4. januar, 2009 | Igor Koršič

Božiček

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Mlajši verjetno niti ne vedo, da se je do pred koncem leta 1986 božič praznoval prav toliko kot danes, vendar tega mediji tedaj niso omenili niti z besedico. Za takratne medije božiča pri nas preprosto ni bilo. V tujini je lahko obstajal.

Seveda so krožili vici, ki so poskrbeli, da tako neznansko licemerje ni preveč škodovalo mentalnemu zdravju ljudstva: Veš zakaj je na božični večer zmanjkalo elektrike? Ja zato, da so si komunisti lahko znosili domov božična drevesca. Komunisti namreč naj ne bi hodili v cerkev. Ker so obstajali posamezniki, ki so bili obsojeni zaradi verbalnega delikta, širjenje takih vicev ni bilo povsem nedolžno. Če se gre oblast tako hinavščino, je seveda zaman hkrati pripovedovati ljudem, da je demokratična in nasploh med vsemi najbolj ljudomila.

Vedno me je begalo, kako je mogoče, da se oblastniki ne zavedajo, da jih taka hinavščina popolnoma razgalja, da je tako, kot bi bilo vsepovsod napisano, mi smo totalitarna družba in da so zato vse ostale deklaracije o demokratičnosti in humanosti absurdno smešne!? Z zanikanjem vsem evidentnih dejstev, z lažjo torej, s takim mentalnim nasiljem, nosilci take oblasti svojemu »ljudstvu« zanikajo zdravo pamet. Človekov odziv na to je lahko samo notranja emigracija in cinizem. Če socializem pri nas ni deloval gospodarsko uničujoče, je zagotovo neprecenljivo škodo povzročil na tej, moralni in duhovni ravni.

Grozljivo je kako hitro se ljudje prilagodimo na največje javne laži in kako hitro jih sprejmemo. Pomislimo samo na padanje demokracij med obema svetovnima vojnama in na širjenje populizma in rahljanje demokratičnih standardov v Berlusconijevi Italiji, Bushevi Ameriki ali Janševi Sloveniji…

Tisto bolno bulo oblastne laži v zvezi božičem je leta 1986 predrl eden takratnih političnih voditeljev Jože Smole. Omogočil je nadškofu Šuštarju, da je državljanom po televiziji voščil vesel božič. Kakšna senzacija! Za svoje božično voščilo si je Smole prislužil za večino ljubkovalni vzdevek Božiček. Ne vem, če je bila to njegova osebna odločitev, ali so o tem razpravljali in odločali na kakšnem centralnem komiteju. Smole bi bil sposoben storiti kaj takega tudi na lastno pest. Bil sem priča, ko je njegov podpis pod ugotovitev, da je film Karpa Godine Rdeči boogie ali kaj ti je deklica primeren za predvajanje, povzročil, da so ga podpisali tudi ostali cenzorji. Sami tega prej niso hoteli storiti. Šlo je še za eno mnogih javni laži, s katero je oblast vztrajala, da pri nas cenzure ni.

Le kako teh ljudi ni bilo niti sram pokazati, za kaj pri v resnici gre in kakšne posle opravljajo. Pravi problem je v človekovi pripravljenosti prilagajati se oblasti. Ne glede na to kakšna je. Seveda nobena družba ni imuna na političi oportunizem do totalitarističnih tendenc. Do zaskrbljujočih erozij demokratičnih standardov prihaja tudi v demokratično najbolj utrjenih državah, denimo v skandinavskih in v Švici. Seveda imajo demokracije z več politične kulture relativno večjo rezistenco. Saj je najboljši porok za demokracijo demokratična politična kultura posameznika. Izgovori, da je za to, tako kot za angleško travo, potreben čas, pomenijo vnaprejšnje priznanje kapitulacije in odrekanje dostojanstva drugemu.

Dandanes so stvari glede božiča sicer postavljene na glavo. Vendar zato nič bolj zdrave. V medijih, še posebej javnih, se praznovanje zlorablja za kičasto versko propagando. Kako ne vedo, da je med kičem in duhovnostjo nespravljivo protislovje!? Saj je vendar eno laž in drugo resnica. Današnji komisarji za ljudsko prosveto so veliko bližje nekdanjim, kot si sami predstavljajo. Ne motijo se, če dvomijo v stanovitnost človekove narave. Vendar namesto, da bi to nezaupanje usmerili navznoter, proti sebi, skušajo z družbenim nadzorom, šolami in mediji nadzirati naše mišljenje in zavest. Vse pod krinko, da nas želijo tako ali drugače, duhovno ali politično odrešti. Namesto da bi z dvomom v svojo apriorno dobroto odrešili sebe.

Igor Koršič

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
9 x komentirano
  • podplat je rekel/-la:

    Božič je bil družinski praznik, brez vse trgovsko navdahnjene navlake. Okrasiti božično drevo, speči potico, iti k polnočnici je bilo dogajanje, ki ga je sprejel vsak sam v krogu družine. In ni bilo težko iti naslednji dan v službo, kjer se je jedla potica skupaj s sodelavci, Vsekakor veliko bolj intimno dogajanje kot danes, ko nas od dneva mrtvih naprej spremljajo božični napevi v trgovinah. Takoj menjam za tisti čas.

  • Pepo je rekel/-la:

    Jože Smole je vse, kar je v zvezi z božičim voščilom, zrihtal sam. Cekaja tudi slučajno ni nič vprašal, zato dolgi ksihti mnoogih njegovih političnih tovarišev po izrečenem Šuštarjevem voščilu. Zanimivo pa, da ni bilo nič manj dolgih ksihtiov na drugi strani, kajti precej zlasti mladih cerkvenih radikalov je kislo gledalo na precej pristno medsebojno ujemanje Smoleta in Šuštarja glede praznovanja Božiča. Sta jim pač vzala “instrument” za njihovo politično borbo.

  • 1tastar je rekel/-la:

    Pri naši stari meščanski družini sploh nismo vedeli ne za Božička, ne za Dedka Mraza, ampak samo za Miklavža z angeli in parkeljni. Smo pa za božič šli k polnočnici.
    24.decembra pa je veljal post, ko se je lahko jedlo samo ribe.

  • nesesekirat je rekel/-la:

    1tastar, saj ves članek in komentarji govore o Božiču, ne Božičku. Naša družina ni bila verna, vendar na noben Božič (in Veliko noč) ni manjkala potica in okrašena smrečica. In darila sta nam otrokom v tistih časih nosila Miklavž in Dedek Mraz. Verjetno pa otroci ne bi imeli nič proti, kot danes nimajo, če bi nam kaj dobrega prinesel še tretji “dobri mož”. In k z moje strani napisanemu dodajte še Podplatov zadnji stavek.

  • Nihal je rekel/-la:

    Sam se še spomnim kako:
    - so imeli moji starši probleme če sem 24. in 25.12 (v kolikor je Božič padel na delovni dan), manjkal v šoli
    - kako o tem nisem smel govoriti v šoli

    Eh, “dobri stari časi”.

  • podplat je rekel/-la:

    Hm in zakaj bi o tem govoril v šoli? Kot nekdanji učitelj lahko rečem le, da smo se o tem pogovarjali, verjetno ne toliko kot se danes, ampak smo spregovorili o Miklavžu, Božiču, Veliki noči kot o praznikih, ki pomembno vplivajo na našo kulturo.
    Kolikor se spomnim smo opravičevali še kake take in druge izostanke, seveda v skladu s svojimi pooblastili (krajše učitelj, daljše ravnatelj).
    Problem ni bil toliko v šoli, kot v starših, ki so močno vplivali na delo v šoli. Gorečneži (črni ali rdeči) so takrat in zdaj naredili veliko škode vsem, tasko učencem, kot učiteljem in staršem.

  • NoMercy je rekel/-la:

    @ I.K. 10/12 točk za članek. Manjka še pogled od danes na preteklost, ko je postala beseda jugonostalgik psovka.
    sicer pa sem konec ‘60 v osnovnošolskiem spisu zapisal, da za praznike pred koncem leta krasimo božična drevesa in novoletne jelke => sledilo je: z rdečo prečrtan del o božičnem drevescu in mama v šolo. pa nič več.
    Kot udeleženca v miklavževanju (na vasi smo imeli ekipo cca 15 udeležencev) me pa ni doletela kakšna kazen.
    Bil sem pa podpredsednik razreda.

  • šifra je rekel/-la:

    @ nihal
    no ja je blo pr teb pr men je blo čist “normalen”…kot otrok nisem imala problemov..!
    k sem s sosedovimi “kkkrščanskimi” otroki “praznovala”…tuid oni niso.. vs ekar je bilo ,d apač “komunističn”i so jedli naše potice …vsi skupaj smo na svoj naćin, v simbiozi, seimeli lepo!
    …!

  • južnoštajerski pero v mariboru je rekel/-la:

    Koršiču kontrolirajo mišljenje in zavest