Vest

Zapela je gumbe na svoji srajci in rekla:,, Nočem te več videti… Ne sprašuj, ne išči me, ne kliči… pozabi. Pozabi me…«

Zaprla je vrata njegovega stanovanja. Obležal je, kot truplo. Vse se je dogajalo počasi, tiho… Pred očmi se mu je odvrtel film njenega oblačenja, njegovih dotikov njenega telesa med oblačenjem, njenega obuvanja, popravljanja las in njene besede.

In potem znova, film je ponavljal in ponavljal, dokler ni zarinil obraza v blazino, na kateri je bil vtihotapljen vonj njenih las.

Zabolelo ga je. Bolečina je rezala in cefrala njegovo meso, kot tisoče nožev. Amputiran je ležal in dihal…

Dolgo, predolgo je bil sam. Pozabil je kako je kuhati ženski in ji ponudit žlico v usta, potem pa oblizniti njene popacane ustnice. Držati njeno torbico, ko pomerja spodnje perilo in nesramno ponuja svoje telo skozi špranjico garderobe v tisti prekleti trgovini, kjer je začutil,da se spreminja.
Ja. Obrnila je njegov svet na glavo. Občudoval je njeno moč, njene oči so govorile namesto nje, videl se je v njih. Tako lepih oči ni nikoli videl, nikoli ljubil. Vse kar je storila, gibi njenega telesa, ljubila se je kot “gepardka” na preži v visoki travi. Suhi travi, razboleli od vročine. Njeni prsti, velikokrat ji je samo poljubljal roki, dlani, ko je ona s pogledom božala njegovo čelo. Govorila zgodbo, ki je ni slišal do konca…

Zdaj je več ni…

Ni živela tu. Nikoli nisem omenil. Nisem upal, ker sem se bal zavrnitve. Prihajala je in odhajala, vsakič je pustila delček sebe. Vse ima njen vonj… Kopalnica, kjer sva dihala soparen zrak in končala na mokrih ploščicah. Ona , njena lepa pička na mojem obrazu in jaz v ekstazi njenih las in njene sline, ki se je razlila v sok na mojem kurcu.
Povsod sem jo ljubil… presenečala je. Včasih je bila razgreta in ni dopuščala mojim rokam, da potrgajo njeno obleko. Slačila se je sama, čakal sem in ji prepuščal vodstvo igre. Drugič se je plašna stisnila ob moje telo, zarinila svoj obraz pod mojo majico in šepetala, šepetala… o ljubezni….

Zdaj je več ni…

Minilo je leto. Nisem je pozabil, čeprav mi je ukazala. Zahtevala je, hotela je. In jaz? Ne morem. Iskal sem jo, vem kje je. Vem tudi s kom je. Vse vem. Vsaka nova informacija me zakolje. Vsakič, ko jo vidim, kako s prsti drži časopis… na kavi…z njim…bi jo ubil. Ja, ubil bi jo. Ubil iz ljubezni. Ljubezen je ubila mene in jaz bi njo. Prisežem, fukal bi jo mrtvo…

Ona? Nič. Nikoli ni opazila, da vse vem. Nikoli ni posumila, da vem zakaj je odšla. Njene prekleta lepota in samozavest!

Jutri bom… ja bom. Stopil bom do nje in… in… bom ja…

In sem. Vso jutro sem čakal v bližini njene službe. Avto sem parkiral dovolj daleč, da sem imel pregled. Srkal sem viski iz vroče steklenice. Moja dlan ga je segrela. Topel je še bolj razgreval moje živce. Dobil bom odgovore, sledil ji bom do doma… Prestregel jo bom.

Zbudil me je ropot velikih dežnih kapelj. Deževalo je. Še vedno sem bil v avtu, zaspal sem. Ura je štiri popoldan. Odšla je pred kakšno urico. Paničen speljem in sem že na poti k njej domov. Dež ovira mojo hitro vožnjo. Upam, da je doma, da ni z njim. Cesta je vse bolj podobna potoku, ko zapeljem pred njeno domovanje. Zaklenem avto, brez dežnika, stečem pred vhod. Minutko časa si vzamem, kujem načrt, kako vstopiti. Vhodna vrata so zaklenjena, zato bom moral zvoniti drugje. Tvegam. Pozvonim pri neznanem priimku, predstavim se za poštarja, ki mora po podpis in vstopim.

Zadihan, tečem po stopnišču. Peto nadstropje, blok brez dvigala. Ona je “fit”, verjetno ji ta stopniščni maraton koristi… njena rit je popolna, jaz sem pa lenuh. Lenuh, ki želi odgovor. Lenuh, ki se je odločil spraševati, iskati, predvsem pa nisem mogel pozabiti… Lenuh, ki ljubi.

Moje čelo je potno, ko prisopiham do njenih vrat. Zadržim dih, ona odpre…

Njen obraz… Ne utegnem zadihati, ko me potegne za rokav v stanovanje, zapre in zaklene, reče:«Videla sem te, skozi okno… kaj počneš tu? Povedala sem ti, zakaj to delaš… zakaj prekleto to delaš? Zakaj se mučiš, zakaj mene mučiš? Nočem…«

Zgrabim jo za obraz. Ne morem odmakniti oči z njene podplutbe, ki kvari njeno levo stran obraza, preklani ustnici in žalosti v očeh.

»Kdo ti je to storil? Kdo si je upal… je bil oni prasec, ki prihaja pote v službo? Povej mi, samo povej, da je on! Ubil ga bom…«

Iztrga se iz mojih rok, njene oči zalijejo solze. Potisne me stran. Hoče, da grem. Spet hoče, da jo na silo zapustim. Zgrabim njeno “majčko”, moja pest strga naramnico, ki razgali njene prsi. Brani se, joka, ko jo grabim in vlečem k sebi. Objemam jo, mlati me z rokami, stiska, boli me… raniti me hoče… Grabim njen vrat in iščem njene ranjene ustnice. Poljubim jo.

Lačen iščem njen jezik. Umika obraz, čutim kako jo je sram. Skriva pogled, skriva oči. Popušča… Ne brani se več, nežno me spusti k sebi… Spuščam njene ustnice in poljubljam njen obraz. Vrača, prične hlastati po meni, mojih mokrih oblačilih. Slačiva se, najine lupine padajo, kot perje ranjenih ptic…

Njeno telo je ujeto v tesne kavbojke, grabim jo za rit, polzim z rokami. Hoče moje poljube, spušča moje ustnice in jih ponovno zajema z svojimi, dotikava se, koža na kožo… Topla je, njen vonj, ko zaplovem z nosom med njeni prsi je isti. Zadet sem od nje. Drobim jo pod prsti, tako si jo želim. Zgrabim jo in nesem, iščem posteljo, odpenja moj pas, ko se na poti v spalnico poljubljava, naslonjena na omaro.

Ne izpuščam je, postelja ni daleč, položim jo na posteljo, moji poljubi padajo po njeni koži, tako kot pada dež na okna njenega stanovanja. Pozabljava vse, drsiva z rokami, drsiva s poljubi, vonjava drug drugega… ni več poti nazaj…

Razpenjam njene kavbojke in se usidram med njeni nogi. Še vedno mi ponuja ustnice in šepeta:« Poljubi me, samo poljubi me… želim si te«.

“Zapiram” njene besede, moj jezik drsi po njenem, ko zdrsim tudi sam vanjo. Ne nehava, fukam jo in držim njene dlani prepletene z mojimi… fukam jo, sprejema me, diha, hoče proste roke, hoče me držati, hoče mi narekovati… in jaz ji puščam. Grabi me za rit in ravnokar odlepljena od mojih ust šepeta:« Globoko, globoko…«.

Močno stiska mojo rit vase…

Vsa voljna in razgreta vodi moji ritnici, moje boke k suvanju v njeno pičko. Rad imam njeno luknjo. Nikoli, pri vseh ženskah, nisem imela takšne, kot bi fukal punčko. Kljub mokroti ostaja ozka in voljna, kot bi jo fukal prvič. Devica, prekleta devica…

Nogi ovija okrog mene, kot hobotnica lovki. Njene bradavice so trde, dotikajo se moje kože… čutim jo, vsak centimeter njene kože čutim, ko zagrize moje prste in ji pride. Drhti, njene ustnice ponovno poiščejo moje… izlijem se vanjo….

Umirjena poslušava dež v temi.

Tiho mi zašepeta:«Ločila sem se…«

Njen stavek izzveni… tiho sem.

Ne govoriva.

Spleza name, opit od njenih las, ki jih umikam z njenega obraza, božam njeno razbolelo ličnico in jo poljubljam. Njene oči se svetijo, gleda me, spet me ljubi z njimi.

Te njene oči…

Moje dlani jo ščitijo, drsijo po njenem hrbtu, ko mi pokaže zapestje, na njemu drobno vtetovirano moje ime…Vrne nasmeh na moj obraz….

Raziskuje moje telo,kot bi hotela ugotoviti ali sem isti, njeni lasje padajo po moji koži, kot bi hoteli sladko kaznovati mojo naklonjenost. Iščeva se dolgo… dolgo v noč.

Vzame me v usta… za vedno.

Nana.O