Vest

Kinokrajina je od zahodne do vzhodne Ljubljane takšna: na koncu Tržaške je Kinovič, v tem trenutku v centru edina delujoča dvorana Koloseja kinematografov (oziroma večinski lastnik je zdaj drug in … več spodaj). Par lučajev stran je Cankarjev dom, ki ni filmsko nikoli povsem mrtev, zares pa se razživi novembra v času festivala LIFFe. Več streljajev naprej, v potrošniškem središču BTC je Kolosej, “platnovje” iz ducata dvoran. Vmes sta “pod” kolodvorom in v vzporednih ulicah še Kinoteka in pa Kinodvor.

Kinoklub Vič ali “Vič” ima dobro opremljeno in dostopno dvorano, kjer se nekako na dva tedna zavrti nov film, ki se v Koloseju ne vrti. Sam v Koloseju težko najdem film, ki ne bi zgolj zabaval, pri čemer je zabavnost stvar okusa. Na Viču je ponavadi vsaj še nekakšen pouk. Zdaj je to In Bruges, po naše Morilca na kolektivca (ojoj, naslov), še kar originalna komična kriminalka, ki pa je narejena tako-tako; do nastopa vražjega Ralpha Fiennsa šele v drugi polovici ni ne posebej komična ne “kriminalna”. Ampak to ne more biti razlog, da nas je bilo prvi dan in resda prvo predstavo v dvorani vsega štiri. Zakaj tako ničen obisk; ali v Ljubljani dejansko živijo ljudje, lačni manj komercialne in bolj zahtevne ponudbe? LIFFe namiguje, da ja. Brez dvoma razmišljajo o tem mnogi — vključno s Kolosejem, čeprav nanj stalno letita očitka: da je naredil iz kina čisto potrošništvo in da ne bo več vlagal v tradicionalno kinematografijo. Kot prvo pozabljamo, a ne pozabimo, da je imela ekipa Koloseja najprej veliko željo postaviti center v središču mesta, vendar se z oblastjo takrat ni zmenila nič. Kako bi se odzval današnji župan? Kako bi bilo imeti Kolosej, recimo zraven kolodvora? Mestno življenje bi se najbrž bolje ohranilo, aktivno prebivalstvo bi se manj selilo na obrobje mesta itn. Ni za tem skratka nobenega velenačrta posameznikov (Sergeja Racmana i.dr.), s prstom pa lahko pokažemo na splošno spreminjanje navad in na takratno nezanimanje mesta. Kljub združitvi z velikim (in bolj zabaviščnim) mednarodnim podjetjem XPAND je Kolosej napovedal dva koncepta kinodvoran: “na eni strani velike zabaviščne centre, ki bodo vključevali tudi kino, na drugi strani redefinicijo mestih dvoran z gradnjo manjših centrov v mestnih središčih (manjše število dvoran, ekskluziven dizajn in notranja oprema, storitve in ponudba za zahtevnejše obiskovalce). V Kranju se predvidoma 11. oktobra odpira Kolosej De Luxe, prvi Kolosej takšnega tipa, vključeval bo tri dvorane,” pravi Tjaša Smrekar iz Koloseja.

Cankarjev dom bo med 12. in 23. novembrom gostil 19. LIFFe v Linhartovi in filmsko obnovljeni Kosovelovi dvorani in še drugod po mestu. Skrčen bo torej na 10 dni, podobno kot drugi mednarodni festivali, in ohranja programskega vodjo Simona Popka. Kar navdušenci itak vse vedo. Sam bi le zmajal z glavo zaradi velikega navdušenja nad vsem okoli festa. Vse po mojih izkušnjah ni zlato, spet pričakujem “polovico” filmov, ki jih razume samo Popek pa mogoče še kdo. Nekaj mi pomeni, da ima Popek Meirellsovo priredbo Eseja o slepoti za “aboten in posmeha vreden film”, vseeno me bolj skrbi, ali jo bo dal v program.

Kinoteka je po prenavljanjih udoben kraj, sam se ekipi še klanjam za retrospektive Kubricka, Hustona, Leana, spored preteklega meseca s poudarkom na pomembnih filmih 90-ih pa me z večinoma že dobro pogledanimi naslovi ni zanimal. Kje so prezrti, nedistribuirani biseri, kot je Malickov The Thin Red Line?

Kinodvor je 1. aprila Slovenska kinoteka (in zanjo Staš Ravter) zaprla in izpraznila tehnične opreme, ki je zdaj v skladišču; čaka na novo uporabo ali je samo tam? Mesto Ljubljana (in zanjo Zoran Janković) je hotelo potem kino spet odpreti in je maja zato samo ustanovilo zavod, nakupilo opremo in zbralo novo ekipo, ki so poleti delali za današnji zagon. Načrti so veliki, posebnih razlogov za njihovo neuresničitev morda ni, tako da tisto prvoaprilsko zaprtje ni bila katastrofa; pravzaprav nasprotno: Kinodvor ima zdaj boljše lastništvo, boljšo vizijo in boljše razmerje z distributerji. Kdaj je treba kaj uničiti in potem zrase bolje.

Kvalitetni filmi distributerjev bodo jedro programa, ki ga povzameta glavna naslova prvega tedna: Bančni rop (The Bank Job, 2008) je angleški roparski film, Težko je biti fin socialna bosanska drama, pri nas oba prikazana premierno, kje drugje pa že lepo sprejeta. Od programa si torej obetamo: kvalitetne žanrske filme in kvalitetne bolj “umetniške” filme. Mesečno bosta nova filma dva ali trije (na Kolosejevih 12 + 1 platnu: 2–3 / teden), program pa bodo sestavljali tudi kratki filmi, filmi za mlajše, pedagoški program, LIFFe …

Problem je lahko sama dvorana, mestni kino bi si zaslužil boljšo, nekaj kot Komuna ali Vič. V Dvoru je lahko platno za koga visoko in zvočna oprema je povprečna, kar sem sam zaslišal kot brenčanje pri kinetičnem Bančnem ropu. Dvorana ima slabih 200 sedežev in želja je imeti 50 tisoč gledalcev na leto (toliko jih ima zdaj Kung Fu Panda v Ljubljani). To je 140 na dan ali 35 na eno od morebitnih štirih dnevnih predstav. Ker bo program ciljno pester (npr. s filmsko vzgojo — za razrede šol?), jim še uspe.

Oktobra 7. bo knjigarno tam odprl pogovor Vesne Milek in Sama Ruglja o ljubezni v knjigi in filmu. Sledi premiera Na robu ljubezni (The Edge of Love, 2008) o srčnih težavah pesnika Dylana Thomasa s Keiro Knightley v glavni vlogi ene od težav. V Dvoru bodo verjetno pripravili še kaj, saj nameravajo vsako premiero, vsak nov film želijo pospremiti z vzporednimi zgodbami, pogosto kar skupaj z ustvarjalci. Ekipa Kinodvora bo torej delala na vsakem filmu posebej, mi jih bomo pa tako gledali bolj “kulturno”. No, to bomo šele videli. Ni to Jankovićev projekt, ki bi bil mestni kino, samo zato ker je on rekel tako. Mestnega ga moremo nazadnje narediti mi.

Borut Levart