Vest

V idiličnem okolju sotočja Soče in Tolminke sem se v času festivala Sajeta udeležila predavanja na temo pravičnega razdeljevanja denarja od prodaje albumov glasbenikom oz. avtorjem. Predaval je Peter Rantaša, organizator festivala Phonotactic na Dunaju, solastnik izredno popularnega dunajskega kluba Ritz in direktor glasbenega informacijskega centra Mica - Music Austria. Je pobudnik kampanije fair music, prve globalne iniciative za pravičnost v glasbenem poslu, ki si prizadeva dvigniti raven zavedanja o dejanskih razmerah, v katerih so se v času digitalizacije in globalizacije znašli tako glasbeniki, kot poslušalci.
Z njegovim dovoljenjem vam posredujemo približno 20 minutno predstavitev razmer na svetovnem glasbenem področju, projekta fair music ter njegovih učinkov.
Dogovorjeno je, da bo Peter odgovarjal na vaša vprašanja do konca tega tedna, zato jih postavite v angleščini.

(www.vest.si) Avtorjem, kar jim gre! from Irena Kovacevic on Vimeo.

Povzetek v slovenščini:

Ta pobuda je nastala iz potrebe po ugodnih razmerah tako za glasbenike, kot tudi poslušalce. Za lažje razumevanje, naj vam razložim, kakšne so razmere v svetovni glasbeni industriji. Kot prvo, vemo kaj pomeni skladatelj… lahko bi rekli tudi umetnik, izvajalec… Kdo so poslušalci, vemo… Vmes pa se je v zadnjem stoletju ali dveh razvilo še veliko služb, ki omogočajo, da glasba pride do poslušalcev. Tako sedaj avtor dela s krovno založbo, ta pa z glasbeno založbo, potem je tu distributer in prodaja. Do tu vse lepo in prav. Seveda so še drugi načini posredovanja glasbe, npr. preko radia oz. festivalov.
Mimogrede, koliko stane v Sloveniji nov CD? *- Med 15 in 20 Eur.
Kaj menite, koliko od tega denarja gre dejanskemu avtorju? *- Zelo majhen delež. Kakega pol odstotka.
Res je majhen ta delež. Težko je sicer predvideti dejanske razmere. V procesih med avtorjem, založbo in ostalimi členi je veliko zakonskih postavk zajetih v pojem avtorske pravice. Izraz ”copy rights” se uporablja v angleščini (Britanija, ZDA), evropski izraz pa je avtorske pravice (author rights). To je povsem druga tema in se ji ne bi preveč posvečal.
Znesek, ki ga prejme ustvarjalec od prodaje enega CD-ja je skupek vrednosti avtorskih pravic in vrednosti sklenjene pogodbe z založniško hišo. Tu pa se zatakne, saj je večina sklenjenih pogodb precej neugodnih za ustvarjalce. Seveda so nekatere pogodbe ugodne, posebej v primeru zelo ”močnih” imen, kot je na primer Madonna. Ona je zelo močna pogajalna sila. Morda ste slišali, da je pred kratkim zapustila staro založbo (Maverick, katere soustanoviteljica je, op.a.) in se za 120 mio $ pogodila z gigantom na glasbenem področju Live Nation.
Torej, če povzamemo, v povprečju avtor, ki je obenem tudi izvajalec, od 20 Eur, kolikor je cena albuma, prejme zgolj 1 Euro.
Če prav razumem, se sliši nekam nenavadno, da nezakonito ”downloadnje” škodi avtorju… * - Jaz se s tem ne bi povsem strinjal. Mislim, da so bile kršene pravice številnih kreativnih posameznikov… kot npr. v primeru Franceta Prešerna. Ustvarjalnost je možna tudi v okolju, ki ne nudi podpore. - S tem se strinjam.
Kar sem imel v mislih, je te razmere z nezakonito spletno ”trgovino” niso edina neugodnost za umetnike. Težave se pojavljajo tudi v slišanem. Ko kupiš album, ali je to, kar na njem slišiš glasbenikov avtorski izraz, ali volja založbe? Ali v Sloveniji poznate televizijski program ”Star Idol”, tipa oddaj iskanja glasbenih zvezdnikov? V takih primerih se zgodi, da ti ”glasbeniki” dobijo s strani založbe glasbo, ki jo oni potem zgolj izvajajo. To je zelo natančno določeno v pogodbi. V marketinško strategijo je nemalokrat vključena tudi določitev imidža, pričeske… Torej je poleg finančne vprašljiva tudi avtorska svoboda.
V brošuri, ki smo jo pripravili boste našli tudi točko, ki se ukvarja tudi s statistiko izdanih albumov na letni ravni. Teh je resnično ogromno, njihovo izdajo pa večinoma upravljajo zgolj štiri velike glasbene založbe. Na glasbenem trgu pokrivajo kar od 75 do 80 % delež. To so založbe: EMI, Sony BMG, Warner Music in Universal Music. Do takega stanja je pravzaprav prišlo v zadnjih 100 letih monopolnega odnosa na trgu. Če odprete kakršnokoli revijo tipa življenski stil, rumenega tiska, boste najverjetneje brali o prepiru B. Spears in njenega moža o tem, kdo bo skrbel za otroka, ali o Amy Whinehouse in možu v zaporu… To seveda nima zveze z glasbo, vendar očitno vpliva na prepoznavnost in prodajo. Ta podjetja so uspešno spravila v pogon vse potrebne službe vklučno z mediji.
To pomeni, da večina stvari, ki jih vsakodnevno slišimo, ne vem sicer, če imate tu kakega glasbenika, ki ima sklenjeno pogodbo z veliko glasbeno založbo, ali pa jo je imel in jo je potem namerno prekinil… Dejstvo je, da majhne založniške hiše na glasbeno sceno prinašajo največjo raznolikost.
Naslednja točka, ki jo obravnavamo je fenomen t. i. ”svetovne glasbe” - World Music. Za afriško, azijsko, J-ameriško glasbo vlada veliko zanimanja. Denimo v J. Ameriki, so razmere na glasbenem področju dobro urejene, še posebej v Braziliji, čisto drugače pa je v Afriki. Afriški avtorji morajo do evropske in ameriške publike priti preko evropskih oz. ameriških založniških hiš. Je že kdo potoval po Afriki? Morda poskusil tam kupiti kako ploščo? Neverjetne razmere so tam. Cena plošče je denimo 20$ v redni glasbeni trgovini, na prostem trgu seveda vladajo piratske kopije, toda 20$ je tudi redna mesečna plača afriškega učitelja/-ice. Cd-ji pa ne morejo biti cenejši, ker se založbe bojijo nenadzorovanega cenejšega izvoza. To je tudi razlog za tako obsežen piratski trg, avtorji pa so vsled temu pripravili posebne izdaje, ki so namenjene lokalnim kupcem. Za svobodo izražanja in spoznavanja kulturne raznolikosti pa seveda to niso ugodne razmere. Razmere otežujeta dva pojava; globalizacija in digitalizacija, ki omogoča spletno ”trgovanje”. To povzroča precejšnje neugodnosti predvsem za tiste, ki so že uspeli na trgu, istočasno pa predstavlja izziv, tistim, ki se šele prebijajo.
Če se vrnemo k potrošniku (kupcu); ta običajno z nakupom nekega albuma misli, da je ”kupil” lastni kreativni izraz tega glasbenika ali skupine, ne pomisli, da je to odraz založbe, torej podjetja. Običajno pa je tudi prepričan, da je ta umetnik dobil doberšen delež denarja od prodaje albuma (v medijih velikokrat vidimo, da so glasbeniki premožni ljudje…). Resnica pa je povsem drugačna.
Predstavil vam bom politično ozadje naše pobude, ki se je začela leta 2003. Poznate UNESCO? To je Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo. Pod njihovim okriljem obstaja zakon, ki ščiti avtorsko raznovrstnost. Slovenija je podobno kot Avstrija, v primerjavi z drugimi, majhna država. V Avstriji nimamo založniških hiš, ki bi bile sposobne spraviti glasbenike na raven svetovne prepoznavnosti. Zadnji naš hit na tej ravni se je zgodil leta 1949, to je bila naša edina svetovna uspešnica št. 1. Kako pa je z vami v Sloveniji?… Ampak zakaj, mar to pomeni, da nimate dovolj dobrih glasbenikov?… Torej nam je popolnoma jasno, da gre tu še za precej veliko in pomembno ekonomsko ozadje. UNESCO je s tem zakonom definiral dve dejstvi. Plošča ima dve; ekonomsko in vsebinsko vrednost. To je tudi ozadje za naš projek fair music. Zame, kot poslušalca ekonomska vrednost nima primarne vrednosti, zame je važen avtor, njega hočem podpirati, poslušati in prepričan hočem biti, da je ta avtor dobil dober denar od tega, kolikor sem plačal za CD.
Denimo, da se odpravim v glasbeno trgovino in iščem med izvajalci v oddelku ”World Music”. Ker jih ne poznam, ne morem ločiti, kateri od glasbenikov je ”pristni” in kateri produkt založbe… Nekaj časa nazaj je bilo v underground sceni precej prisotno razmišljanje o tej temi, v rocku je to bil celo nek osebnostni odnos, Clash so pisali komade na to temo, techno… cela gibanja so bila sprožena, kako se ne ”prodati” založbam. Na dolgo in široko bi lahko razlagal o tej temi… o zaskrbljenosti avtorjev. Najbolj nenavadno je to, da se s tem ne ukvarjajo mediji in tako poslušalci nimajo dostopa do tovrstnih informacij. Včasih kaj pricurlja ven, kot npr. prigode, ki jih je imel Prince s vojo založbo ali primer skupine Public Enemy. Tako smo se odločili za pobudo, ki bi te informacije pripeljala do ljudi na zelo poenostavljen način. Fair music predstavlja ta logo. Zamisel je, da se s tem logom opremijo Cd-ji in legalni downloadi, ki so tako rekoč ”prijazni” do ustvarjalcev in ki podpirajo kulturno raznolikost. Ideologija projekta je povzeta od že poznanega ”Fair Trade-a”, ki se ga je vpeljalo v potrošniško politiko, za zaščito tako proizvajalvcev hrane(…) kot tudi kupcev. Tako smo najprej začeli s kampanijo za dvigovanje ozaveščenosti o preoblematiki, ki jo je pospremila ta brošura. Ustvarili smo tudi nagrado fair music, ki jo podeljujemo tistim posameznikom ali organizacijam, ki si prizadevajo za upeljevanje in izvrševanje načel poštenosti, pravičnosti (fair music načel). Lani smo prvič podelili tako priznanje. To je dobil nek afriški projekt Freibank, ki sicer obstaja že 20 let in se je ves čas boril za obstanek in distributerju Extraplatte za njegovo vlogo pri povezovanju avtorjev. Letošnja podelitev nagrad se bo odvila 2. septembra, trenutno pa potekajo žirijske razprave.
Naša dolžnost je tudi določiti natančne določbe (standard) pojma (fair music) pravičnosti, poštenosti v odnosu do glasbe. Skupaj smo sprvili različne svetovne organizacije, kot npr. evropsko združenje Sing a Song, evropsko združenje skladateljev, potrošnikov… Skupaj se pogajamo o določitvi pojma fair music. Pripravljamo natančna določila, kot npr. 50% denarja, ki pride od prodaje plošče, naj gre avtorju, ali pa da je avtor tisti, ki odloča, katere skladbe bo imel na albumu. Naslednji korak pa bi bil, podobno kot po principu fair trad-a, v blagovnih centrih postavimo fair music police, ki ponujajo artikle tistih založb, ki upoštevajo omenjena načela. Eden takih projektov je tudi I-Tunes, ne vem, če imate to v Sloveniji… Ne še… To je težava, s katero se majhni trgi zaradi neurejene politike na tem področju, še vedno soočajo. Vendar EU sedaj pritiska z uvedbo in izvajanjem vseevropskega zakona, ki bo urejal to področje…
Prizadevamo si, da bi zakon ščitil umetnike pred slabimi pogodbami. Podobno kot druga podjetja ščitijo svoje zaposlene pred slabimi pogoji dela.
To je bila torej moja predstavitev iniciative fair music-a, če imate kakšno vprašanje…
* - Po vaših predvidevanjih, koliko časa boste potrebovali za implementacijo teh načel? - To pa je odvisno od denarja. S tem je veliko dela. Sicer imamo podporo evropske komisije, zanimivo je tudi, da so nas podprli organizatorji prireditve ob 250 obletnici rojstva Mozarta. Zakaj? - Mozart je bil prvi svobodnjak na področju glasbenega ustvarjanja. Zgodilo se je davno na Dunaju, ko je dobil Mozart od grofa brco v rit in se je bil primoran znajti po svoje. Precej neobičajno je bilo, da so glasbeniki svoje stvaritve prodajali na prostem trgu…
Nadalnje delo pa nam žal trenutno otežujejo finančne težave…

(op.a. z * so označena vprašanja udeležencev predavanja)

Irena Kovačević