenutku, ko sem se ji grozeče približal na pol razdalje, nasmehnila in rekla:
»n-ne, prišla sem te vprašat zakaj me ob torkih hodiš gledat na trening?«
»na kakšen trening?«
»tenis.«
»ah, ja.«
»zanima me, zakaj nemo spremljaš mojo vadbo? zakaj te ne zanima kaj več?«
»kaj pa bi moral več? všeč mi je, da zastokaš na vsak udarec z loparjem…« zardela je. »sicer pa ob torkih tam čakam na kolega, da me pobere…«
»se me spomniš, veš kdo sem?«
»hodila sva v isto zajebano šolo.«
»mojca mi je ime.«
»aha. si za kavo?«
»lahko.«
»stopi naprej.«

zazehal sem, frcnil pepel po predpražniku, se popraskal po jajcih in opazil, da sem le v spodnjicah. čez elastiko mi je skoraj visel trebuh, na prsih pa sem nosil lenobno negovano črno ljubezensko preprogo. smrdel sem po cenenem milu, parfumov nisem uporabljal; moja edina povezava z metroseksualnim trendom je bil fitnes, a še tega sem izvajal na klasičen način. zahajal sem h kolegu na zanemarjeno podstrešje, polno azbestnega prahu, ki se je vsipal izpod preproste izolacije strešne kritine. polno je bilo tudi prahu razpršenih kovinskih opilkov. poleg tega je bilo na podstrešju vpetih nekaj rabljenih vreč za boks, rokavic, ščitnikov in nekoliko zarjavelih naprav za dvigovanje uteži. smrdelo je po zadnjih obrokih, prdenju, ki ga je povzročala prehrana z vlakninami in postanem znoju, bogatim z vitaminskimi tabletami, ki so se izločale skozi kožo.

sedela je v dnevni sobi in med oblačenjem kopalnega plašča se je fukatožnost v primerjavi z bolečinami v riti in stegenskih mišicah skrivala pred glavobolom, ki ga je povzročilo zadnje nočno kajenje in popivanje ob igranju pokra. poleg tega sem se moral pripraviti na soočenje z ženskim pogumom, ki me je obiskal celo na domu.
pristavil sem vodo in poslušal njeno življenjsko zgodbo. nekaj je bilo v njenem glasu. vstal mi je in nekaj kapljic tekočine je že namočilo spodnjice. spomnil sem se njenih torkovih forehandov in backhandov, njenih korakov, njenih glasnih vzklikov, ki jih je lahko preglasil le tovorni vlak na bližnjih tirih. želel sem poskusiti višino njenih decibelov v moji postelji. brez posebnih ukrepov sem ostal potreben, a mi je bilo slabo, glava pa ni prenehala boleti.
»vedno si mi bil všeč, veš? nisi se trudil narediti vtisa na druge. me boš povabil na zmenek?«
»ne vem, mogoče.« sem dejal komaj zainteresirano. igral sem svojo vlogo zapeljevalca. nisem smel kazati znakov, da se začenja nova vladavina nesramnosti ženskih oblin.
»tukaj je moja telefonska…«
hrbtno stran računa za plin je spremenila v vstopnico za kraljestvo rušenja tabujev pred glasnim seksom.

v petek zvečer sem jo poklical.
»mojca, kaj počneš?«
»na mesengerju sem, klepetam s kolegico. ven bi šla, pa se bojim, da me bo bivši zalezoval.«
»se dobiva v mačkah? čez eno uro?«
»lahko…«
čakal sem jo zunaj, kjer sem lahko kadil. spil sem že drugo pivo, čefurji pri sosednji mizi so bili vse glasnejši. fantje so čisto v redu. asimilirati se ne morejo zaradi bedastega slovenskega čistunstva in črednega nagona. resda so za to krivi tudi sami s svojim precenjenim nacionalnim ponosom, vendar bi bilo prav prijetno z nekom izmed njih se kdaj napiti in si izmenjati nekaj čelnih udarcev. konec koncev velelne stavke, kakršen je, kot primer, »pofafaj mi ga« ali pa »tvoja luknja v riti je preveč široka, da bi lahko užival.« vzamejo neposredno in na njih odgovarjajo s pestmi, ter ne s pijačo, kot to počnejo slovenski podeželski fantje.
čez pol ure je še vedno ni bilo. plačal sem za cigarete in pivo in se odpravil domov. tema je bila in kmalu bi se spotaknil ob pločnik.
»duće?«
»ja?« sem se obrnil.
»si kaj videl mojo bivšo?«
»ne.«
»res ne?«
»ne. kdo je tvoja bivša?«

kmalu sem začutil brco v svojem trebuhu. odneslo me je za korak, lovil sem sapo, kmalu sem dobil še udarec s pestjo v desno ličnico, nato pa še močan udarec v levo lice, da sem čutil, kako se mi je zamajala zgornja šestica. udaril sem nazaj, zgrešil, nato pa spet začutil udarec v hrbet. bil je za menoj. bil je nižji za kakšno glavo, a je obvladal borilne veščine. udaril sem še enkrat. brez uspeha. kljub temu mi ni vrnil, saj je bil nekoliko zadihan. pekoči občutki na mojem obrazu so me hipoma streznili. spomnil sem se barskega pretepaškega nasveta svojega prijatelja, dvignil pesti na obraz, kot katapult napel desno ramo nazaj in sprožil z vso močjo. v istem času je roko stegnil tudi on, vendar sem začutil le svojo pest na njegovem nosu. roka mu je mrtvo padla in sesedel se je kot pokošen ter obležal.
še vedno sem se tresel, nisem imel veliko izkušenj s pretepanjem, ko sem se vrnil k mizi s čefurji, da bi podal izjavo. ti fantje so bili v povprečju za kakšno desetletje mlajši.

»fantje, jaz sem duče, poznate me, miroljuben človek sem, nič nimam proti vam, ki ste čefurji, pravzaprav ste mi všeč, in če bi bil dobra pička, bi ga komu od vas celo potegnil.«
dva sta se zasmejala, štirje pa so se komaj nasmihali.
»veste, kdo sem, živim tukaj z vami v tem kurčevem getu, v katerega nas je zaklenila država. mogoče ste videli, sto metrov naprej me je napadel en ljubosumen krajan. morda je kdo tu celo njegov prijatelj. poglejte, nočem težav, prestar sem za to. on me je napadel. jaz sem se le branil, in ker ni želel nehati udarjati po meni, sem ga ponesreči podrl na tla. zdaj leži tam nezavesten. pojdite z mano, mogoče ga kdo pozna. nočem, da bi bilo kaj narobe z njim.«

vod južnjakov se je odpravil z menoj in kmalu smo opazili na pločniku ležečega karate kida. imel sem srečo. mali, ki me je napadel, sploh ni bil krajan v povezavi z njimi. prepoznali so ga kot člana tolpe s fužin, s kjer hodijo vlamljati v naša stanovanja in avtomobile, naši pa v njihova. največji med čefurji je odpel zadrgo in začel scati po njegovem obrazu. predramil se je, začel pljuvati in kašljati. sedel je, nato vstal, zatem pa poskušal pobegniti. očitno je imel zlomljen nos, saj je še vedno krvavel in je neprestano gledal v zrak.
nebo je bilo jasno. ponudil sem mu robec, a ga je odklonil. opravičil sem se mu, a je trmasto zrl v nebo. ni se niti menil za možnost novih udarcev s strani mojih spremljevalcev.
»fantje, pustite ga, dovolj je dobil.« sem jim predlagal.
»sám dela, vidi se, da ima nekaj osebno proti tebi. gotovo bolje fukaš njegovo pičko kot on…« je rekel največji, ostali pa so se zakrohotali, me pozdravili z »ajde« in odšli.

»o kateri pički pa je govora, daj mi povej!« sem začel vrtati vanj.
»o mojci…«
»ah, o tenisačici?«
»ja.«
»boli te, ker so se vsi tipi, ki so jo slišali trenirati, spraševali, če je tako glasna tudi takrat, ko poriva. to je tebe čisto sfukalo, ker si majhen čefurček. posesiven in ljubosumen brzostrelec si!«
»pička ti materina, duće!«

gregor rozman

(nadaljevanje sledi)