14. september, ura je 22.25. Peljem po Šmartinki. Lije kot iz škafa, vzdušje primerno za sceno iz Carpenterjeve Megle. Nekaj narašča. Napetost. V zraku se širijo dvomljive vibracije. Delček sekunde, veliki pok. Vonj po zažganem, pred mano se napihnejo beli mehurji. Airbagi. V Kolinski se sproži alarm. V hipu mi postane jasno, da se je nekdo z vso silo zaletel vame. Samodejno stopim iz avta. V zelo kriznih situacijah sem popolnoma mirna. Pred mano star stolčen Clio. Iz njega se priplazijo prestrašeni mladi ljudje, z rdeče obrobljenimi očmi. Povzročiteljico odpeljejo na urgenco. Poličem policijo. Bolečine se pojavijo kasneje. Nateg vretenc in poškodovano koleno. Avto je totalka. Policija korektno opravi svoje delo. Napiham nulo. Zapisnik. Avtovleka. Brez prebite pare v žepu. Morje težav. Kličem prijatelje. Nekateri po žurih, drugi se ne javijo. Težko je v petek ponoči najti nekoga. Končno mi uspe. Tudi jaz grem na urgenco. Noč se nadaljuje do petih zjutraj, ko premlevam dogodke.
Zakaj se nekateri ljudje poskrijejo v lisičje luknje, ko gre za nohte. Razumem, da ljudje funkcioniramo v smislu interesov. Iščemo, povezujemo, sodelujemo – vse v skladu z vzajemnimi konsenzi. Podobnimi tehtnici. Zelo racionalno. Vendar odpoved, kadar je treba biti zraven – ni najbolj razumska zadeva. Spoznam, da je zadaj nekaj več, temeljno gonilo – strah. Česa se bojijo ljudje? Neuspeha? Ampak zakaj? Čuden je bil teden, ki se je napovedal. Predvolilni teden. Zelo negativne energije so krožile nad Slovenijo. Rada bi bila zraven, pomagala, pa ne morem. Opornica, povoj. Sedi doma in miruj, mi sporoča oko iz vesolja. V redu.
Torej opazujem, kako so ljudje poniknili. Ne samo tisti, ki so prezrli mojo nesrečo. Dvema prav nič ne zamerim, ker sta prej dosti dobrega naredila. Hvala. A niso poniknili samo moji prijatelji. Poniknila je Slovenija in njena smetana. Kliče prijatelj, režiser Andrej. Istega mnenja sva. Celo kulturniki so nekam poniknili. In vsi, ki ob rezultatu volitev lahko kaj zgubijo. Ali pa se jim to zgolj dozdeva. Lastnost strahu je, da ima velike oči. Zadnje napovedi kažejo pol – pol. In to ni najbolj sigurna situacija. Ja, res drži stavek, ki ga v zadnjem tednu izrekajo mnoge vidne politične osebnosti – te volitve so zelo pomembne. Zame so najpomembnejši test demokracije tudi zato, ker opazujem – ljudje so preplašeni. A bistvo demokracije je oblast ljudstva, torej se ne moreš bati sam sebe, ali pač? Ni to malce shizofreno? Kaj tukaj ne drži vode? Ali ni zadosti demokracije ali pa smo shizofreni. Zato bi najraje šla na predvolilni shod stranke, ki mi je simpatična ali kaj postorila. Ampak jaz moram biti zares doma z ovratnico in povojem. Zoprno.
In še po nečem si bom zapomnila te volitve. Ni več preteklosti. Če je, obstaja samo v naštevanju napak, ki so se zgodile v preteklih štirih letih. Ampak te volitve so brez izročila prednikov. Celo brez tradicije domačij, pobožnih napotnic, z nekaj malega Slovenije. Te volitve so volitve prihodnosti, ker govorijo o moči in denarju. Orožje in tajkuni. Volja do moči. Bobu se reče bob. Za to vendar gre v politiki (in v gospodarstvu). A če govorimo o prihodnosti, je njen bistven element prav razvoj in napredek. Le redkim inteligenčni domet sega tako daleč. No, tega se pa jaz bojim! Bojim se preprostosti. Bojim se lahkih rešitev. Bojim se zatajenih ekstaz ob ploskanju množic. Bojim se občutka ogroženosti, če nekdo nastopi z argumenti. Ker ne vem, odkod ogroženost. Bojim se province. Pa ne geografske province. Bojim se province v glavah. Ja, potomka mesta sem. Vedno sem govorila, da je Ljubljana premajhna. Ljubim metropole. Ker tu ne gre le za stil. Že zelo dolgo časa imam rada metropole, ker tam ni kulturne klavstrofobije, pač pa namesto nje številne izbire. Naredila me je urbana kultura. Naredili me je scena osemdesetih, punkerji in darkerji, Nieti, ljubljanski sleng, NSK, specifičen okus, K 4 in Študent, burek na štacionu, celo jugonostalgija. Še zdaj smo si podobni, še zdaj se prepoznamo in si pripadamo. In še nekaj. Moji predniki v generacijah nazaj niso kmetovali. Pač niso bili kmetje. Ne vem, kako zgleda traktor. Mea culpa. To je moje izročilo, samo to. Nočem preproščine. Imam pa kaprice. Seveda! Želim pametne voditelje, s katerimi bo Slovenija v slogu dohitela Evropo, želim svetovljane in ljudi, ki odstopajo od povprečja. Želim napredne mislece. Želim skratka - rešitve problemov. Te pa so možne samo, če stojijo za njimi dobri možgani. Tu res ni kompromisa.
Še nekaj zelo zanimivega se mi je zgodilo v zadnjem tednu, po nesreči. Poniknilo je nekaj prijateljev ali znancev (kratek spomin imajo tisti, ki sem jim kdaj pomagala), a istočasno so se pojavili novi, kar od nekje so se vzeli - pripravljeni pomagati, prijazni, s katerimi se že dogovarjam za sodelovanje v prihodnje. Ja, nov avto bo treba kupit in več ljudi več ve.
mag. Anja Fabiani
Kaj čmo, takle mamo! Tipične Ljubljančanke! Prid k men, te bom nauču vozit traktor, če boš po kranjski klobasi lačna, pa obljubim, da ti bom dal še za burek. Saj vem, da punksi nimate niti za burek. Sam kaj vam bo pa avto? Sem mislil, da vi levičarji v boljšo prihodnost štopate.
Najprej ti želim, da se pozdraviš fizično. Ostalo bo prišlo kasneje. S časom in razvojem dogodkov.
P.S. Pred kratkim sem gledal na TV en zelo dober in film, mislim da je bil naslov “rdeči kamion sive barve”. Govori o balkanski vojni, barvno slepem šoferju in ekscentrični meščanki. Zanimiva tema.
Dragi Kmet, to je tipičen primitiven komentar. Mislim da smisel tega članka ni bil kako se vozi traktor, vendar resne teme. Da se norčuje iz resne nesreče je res ne okusno. Avtorici pa želim čimprejšnje okrevanje in upam da nisem koga prizadela, le svoj komentar objavljam
Lačen bi možgane jedu.
Domiselnosti se ne zavije “u burek” od nje nisi sit. Zato zatišje, ista logika žene svet se iz kaov, ko so bile v glavah ravne puščice. Da pa bi jih presegli, lokalno slabo kaže. globalno pa še nikoli ni bilo bolje. demokracija je pač na pohodu.
http://www.youtube.com/watch?v=WM2667FRnuk&feature=related
Upam da bo pahor uresničil svoje napovedi, v teoriji, mislim da so u smeri tega presežka.
Samo ohranitveni nagon na drugi strani se je pokazal takoj. Janša z ministri v ozadju je s svojo izjavo že žačel. Koliko ljudi bo frustrirajoce treslo in kako bo to onemogočilo ideje, možganske krivulje, da se ne stegnejo?
@kmet
hudomusno.
@ljubljana
cistunska neoporecnost se nikol ni rodila nc sočnega.
Zivjo, dilema kmet - nekmet je umetna. Govorila sem o možnosti izbire. Provinca v glavi je, da vidiš samo eno stran. Jaz sem izbrala drugo in pri tem nobenega omejevala. V bistvu sem prisala ravno proti temu, s čimer se je nekdo poistovetil. Namreč, poistovetil se je z ozkim pogledom, ne s poklicem. Anja
Kaj pa je to? Mislm, zgornji tekst. Je to tisto čemur se reče “kr neki”?
Ježešna, ježešna! Iz nesreče se pa mi na provinci res nikoli ne delamo norca! Jaz ponudim deklini v težavah pomoč. Celo traktor bi ji dal dokler ne kupi avto. Boljševiki me pa napadejo kot da gre za drugo svetovno vojno. Sem hotu sam pripomoči en mau k temu de bi bli vsi drgačni vsi enakopravni. K vidim da je to en velik problem Slovenije. Sam vidim tut, da bo kmet za lublanske srajce zmer sam en zarukan kmet! Provinca u glav, ja, tu bo tu! Tu majo Lublančani! Pa sej klobasa ni tako drugačna kot burek na štacionu. Jest tle ne vidm dileme. Drgač pa jst nism kr tku en nerazgledan kmet. Sm gozdarstvu študiru v Lublan in dobru vem kak je lačn stat na štacionu. Zdej mam pa 40 hektarjev grunta pa tanrtabulši traktor s cede plejerjeme in si vedno ko se peljem na njivo vrtim Pankrte. Tist cede Zbrana dela (1977-1988). Ej kok zažigajo! Sej kmet in panker sta si u bistvu ful podobna- vsi smo kukr tm iz enga delovnega razreda, pa nosmo delovske čevlje, pa srajca nam punavad iz hlač vn visi. Nejsmo mi za gvant inu kravate! U bistvu jest mislim taku, da če se bodo zdej ti proletarci zgledvali po tajkunih, de se bodo moral punksi selit na provinco. Kaj čmo, takle mamo! Sam zdej ku ste ma taku zabili sm pa mau melanholičen ratu. Pa si sam še Melanholike vrtim in un štiklc »O, Anja, o tebi se mi sanja nocoj…« Ja taku je tu. Život je kratak, čupav i dlakav. Pravjo uni volivci od Jankovića v Lublan. Ja in ta najbl zabit kmetavzar ma pa zmeri najbl debel krompir! Tud če nima njive.
@- kmet, to še kmet ne bo razumel, kaj šele Lublančan. Ampak jaz te.
saj en de razume. Sm se trudu bit en mau intelektualen de bi tudi anja razumela. sam sej veš kaku je s temi mestnimi frajlami študirajo študirajo pa uporabljajo same čudne besejde na konci pa ne znajo niti ene goveje župce skuhat. Taku se jim kukr en mau dozdeva de iz prestolnce vidjo celi svet, ne vidjo pa 5 centinov od svojga nosa. Ljubljana je pa itak ena velika vas pa če prideš v New york - tm mam jest bratranca- je njim tu vseglih al si ti iz Ljubljane al Spodnjega Dupleka. V vsakem primeru si za njih en kmet. Sam oni temu pravjo “redneck”. Kaj čmo, takle mamo!
Se mi zdi, da ga. Anja v svojem prispevku omeni prav to. In sicer to, da je Ljubljana premajha. To pomeni da se zaveda kakšna je Ljubjana proti drugim mestom in vse kar ste zgoraj navedli. Tudi jaz se strinjam s tem, da je Ljubljana nič proti niču.
Se zavejda, se, de je Lublana en velik nč. Samu se ne zavejda da nova vlada tu ne bo sprmemnila, de Lublana ne bo nkoli New York. Ker enostavnu ne more bit. S tako logiko in s tkaimi ljdmi nkoli! Oni samu vihaju nos nad nami in si mislijo kaku so neki več vredni in bodo zatu sam zase zmeri gljedali. Pa so glihtaku eni kmeti. Ma kej bu ona revca dohitevala Evropo če ne ve nanka kaku traktor zgljida! Sej nej treba da ma kmete u žlahti de tu ve. Sej muj bis bis nono ki je biu sevedi kmet tudi ni poznou traktorja! Je biu pa razgljedan človk. Je hodu po Ameriki poli pa radio BBC inu Luxemburg poslušu ku je pršu nazaj pa knjige od Mohorjeve družbe iz Celovca je na skrivaj čitu. Pa nej biu šuliran človk ma je biu vseglih inteligentn. Nu, komunist pa zarejs ni biu nkoli. Kaj čmo, takle mamo!.
V poplavi povolilnih komentarjev sem naključno naletel na tole »kolumno«, ki vsaj na prvi pogled z volitvami nima veliko skupnega, je pa komentar volitev skrit za nekim dogodkom, splošno lamentacijo nad nekakšnim kulturno klavstrofobičnim ozračjem v (pre)majhni Ljubljani in reminiscenco. Kolumna kot takšna si ne bi zaslužila posebne pozornosti, ker gre zgolj izliv nekih trenutnih in trajnejših osebnih občutij. Poleg tega je napisana zelo nekonsistentno, kar ne nazadnje odražajo tudi zgornji odzivi (še najbližje mi je tisti, ki pravi »kr neki«), ki jih raje zaradi »svete preproščine« ne bi komentiral. Kaj me je pravzaprav vpletlo v to, da se oglašam? Zmeda v glavi avtorice kolumne (upajmo, da ne kot posledica prometne nesreče). »Poniknila je Slovenija in njena smetana«, »celo kulturniki so nekam poniknili«, » ljudje so preplašen« itd. Človek bi najprej pomislil, da gre za neizprosno kritiko sedanje vladajoče garniture, ki je tako silovito »sproščala« Slovenijo, da so vsi prestrašeni. Vendar se šele v nadaljevanju kolumne pokaže, česa se dejansko boji. Tega, da »ni več preteklosti« (ampak samo naštevanje »napak, ki so se zgodile v preteklih štirih letih«), »volitve so brez izročila prednikov«, »celo brez tradicije domačij, pobožnih napotnic, z nekaj malega Slovenije«. Skratka domačijskost in malomeščanskost, ki v duhu propadlih fevdalnih dinastij išče smisel obstoja v genih (celo tako, da prevzema priimke svojih prednikov), svoj kozmopolitizem pa izraža v občudovanju tujih metropol. S tem seveda ni nič narobe, moti pa me sklicevanje na urbano kulturo, ki so jo zaznamovali pankerji in darkerji ter druga alternativna kultura. Gentilizem in alternativna kultura ne gresta skupaj. Za to verjetno obstajata dve možni razlagi: avtorica kolumne se je z leti »spreobrnila«, ali pa je bila le v stiku s pripadniki te kulture, ne da bi jo kdajkoli »ponotranjila«. Nekaj podobnega velja za komentatorja pod vzdevkom Kmet, ki v svoji kmečki preproščini avtorico kolumne najprej označi kot levičarko, po drugi strani pa se »pohvali«, da na traktorju posluša Pankrte. Nekaj tu res ne štima.
Pa še to: nisem aboniran na internetnih forumih, ker me s pogosto zelo sovražno (ščuvalno itd.) govorico odbijajo. Kljub temu pa priporočam, da vsaj približno uporabljamo slovenščino (ne zaradi nekega Toporišiča, ampak zato, da se bomo lahko bolje med sabo sporazumeli).
Ma kej ti je Phoenix, jest sm kmet ne pa pankrt! Panker pa zgljeda da glih tolku kukr Anja. tu si pa prov zadeu! Kaj čmo, takle mamo!