Novi ministrici na dušo
Žal dobro vemo, kakšen je nekulturni minister zoper kulturo. Manj jasno je, kakšen naj bi bil kulturni minister za kulturo. Očitno bo ministrica. Poglejmo na zadevo z izhodišča kinematografije. Kot je lepo razvidno iz nesrečne zgodovine filma v samostojni Sloveniji, stvar nikakor ni politično enoznačna.
Prva demokratična vlada je lastno kinematografijo hotela izbrisati. Liberalni nasledniki so jo hoteli liberalizirati, kot so radi rekli, jo sneti z državnih seskov. Tisti, ki so približno razumeli, kakšna naj bi bila učinkovita filmska politika, so bili filmski ustvarjalci. Nastal je kompromis, okleščen in birokratski filmski sklad, distribucija in kinematografi na svobodnem trgu, televizija brez odgovornosti za filmsko ustvarjanje. Kljub temu so nam ta sklad zavidale vse nekdanje komunistične države. Sklad je pomenil, da smo zadevo imeli urejeno vsaj napol evropsko. Odtlej so nas skoraj vse postkomunistične sestre prehitele, čisto nedavno še Slovaška.
Tedanja ministrica Rihtarjeva se je potrebe po koreniti reformi zavedala. Ker tega nista razumeli tedanja koalicija in vlada, ji ni uspelo. Potem se je zgodil cunami. In kaj zdaj? Huda izkušnja je, upajmo, povzročila streznitveno katarzo. Še preden bo po Simonitijevem rajanju staja očiščena, še preden bodo vse inšpekcije in sodišča končale svoje delo, je nujno začeti delati drugače. Kinematografijo in avdiovizualni sektor je potrebno reševati celostno. S temeljito in hitro strokovno analizo sedanjega stanja in preteklih napak. In z jasno zastavljenimi, konkretnimi cilji. V preštevilnih državnih načrtih je večina tega že tako in tako dolgo zapisano. Manjka učinkovita in hitra implementacija.
Ne manjka vzorov: Irska, Danska, Norveška, Francija, Hrvaška … Tudi za strašit je kakšen primer, recimo Italija. Imamo ministre za vzor: Jacques Lang, Michael D. Higgins, Jacques Toubon … Tujih ministrov strašil iz nam vsem znanega razloga ne potrebujemo. Po nedavni izkušnji je vsem jasno, čemu služijo zakoniti in transparentni postopki. Ne more več biti dvoma, da je skrb za zakonitost, strokovnost in učinkovitost in ne vodenje ustanov in filmske (kulturne) produkcije poglavitna naloge politike. Naloga vsekakor ni lahka. Tovrstne veščine pri nas zagotovo ni na odmet.
Zato bomo zavzeto in malce nervozni spremljali, kako se bosta nova ministrica in z njo vlada lotili te zahtevne naloge, tega novega sloga. Že zdavnaj smo daleč od unikatne države samoupravljanja, zato bi morali končno začeti prevzemati najboljše tuje prakse, s kakim tujim strokovnjakom vred. Ministrica bo morala sestaviti sistem, ki bo sprostil čimveč ustvarjalne energije, ki je slovenski film (in kultura) ne premore(ta) malo. Ministrstvo je utečen kolos, ki ga ni lahko krmariti. Vlada ima, še posebej v teh časih, precej nujnih prioritet. Zato ne bo lahko. Ministrica Majda Širca bo potrebovala odločno podporo vlade. Če smo prav razumeli predvolilne namige in strankarske programe, nam bo tokrat omogočeno sodelovati in pomagati.
Morda je odveč ponavljati samoumevna izhodišča: samobitnost je posledica odprtosti v svet in ne obratno. Kultura že zdavnaj ni več potrošnja, ampak naložba v ustvarjalnost in novo ekonomijo. Parola je sicer že dolgo v obtoku. Le dojeti moramo, da je resnična. Vse najuspešnejše evropske države so to namreč že davno dokazale.
Igor Koršič
Umetnost je nekaj vredna le, če jo kdo hoče “konzumirati”. To je temeljna postavka.
…..pihaš,da te kam porine! Vsaj kak dan bi lahko počakal.
@marko Umetnost v osnovi ni namenjena konzumiranju. To je temeljna postavka. Poglej si kakšen Romerov film in imej v mislih to svoje konzumiranje. Mislim, da je (tudi) le-to tam (pre)dobro nakazano :)
Kultura brez občinstva nima smisla.To štejem pod konzumacijo.Če nekaj ne vpliva kakorkoli nate, je isto, kot da ne obstaja.
Kako transparentno … se že potegujemo za stolčke.
S Širco bi si po vseh pravilih lahko za začetek filmarji oddahnili, saj če kaj ni pričakovat, bi bila pa morebitna aroganca do stanja filma na Slovenskem s strani Širce. Skratka, dvomim, da ne bo poskušala naredit največ, kar se da. In v tem oziru bi bila edina izhodiščna skrb, da bi Širca kvečjemu pozabila na obstoj drugih vrst umetnosti s svojimi tudi še kako relevantnimi problemi. V mislih imam predvsem položaj leposlovja. Ker če se Širca ne bo zavzela za slovenski film s potrebnim občutkom, mi ni jasno, kdo bi se potem z dostopnostjo do takšnega položaja sploh lahko.
@Marko:
Tvoja predpostavka temelji na trenutnih okoliščinah. Ker pa na žalost ravno znotraj umetnosti obstaja veleznan fenomen posmrtne slave, kar ne pomeni nič drugega, kot da je bil na primer določen umetnik s strani politike v širšem smislu šikaniran kot reformator družbene mentalitete, ali pa ga sama družba ni bila sposobna dohitevat v slogu in umevanju stvari, je sodba o konzumaciji, ki vedno temelji na trenutnem stanju, ravno pri umetnosti, za razliko od proizvajanja žebljev, irelevanten in celo za bodočnost škodljiv merilec statusa določenega produkta. Potem je tukaj še vprašanje manjšine. Konzumacija manjšine namreč ne določa kakovosti umetnosti in s tem trajnejšega vpliva na sam pomen za družbo. Po tvoji logiki pa na primer pet “genijev”, ki pošteka in uživa v sporočilu “genija” pravzaprav nima pravice do konzumacije v primerjavi s podoporo obče priljubljenemu izdelku, brez večje sporočilne in slogovne vrednosti, ki bo potonil v pozabo z naslednjim instantnim izdelkom, definitivno se pa ne bo imel s čim zapisat v okvir zgodovinske vrednosti. Zato se mi zdi tvoja pripomba umestna izključno z vidika oglaševanja in kakovosti propagande na strani produktov višje vrednosti, ki v določenem času in okoliščinah ne ustrezajo pričakovanim kokica trendom, ki se vzpostavljajo z namenom kontrole nad ljudstvom in ohranjanjem v “status quo” poziciji s “kruha in iger” orožjem. To pa ja.
Za slovenski film se pod Zaresovim ministrovanjem ni treba bati. Morda se produkcije filmov ne bo povečala, bo pa Majda Širca sama najboljši film in zagotovo najboljša ministrica.
Koršič,
ne tumbaj- za film bo že poskrbela, saj je iz vašega klana!
kaj pa moderna galerija, muzej sodobne umetnosti, opera, in maribor kulturna prestolnica itd itd.
bistveno je, da se bo ta država nekoč znebila ljudi tipa Simoniti, Prodnik, Vajevec and co., ljudi, ki svoje javne funkcije izrabljajo predvsem za svojo korist in korist svoje stranke.
ampak do te mentalitete je najbrž še daleč…