Konec poletja je. Še nekaj dni, pa bo treba spet nazaj v šolo. Mama mi spet teži. S fotrom se pravzaprav še nikoli nisva pogovarjala. On nekaj reče, jaz pa le »ja, ja«. Je to sploh pogovor? Kaj če bi me enkrat stara pustila pri miru? Igor me razume. Četrti letnik gimnazije je, bobna in bo ustanovil lasten bend. Pravi, da bi me rad videl kot pevko.
Konec poletja je. Stara sta končno na vikendici. Še par dni, pa bom zvedela, ali sem sprejeta na faks. Gotovo bom uspešna pravnica. Igor ponavlja letnik, ker veliko bobna. Zelo obetaven glasbenik je. Rada se z njim sprehajam v teh zadnjih toplih dneh. Veliko si imava za povedati. Vsa sem vznemirjena, ker se bo verjetno zgodilo ta teden. Jap, izgubila bom nedolžnost.
Konec poletja je. Ej? A je kdo sploh še živ tu? Igor, s katero kurbo se pa ti objemaš? Pizda, te vikendice pa ne bo tako lahko pospraviti … stara bosta jezna …
Konec poletja je. Kdo sploh rabi faks? Saj lahko študiram in vzporedno delam kot tajnica. Hodila sem z Markom, sošolcem s faksa, in s Petrom, bivšim od Valerije. Bedno. V glavnem je šlo za skok z ene postelje v drugo. Ampak zdaj sva spet skupaj z Igorjem. Rekel je, da tudi njemu ni mar za faks. Veliko bobna in njegov bend bo gotovo uspel.
Konec poletja je. Včeraj sva z malo prišli iz porodnišnice. Igor je zdaj očka in si je postrigel čupo. Od zdaj naprej naju čaka novo življenje. Obljubil je, da si bo našel delo. Malo spim in veliko jokam, nisem vedela, da bo tako težko z dojenčkom. Ker Igor išče službo, vse leži na meni. Stara se ločujeta. Kaj če bi to storila prej in meni prihranila svoje kreganje?
Konec poletja je. Z Igorjem se komaj še prenašava. Ko greva v trgovino, se obvezno skregava, ko se pogovarjava o mali, se skregava. Dela kot glasbenik na porokah in redko kdaj pride domov trezen. V moji službi odpuščajo, a meni so zaenkrat le zmanjšali plačo. Ne vem, kam naj grem, če me odpustijo. Mala je postala šolarka, ves čas jo moram opozarjati, naj pospravi sobo.
Konec poletja je. Mala je predrzna najstnica, sploh nima nobenega spoštovanja do starejših. Mamo so prejšnji mesec pokopali, oče je videti potrt. Dobila sem anonimno pismo, da me Igor vara z mojo prijateljico. Kaj naj naredim? Saj sem v tretjem mesecu nosečnosti …
Konec poletja je. Draga hčerka in sin, oprostita mi, ker odhajam. Ne zdržim več …
Konec poletja je. Kaj sem si pa mislila? Namesto da bi Igorja zapustila, sem se raje poskušala posloviti od življenja. Hči me sovraži in misli, da sem jaz kriva, da je njen oče tak, kakršen je. Cirozo jeter ima in ta napreduje. Zdaj ga ne morem zapustiti, le kaj bodo rekli drugi? Spoznala sem Janeza, zelo prijazen je do mene.
Konec poletja je. Le nekaj mesecev mi manjka do upokojitve. Potem ko je oče umrl, sva se preselila v hišo mojih staršev. Z Igorjem imava ločeni spalnici, vsak na svojem koncu hiše. Zdravniki sumijo, da imam raka na prsih. Bog, pomagaj mi.
Konec poletja je. Letos je vse preveč zelenjave na vrtu. Zdi se mi, da šele zdaj začenjam zares živeti. Samo da mi zdravniki pravijo, da ne bo dolgo trajalo. Ko se ozrem nazaj, vem, da sem živela narobe, a ne vem, kako bi drugače.
Agata P.
dobrodošla!
s tekstom si me spomnila na predstavo kolektiva narobov ‘tok tok’. :)
odlično. upam, da se je/bo marsikdo zamislil.
enkrat sm napisu da ne bom vec bral te kolumne,
je tut nism. glejga glej, klub temu da nemaram
teh zamisl se, fura safr, mi je usec.
vau, kako lepa kolumna, žalostna in pogumna.
Super je…kako resnicna zgodba, ne le slovenska…ko se zivljenje zgodi…
Kakšna bedna stereotipna zgodbica, knjiga v par odstavkih, totalna katastrofa. Odraža miselne kapacitete, zafrustrirane avtorice, nezmožne unikatnega abstraktnega razmišljanja. Še eden izmed srednješolskih spisov…
@aljo
po tvojem komentarju smo lahko takoj videli, da če kaj obvladaš, je to unikatno abstraktno razmišljanje.
Všeč ni je, kako si nizala prizore na koncu poletij. Iz njih si pričarala podobo njenega celega žalostnega življenja. Sama pri sebi sem rekla: Končno ena kolumna Nane O, ki mi zdi dobra. Potem sem ugotovila pomoto.
Ja, tako beži čas, ko si dopovedujemo, da drugače, kot živimo, niti ne moremo. Da to spremeniš, je treba veliko poguma in malce sreče.
pokojni rugelj bi bil ponosen nate!
lepo
Mimogrede, pokojni Rugelj ne bi bil nič ponosen. Rekel bi : Ti si kriva, da je Igor pil. Ti si mu pomagala, da je propadel telesno in duševno. Očitno ti je to odgovarjalo. Sicer ni bila tvoja mama nič drugačna, zato se je oče ločil. Mazohistična in sebična si. Hotela si ga obvladati s samomorom. Nič čudnega, da si si nakopala še raka.
@ Neja
“Ti si kriva, da je Igor pil. Ti si mu pomagala, da je propadel telesno in duševno. Očitno ti je to odgovarjalo. Sicer ni bila tvoja mama nič drugačna, zato se je oče ločil. Mazohistična in sebična si. Hotela si ga obvladati s samomorom. Nič čudnega, da si si nakopala še raka.”
Mimogrede, citirano zgoraj bi lahko ne bilo tako daleč od resnice, kot se zdi na prvo branje. Saj ni bistveno, da bi bila ravno ta dotićna oseba kriva za vse kar se ji je skozi življenje zgodilo, pač pa se meni osebno zdi, da je kolumnistka hotela izpostaviti dejstvo, da izhajajo splošne družbene anomalije iz osnovne celice, ki se ji lahko reče družina in tudi ni napačno sklepanje, da otroci pobirajo/posnemajo vzorce obnašanja pri svojih starših inu potem kopirajo te naučene vzorce. Inu kdo bo pa prevzel odgovornost za lastno življenje če ne sama oseba ki to živlenje živi??????????
Vsaj jas sem se našo not v tej pripovedi.
Pa da te izzovem (ker me zanima tvoj način razmišljanja): zakaj misliš, da ni ona sama kriva, da je bila s tipom, kot je igor; nadalje da je imela z njim 2 otroka, čeprav ni bila srečna z njim, kasneje še željo po pobegu iz vsega tega (potencialna afera, poskus samomora, navsezadnje bolezen- v tem primeru-rak, ki resda ne izbira med bogatimi ali manj bogatimi, je pa vseeno pokazatelj nekih notranjih psiholoških stanj)
in še posebej mi je padlo v oko naslednje : “…in kaj bodo rekli drugi”
mah…se mi tud brat ne da…preberem komentarje in mi je prihranjeno…hehe
Kako jaz razmišljam? Vsak je svoje sreče kovač, vsak je odgovoren sam za svoje življenje. Okolje ima gotovo velik vpliv na razvoj osebnosti, posebno v prvih letih življenja. Vedenjskih vzorcev se naučimo s posnemanjem. Tukaj ne mislim na alkoholizem kot bolezen odvisnosti. Pri njem igra svojo vlogo poleg okolja gotovo tudi dedna nagnjenost, ali če hočeš, tudi epigenetika. Tudi parterje lahko izbiramo po modelu svojih staršev, ker nam je to blizu, znano. In večkrat raje ostanemo pri parterju, ob katerem trpimo, ker ne riskiramo iskati nekaj novega, neznanega. “Ona” ni zbirala ustreznih vzorcev za reševanje svojih partnerskih problemov. Umikala se je v druge zveze; celo v smrt, čeprav je bil poskus, po mojem, bolj manipulacija, da bi po tej poti dobila zaželjeno; in končno pristala na mrtev zakon. Moža bi morala pripraviti na zdravljenje! In v tem vidim njeno odgovornost. Mož, odvisen od alkohola, tega ni zmogel. In če se vrnem k epigenetiki in špekuliram, da stres zablokira gene, ki preprečujejo razvoj rakastih celic…….
PS: pokojni Rugelj bi morda bil ponosen na avtorico kolumne, ker je osvetlila košček realnosti. Ne bi pa bil ponosen na protagonistko v kolumni. In to sem s pripombo zgoraj mislila.
:)
Hvala za konstruktiven odziv
Tudi sam sem se premalo potrudil, da bi pravilno označil mišljeno osebo. V mislih sem imel seveda avtorico in ne pripovedovalke zgodbe. Sicer sem si pri branju ustvaril aprioren odnos do prebranega, ki se je nekako skladal s tem, kar vem (to je malo) o Ruglju; spontana asociacija pač.
Treba se je podpirat.. Če ni zaupanja od zakonca, je rak hitr lačn.. Sex je najboljša komunikacija.. Ne bit prevečkrat zmatrane..
Z Igorjem se nista razumela a vendar je imela z njim še enega otroka. Z Igorjem ni mogla, brez njega pa tudi ne.
Kaj pa je kriv ubogi otrok, da je moral odraščati v taki družini.
Agata - samo ena beseda: genjalno.
Dobra zgodbica. Mi je všeč.