epruveta proti volivni skrinjici
pred meseci me je prijateljica, ki se že lep čas ukvarja z materinskim nagonom, presenetila z izjavo, da bi želela moj genski zapis, in da bi otroka spočela nespolno.
poznava se dolgo časa in bojda sem njen najboljši prijatelj. očitno je začutila, da bi ji, ob moji že tako znani konstantni navzočnosti, pri vzgoji otroka stal ob strani lažje kot njeni partnerji (tako ženski kot moški), ki bi bili nezanesljivi prav zaradi hitro minljive spolne komponente v razmerju.
ko mi je zaupala svojo željo, sem bil najprej šokiran, nato pa sem se ji opravičil in predlog prijazno odklonil, a se zahvalil za zaupanje ter njen predlog vzel za velik kompliment najinemu prijateljstvu.
moja življenjska usoda zaradi načina vzgoje in izobraževanja, ki ga sodobna potrošniška družba vsiljuje permisivno vzgojenim staršem (kar poglejte si kakšno povprečno razvajeno arogantno ljubljansko pizdo kaj vse svojemu pamžu tlači v gobec), ne pozna otrok. poleg tega se otroku brez posledic ne bil mogel odpovedati, kajti poti nazaj ni. a tudi ko bi otroka želel, bi se nenehno spraševal o njegovem družbenem priznanju, ko bi bil nastal, saj bi bil spočet nespolno in družbeno nepriznano. morda se še spominjate kako je večina zainteresiranega volivnega telesa z referendumom onemogočila umetno oplojevanje samskih žensk.
kaj bi storili vi, če bi vam kaj takega predlagala dobra prijateljica?
ženske, imate kdaj podobne misli kot moja prijateljica?
kako bi vzgajali in skrbeli za takega otroka?
danes sem tej svoji prijateljici v šali predlagal, da naj namesto mene izbere pet moških dot cum; eden da naj bo delavec, drugi športnik, tretji kulturnik, četrti znanstvenik in peti uradnik. ko bi jih razporedila, bi si jih zdrkali v jogurtov lonček. vsebino bi potem dobro premešala in jo zlila v svojo pičko. prvi, ki bi priplaval, bi bil najboljši, hkrati pa bi moški z zagotovljeno enopetinsko anonimnostjo bili tudi varni pred zublji potrošniške družbe, v katere bo po rojstvu otroka padlo starševstvo samske ženske, prave atenšn horovke.
na dan volivnega držanja gobcev pred jutrišnjim odločanjem o prihodnosti škorcev v naši sfukani državi pa, osamljen in družbeno izdan pizdun, epruveto iz prejšnjega odstavka tega teksta primerjam z volivno skrinjico. kruha in iger željni kar pojdite v tiste kurčeve kartonaste pregrade ter obkrožite, potem pa v skrinjice zmečite vašo pofukano anonimnost! kdorkoli bo že zmagal oziroma priplaval prvi, za njegova dejanja ne boste odgovarjali, saj vam nihče ne bo mogel dokazati, da ste ga prav vi izbrali!
gregor rozman
Kot, da sta se z Nano O. dogovorila o podobni tematiki ;)
glede na vprašanja v tekstu bralce vabim v razpravo.
moški, kaj bi storili vi, če bi vam kaj takega predlagala dobra prijateljica?
ženske, imate kdaj podobne misli kot moja prijateljica?
kako bi vzgajali in skrbeli za takega otroka?
(muha, o na o nana je bila prva; sam zgolj kopiram tematiko in jo prilagajam volivni soboti/nedelji)
ce si pripravljen biti temu otroku nekaksen odsoten stric, potem bi lahko pograbil za tica, pozokal in naciljal v epruveto.
ce pa mislis biti foter, potem imas lahko vsaj popoln druzinski paket: fuk, tezenje, kreg, posesivnost, beda, sovrastvo do partnerja…
sam bi imel v prvem primeru cudne napade slabe vesti, v drugem pa gnusa.
Da bi se človek podal v kaj takšnega, bi morali biti izpolnjeni določeni pogoji.
Z žensko, s katero bi se podal v tak “življenjski projekt” bi se moral nenormalno dobro razumet na več življenskih ravneh in področjih. Neizmerno medsebojno razumevanje, medsebojno zaupanje, vsaj podobni pogledi na svet, približno isti življenski cilji, podobne želje…Potem pa se že poraja vprašanje: če bi že našel tako žensko, bi po vsej verjetnosti sklepanja hotel bit tudi z njo, kaj?
Edini vzrok, ki bi lahko negiral mojo trditev je njena neprivlačnost. S tako osebo pa najbrž marsikdo ne bi hotel imet otroka, ha?
Sam sem zelo liberalen človek, pa močno dvomim, da je človeško bitje lahko nek tak “eksperiment projekt”. Otrok ne more bit predmet individualnih želja posameznikov, ampak je lahko le skupek odločitev obeh “vpletenih”.
Res ne vem, zakaj sem to prebral :-(
Če je prijateljica normalna, pametna, dobra in skrbna oseba, zakaj pa ne! Tudi ona, bi imela raje sina od prijatelja, ki ga dobro pozna, kot pa od donatorjev iz kake banke sperme…
Samo pod pogojem, da prej podpišeš kakšno pogodbo, v prisotnosti pravnika, da ne bo potem kakšnih tožb in težav.
zdrkaj ga petkrat sam in na vse pozabi. če ti manjka bab, pa poglej na ona-on.com.
tolko izbire na internetu, ti se pa matraš v (ali ob!) eni lukni.
revček!
Hm, po moje je odvisno od tega kakšen karakter si ti sam.
Če si tak bolj ‘živalski’ k evglena, neodgovoren, da lahko nafukaš froca in te potem več ali manj boli kurac kaj bo z njim, potem to komot narediš, ni problema. Vse prepustiš ženski ali ženi, da ta opravi svoj življenjski smisel in neobremenjeno živiš naprej svoj bedni lajf, potem bi jo lahko zaplodil. Ni nobenega problema in v bistvu ni nič sporno. Važno, da se ne sekiraš, seveda ne veš, mogoče se bi kasneje.
Če si pa tak ultra pedrsko human, odgovoren, potem valda da ne. Sam probleme bi mel, prav tako nič sporno.
Nekaj je tudi v sami družbeni kulturi v kateri živiš in kako to sprejema.
Važno je pa po moje samo to kaj se ti dogaja v glavi oz. kaj se ti bo še dogajalo, kar itak spet noben ne ve.
Otrok bo preživel, itak praktično noben nima ‘garancije’ ali mu bo v življenju lepo ali težko. Ni garancije niti v tradicionalni družini, revni, bogati, gejevski, enostarševski,…. So samo težji in lažji začetki, recimo. Odgovornost je recimo na frocu - novemu človeku samem. Karakter je prirojen, ne moreš ga spremenit, niti starši.
A si recimo kriv, če narediš froca v neko bedno okolje? Ne vem. Verjetno je odvisno zopet od tvojega motiva oz. razloga zakaj in s kom ga delaš. Če ga narediš v neki neodgovornosti ali celo škodoželjnosti, je to verjetno greh. Vse ostalo verjetno ni, tudi, če si recimo neveden kot opica (predpostavljam, da je opica recimo nevedna) ;-).
Sam se ne bi v to spuščal, mogoče enkrat na neki drugi civilizacijski stopnji, času. Leta 2008, v Sloveniji raje ne.
Taki otroci - in taki starši, jasno - že obstajajo.
Tudi v Sloveniji leta 2008 - jp, tudi v teh krajih se koncept družine spreminja. :)
Če bi jaz bila ti, Rozman, bi privolila v takšnole spočetje, že zaradi altruizma. Pomisli, kako dobro bi bilo, če bi detece podedovalo tvoje pišoče sposobnosti in bi ljudstvo razveseljevalo tudi takrat, ko tebe več ne bo. Kot ženska pa si takšne oploditve ne bi želela, niti od tebe. Če pa je kakšna, ki si kaj takega želi, ji daš spermo, podpišeš sporazum, da materialno in moralno ne odgovarjaš za izdelek, ga daš overovit pri notarju in that’s it. Pametno narediš, če si v pogodbo vpišeš člen, da si imaš pravico premisliti ;)
moški, kaj bi storili vi, če bi vam kaj takega predlagala dobra prijateljica?
i’m noone’s intellectual whore
po moje gre pri odločitvi za (spočetje) otroka za “iracionalno odločitev”. torej, če so vprašanja, dvomi, dileme, je vprašanje odveč, kajti odločitev je - na dlani. ko se v tebi prebudi materinski čut - tiste, ki se jim je zgodilo, bodo vedele, o čem govorim. ;) prošnja tvoje prijateljice pa je predvsem krik osamljenosti, globoke nerazumljenosti, fatalizma, da ne bo nikoli našla pravega… skratka, variacija na sex and the city.
tako rekoče, vsi ˝drkamo kurac˝ pri volitvah :)
Posvojiti enega, ki je že tu in ki potrebuje starše, je neskončno bolj koristno in manj egoistično od zaploditve “svojega”. Ampak to je Slovenija: imeti moraš SVOJE stanovanje, SVOJ avto, SVOJEGA otroka.
Kuga je pa tu?? Pri nas na provinci je tu mal mnj zakompliciranu - konj na kobilo, bik na kravo, atek v mamico. Kakšne epruvete! Tu smo meli tm na unm faksu od gozdarstva, ku so biologi inu agronomi eksperimente delali z rastlinami. Ne moreš pa tu s človekom, sej ni en pomidor! Kaj čmo, takle mamo! Pa to je zgleda zdej jaku popularno ker sm brau o tej stiski od tega fantina še na enih drugih čudnih forumih.