Vest

ker sem ščurek, svoj domicil omejujem na ulico in sosesko, v kateri imam vse: kurbe, drogo, stranke, banko, supermarket. samo imenuj. vseeno pa se pojavi problem, če odide ženska.

in je odšla. odšla s kurca. meni pa so nanj odhajala odhajanja. ona potuje, jaz ostanem. ker sem človek ulice. jebe se meni za njena potovanja v eksotične dežele. suženj ceste sem. pa saj nikamor ne smem, ker niti države ne smem zapustiti.

moral sem požreti nekaj zarečenega kruha, saj porivam ženskico, ki je nora na te razvade. ime ji je maja. bojda je tako ime vsaki peti pički, ki je bila rojena okoli osemdesetega. in če želi moja maja potovati, naj to počne sama. vsak človek ima svojih štiriindvajset ur, in če sam svoje preživim preveč skulirano, to še ne pomeni, da jih mora tudi moja ženska. mi vsaj neprestano ne diha za ovratnik in mi ni treba skrbeti za odpravo tistega, čemur ona pravi dolgčas, ali za prikrivanje mojih dejavnosti.

pa naj ima pička svojo svobodo. zanjo dela cele dneve. samo tako si lahko privošči potovanja na druge celine. vsi imamo kakšno takšno odvisnost, ki zakriva pogled na resnice v naših bednih življenjih. sam takih odvisnosti ne poznam. v redu, včasih se ga nasnifam in nažgem, toda moja svoboda je cenejša in jasnejša. konča se v celici, na dobu, začne pa s pogojnim izpustom. pa vendar je maja bolj zasužnjena; kombinacija deloholizma in hedonizma je iz nje naredila podivjano babnico, ki se boji smrti. in jaz sem bil vedno njena izguba. obdavčljivih virov dohodkov ne poznam in zdravstveno zavarovanje mi krije občina.

poleg vsega zadnje čase večinoma posedam doma. kam pa naj grem? malokdo ve, da spet služim s preprodajo kokaina pizdunom iz bogatejšega konca predmestja. tudi ona ne. prepričana je, da me preživlja, in da sem čist; da sem, odkar sem se vrnil iz čuze, po programu družbene korekcije postal nekakšen pisateljček, in da so mi pri tem pomagali tisti umetniki, ki so v kapaciteti nekega evropskega medkulturnega projekta obiskovali naš zapor in spodbujali kreativno participacijo švercarjev droge po izpustu na družbeno prijaznih področjih.
maja torej resnično misli, da pisateljujem. res velikokrat tlačim svojo skoraj hemeroidno rit ob računalniku in tipkam, toda največkrat sem prijavljen na messenger, kjer imam stranke in verigo mulcev, ki mi pomagajo pri dilanju. najboljši za to so še nepolnoletni najstniki. v zameno za svoj pogum dobijo denar, moka pa še nikoli ni nikogar pokopala, zato me zadnje čase tudi policija pusti na miru. če želi kdo kupiti vsaj deset gramov, mora najprej dobiti moj msn naslov, ki je grosistična vstopnica v donosen posel. dilanje je torej moj poklic, in če je to dejanje prepovedano, bi morali spremeniti družbo.
toda ne le družba, tudi njene nosilke, ženske, hočejo, da jim lažemo; ko pa ne znese več lagati, pa krademo. jebeš ipsilon.

preden je šla, mi je izročila to kartico prisotnosti na delovnem mestu:
»duček, čakaj me tu, a boš? to stanovanje bolj rabi varuha kot tisti tvoj sfukan in zanemarjen plac, hehe, pa še za cofija in rože boš lažje skrbel!«
pa kaj sem mogel drugega? tej moji kurčevi princeski sta k ustom vse prinesla njena stara. kupila sta ji stanovanje, ji ga opremila, ona pa zdaj z delom zbira denar za njena bedasta potovanja. prasica nič ne varčuje in vsako leto zapravi povprečen mesečni neto tisočak. no, vsaj razvajena ni, da bi neprestano zapravljala denar za cunje in kozmetiko, kar danes počnejo glupe pičke, ki seksajo v mestu.
»pa priden bodi, slišiš?« je še rekla, potem pa me trikrat zapored pofukala, da sem bil še cel teden čisto bled od nekajurne erekcije in scuzanih jajc ter si nisem drznil niti pomisliti na drkanje ali fukanje kakšne kurbe.
»tako muci, to si pa dobil zato, da se ne boš pofukaval, ko me ne bo!«
in sva bila zmenjena.

medtem, ko je torej maja z neko izkušeno popotnico odšla v ande, sem ostal v njenem stanovanju in drkal na najin zadnji fuk. dobila je svojo, omejevala pa mojo. svobodo.

preselil sem se v večji industrijski kraj, kjer je noč daljša od dneva; v mesto z depresivnimi ljudmi, ujetimi v dolino, kot so ujete nakopičene fekalije in crknjeni spermiji v zanemarjenem presredku starega hemeroidnega pedra s tatuji iz časov služenja v jugoslovanski vojski.
tu čas največkrat zapravljam s posedanjem na balkonu. opazujem ulico in vonjam prah, ki ga dežne kaplje dvignejo z asfalta, kar s statično naelektrenostjo onesnaženega ozračja vztrajno draži dlake v nosu. mnogokrat prisluhnem tudi kombinaciji zvočnega ambienta zanemarjene betonske džungle, iz katere odmeva pretepanje žen, čefurska muzika, športni prenosi in celo kakšen inštrument pamža, za katerega glasbeno udejstvovanje starša plačujeta celo premoženje. v tej džungli, zgrajeni v dobi socialističnih samoprispevkov, v kateri bi morale snažilke živeti kot direktorji, pa ni bilo z uravnilovko nič, sem prisluhnil ambientalnemu koncertu, ki me je teleportiral tudi v različna obdobja in kraje iz nezavedne, arhetipske preteklosti.

zdaj, ko je bila maja prvič, odkar sva skupaj, odsotna, se mi je velikokrat v dvorani za moški ego odvrtel film, kako v njeno pičko nek glasbeni potomec inkov poriva svojo frulico. potem pa vanjo porine še svojega kurčka, in da ona vse to srečna sprejema, saj s tem čuti njegovo duhovnost, pa še naveličala se je evropskih kurcev, ki je, kar naenkrat, ne zadovoljijo več. zdaj so dobri falusi le tisti, ki jih tantrično srečuje na potovanjih. indijanci so konec koncev bolj poduhovljeni od nas, prašičev slovenskih, ki svoje ženske razvajamo kot otroke in jih pravzaprav nikoli ne spoznamo. važno je, da delamo. saj bomo potem lahko še fukali in spili kakšno pivo.

prvi mesec sem ji tako celo ostal zvest. niti ene majhne kurbice si nisem privoščil. ne ročnega dela, ne fafanja.
vse, kar je bilo vprašljivo, je bilo drkanje med skrivnim opazovanjem stanovanjske nudistke iz bloka nasproti. postavno brinetko, dolgolasko, že teden dni nadziram. če bi bil prepričan, da jo opazujem le sam, in da ne bi imela kakšnega škodljivca ali fukača, bi prisegel, da se prasica v tangicah in s plapolajočimi joški po stanovanju in balkonu sprehaja le zame.
zvestobo sem branil v monologu kot bi me skrbelo spomeniško varstvo načetega moškega ega:
»ne hodi ga namakat, prasica samo ceno preverja; nastavlja se, potem ti pa ne bo dala za fukat, ali pa je celo majina prijateljica …«

toda moški smo neumni. še posebej, če nisi fukal cel mesec. in ta večer je bil še pretirano vabljiv …
ko se je črna vdova vrnila v stanovanje in nadaljevala s predenjem pajčevine okoli možganskega fukotožja, se je najprej ustavila na delno razsvetljenem balkonu. svetlobo sicer skritega sonca na zahodu je bilo zaradi drugačnega zornega kota mogoče opazovati v steklu njenih oken, da je potem zadnji lom svetlobe na obzorju kalil njeno pojavo in jo skonfiguriral v temno silhueto.
prižgala je luč in moj pogled je končno segel skozi stekla. v očitni konfrontaciji sil teme in svetlobe je na mojem mračnem balkonu opazila oranžno kresnico cigarete. trznil sem, kot zadnjič trzne muha v pajčevini, vendar ostal hladen.
še včeraj sem v levici držal z dušikom napolnjen daljnogled, ki mi je pičko približal na meter, v desnici pa svojega kurca in ga drkal z meni sicer neznačilnim ekshibicionističnim slovenskim oziranjem za živino na sosedovem pašniku.
‘toda danes bo ponudba konzumirala potrošnika!’
kar gledala in gledala je v mojo smer.
nato je splezala na mizo.
‘vidim jo, o pizda kako jo vidim!’
slekla je hlačke in se začela masirati.
‘jebene pičke nam očitajo nezvestobo … pa saj jo one povzročajo.’
vidno je uživala, meni pa je stal, da bi lahko koga z njim premikastil.

»dosti, grem jo pofukat,« sem si rekel in začel iskati kavbojke, da bi svojo erekcijo oziroma bojno pripravljenost mornarice napravil manj očitno.
nikjer jih ni bilo, »pizda, pozabil sem jih doma,« zato sem šel v trenirki in vso pot iz mojega v njen blok hodil kot pingvin. kurca sem pritrdil nase z elastiko spodnjic, trenirko pa potegnil prek popka. nekje na pol poti je vse skupaj popustilo in kostko ni več kazal dvanajste ure, nič minut, nič sekund. ob zadnjem znaku se je osvobodil in se prelevil v sončno uro, da sem ga pred nekim ostarelim stanovalcem, ki me je opazil, moral pridržati z dlanjo in se delati, kot da me srbijo sramne dlake. praskal sem se, nato pa radovednemu pizdunu nervozno zabrusil: »kaj je rakun? kaj gledaš? a tebi nič več ne stoji? ja, fukat grem. glej, v ta blok grem. fukat! … mah, daj, nehaj buljiti … spizdi, pizda ti materina rahitična!«

pozvonil sem.
nič.
‘kurac!’
pritisnil sem še enkrat.

odprla je.
na sebi je imela le tenko oblekico.
vonjal sem mleko in med njene obljubljene dežele.
vstopil sem v stanovanje in hladno zaprl vrata.
zaradi nekakšne neprijetnosti in strahu sem podvomil.
‘bi jo sploh pofukal?’ toda iskal sem tudi moralne izgovore. pa še to ne. na tapeti ni bila zgolj zvestobe do maje. zdaj, ko sem bil tako blizu nagajive sosede, mi ni bila več tako všeč kot med opazovanjem z balkona. ni mi teknila kot v trgovini, ko sem skozi polico s sadjem skrivno opazoval njeno rit in se spraševal, če bi se v njen globok dekolte lahko skrila vsa merkatorjeva kreditna kartica, ki sem jo spizdil iz odklenjenega audija, parkiranega pred trgovino, in s katero sem kupil štiri tekile ter dve šteki marlboro.

med temi utrinki sem pustil na dan sramežljivega dečka, ki ga nikoli nisem dokončno vzgojil v odraslega in na njeno steno pribil neumnost, ki je bila povezana z njenim izzivanjem: »kaj počneš? ne smeš. enostavno ne smeš, ker …«

nato sem spet v pički svoje pičke zagledal indijanca s frulico in kurcem hkrati v nekakšnem jebenem perujskem fistingu, je sramežljivček odšel. odneslo me je spet nazaj v njeno predsobo; črva iz tekile in hlač sta prevladala, srce je razbijalo in krvi je bilo že zdaj premalo, da bi napajala notranjo krvavitev v predelu dimelj.

premagal sem hlad, jo zagrabil za lica ter s poljubom vanjo prodrl z jezikom.
nato sva začela jesti drug drugega.
‘pizda, nazadnje, ko sem tako hlastal po kakšni, sem staknil mononukleozo in nisem mogel dvigniti niti sto kil benča!’
‘ja kurac, tstr, pa kaj moreva, pregled kobile mora biti opravljen in pri tej pasmi se vse začne z zobmi, zato dobro z jezikom potipaj, če ima vse zobe in plombe.’

po plehkem miselnem monologu sem ji snel obleko in se spuščal po njej. najprej po vratu do mehkih jošk. igral sem se z njima. morda sem ju le pogrešal, da sta se mi zdeli boljši od majinih. nisem in nisem se mogel ločiti od dveh prijetnih blazinic in se posvetiti bermudskemu trikotniku, iz katerega ne bo vrnitve v vode, kjer navigira navtična poveljnica maja. šele takrat, ko sem padel v nekakšen trans, sem ugotavljal vlažnost njene pičke, ki bi jo lahko začel fukati brez predigre. načelo, da je največji užitek tisti, ki ga nudiš in dobiš nazaj recikliranega, me je vodil okoli njenega klita. vsakič, ko sem čezenj prekrižal osmico, se je na polento v mojem jeziku odzvala s trzanjem. električni šoki so jo razdražili. zaradi tem sledečega namakanja jezika v pičko in sprehajanja po njenem presredku vse do mišice zapiralke, trzanja ni pogrešala. posegla je po mojem kurcu in mi ga pofafala z jezikom in jezičkom. šminko, ki je ni pustila na mojih ustih in obrazu, je do konca obrisala šele na mojem kurcu, ki je rasel in rasel vse, dokler mi končno ni vrgla rokavice:
»hočem, da me z njim dobro pofukaš!«
zagrabil sem jo in si jo namestil. fukal sem jo, ali pa je ona mene. fukala sva se. stičišče najinih kosti in kože je postajalo vrelišče. medtem, ko sva vrela že pri kakšnih štiridesetih stopinjah celzija, sem ji šepetal:
»te še kdo fuka tako kot jaz, neznanec iz tvoje soseščine? povej! kdo je tvoj gospodar? kje imaš tipa? si sama? boš ostala takšna zame? … vidim, da sama hodiš domov. in te ni strah. in nisi pridna. in se mi nastavljaš. svojo pičko mi nastavljaš. poglej, kako si jo ovila okoli mojega kurca! ti je všeč, a? … zakaj si se mi tako ponujala? ne bi smela tega početi. to je nesramno. tip sem, ne znam reči ne … v težave si me spravila, zato te moram kaznovati za to nagajivost. jaz nisem kriv. sem samo rutinsko opazoval soseščino …«
»ne izgovarjaj se. ti si tisti, ki vara. povej mi kako fukaš njo. ti v njej bolj stoji kot v meni? je boljša? zagrabi me tako kot njo, daj mi ga bolje kot ga daš njej.«
nekajkrat sem jo klofnil po zadnjici, da je postala za odtenek bolj rdeča, ona pa je uživala v kaznovanju in mi vračala. grizla me je in praskala po obrazu. ko ji je začelo prihajati, sem jo močno pridržal, da ne bi pobegnila tempu zabijanja moje notranje krvavitve v njeno prekrvavljeno vulvo. tresoče in hripavo je naznanjala višek, začel pa se je bližati tudi moj. s sopihanjem in čvrstim prijemom iz katerega ni mogla pobegniti sem ji dajal vedeti, da se bližata višek in morebitna kastracija novonastalega odnosa. ostala je tiho, »gotovo žre kontracepcijo,« zato se nisem zadrževal in med svojim značilnim rezgetanjem kot star zdrkan osel ves užitek dneva skoncentriral na izliv v njeno voljno pičko.
utopil sem jo.
prasico nastavljeno.
utopil.
izlivanje moškega v prepovedano je vedno največje.

potem je bila deklica.
morda jo je postalo sram svojega početja.
napel sem bicepsa in jo tako prefukano ter nebogljeno odnesel v posteljo.

»ime mi je eva.«
»si v redu?«
»aha. ostani tu. še bi. nežno …«
enomesečna akumulacija, ki se je nabrala v jajcih, je omogočila, da sva vse skupaj spremenila v nov uvod, nato pa namesto večerje podlegla drugačnim gurmanskim zadovoljstvom – jedla sva drug drugega. dolg, miren in dostojanstven nočni kontakt je postal kot kultivirana izmenjava čustev in tekočin med sužnjema užitka brez prihodnosti.

pobral sem trenirko in se oblekel. kmalu bi zajebal, ko sem ji nameraval na nočni omarici pustiti sto evrov …

gregor rozman