Opomin na holokavst
Dan spomina na žrtve holokavsta obeležili tudi v Sloveniji.
27. januar je mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Svet se danes spominja žrtev vseh pobojev med drugo svetovno vojno. Generalna skupščina ZN je za dan spomina izbrala obletnico osvoboditve zloglasnega nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz. Holokavst je bil sistematični genocid predvsem Judov, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno. Začel se je v letu 1941 in je trajal vse do leta 1945. Glavni cilj holokavsta je bilo iztrebljenje evropskih Judov. Med vojno so nacisti ubili šest milijonov Judov.
V koncentracijskem taborišču Auschwitz je v plinskih celicah ali v poskusih nacističnih znanstvenikov izgubilo življenje skoraj 1,5 milijona ljudi, pretežno Judov, pa tudi veliko Slovanov in Romov. Taborišče je 27. januarja 1945 osvobodila ruska Rdeča armada, zato so ta dan Združeni narodi leta 2005 izbrali za dan spomina na holokavst. 27. januar je postal dan, ki mednarodno skupnost opominja, da je bila posledica holokavsta poboj šestih milijonov oziroma tretjine takrat živečega judovskega prebivalstva skupaj s predstavniki številnih drugih manjšin, tako nazorskih kot ostalih.
Slovenska vlada je leta 2008 ta datum razglasila za nacionalni dan spomina na holokavst. V Sloveniji tako dan spomina na holokavst kot nacionalni spominski dan letos obeležujemo prvič. Na ta dan se spominjamo vseh žrtev tega temnega obdobja človeške zgodovine: Romov, Sintov, duševno in telesno prizadetih, pripadnikov različnih verskih ločin, političnih zapornikov, Slovanov in med njimi tudi vseh Slovencev, ki so bili iz kakršnegakoli razloga internirani v nacistična koncentracijska taborišča, so v sporočilu za javnost zapisali na zunanjem ministrstvu. Holokavst je zahteval tudi številne žrtve med slovenskimi Judi, še zlasti v Prekmurju, kjer jih je v predvojnem obdobju živelo največ. Skupno je bilo iz Slovenije v koncentracijska taborišča, kot so Ravensbrück, Auschwitz, Mauthausen, pa tudi posamezna delovna taborišča prepeljanih okrog 63.000 ljudi.
Dan spomina na holokavst pa ni le dan spomina na žrtve, temveč tudi na tiste, ki so holokavst preživeli. Šestdeset let po koncu holokavsta je zaradi odhajajočih generacij preživelih dolžnost mednarodne skupnosti, da prepreči izgubo zavesti o grozotah, storjenih med drugo svetovno vojno, vse večja, poudarjajo na MZZ. V tem kontekstu Slovenija po navedbah zunanjega ministrstva od leta 2007 dejavno sodeluje v projektni skupini, ki si prizadeva za mednarodno sodelovanje na področju izobraževanja, spominjanja in raziskovanja holokavsta, da bi ohranjali zavest o tem, da holokavst pomeni svarilo pred nevarnostjo sovraštva, nestrpnosti in predsodkov. “Ob pojavih raznih oblik diskriminacije, antisemitizma, rasizma in ksenofobije se danes zdi potreba po opominjanju še toliko večja,” se še sporočili z MZZ.
Zveza združenj borcev je dan spomina na holokavst obeležila v nedeljo. Slavnostni govornik, predsednik državnega sveta Blaž Kavčič, je holokavst označil kot tragedijo nedolžnih, ohranjanje spomina nanj pa mora biti kot opomin posredovano prihodnjim generacijam. “Dan spomina na holokavst za sodobni svet pomeni opomin k odgovornemu izbiranju političnih voditeljev in doslednemu spoštovanju osnovnih človekovih pravic. Želi biti tudi trenutek pietete in spomina na minule dogodke,” pa so v svojem sporočilu ob dnevu spomina na holokavst zapisali v Slovenski škofovski konferenci.
Predsednik republike Danilo Türk v izjavi ob mednarodnem dnevu:
Izjava predsednika republike dr. Danila Türka ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta
Ljubljana, 27.1.2009
Letos bomo povsod po svetu obeležili 64 let od osvoboditve največjega koncentracijskega taborišča na jugu Poljske. Trpljenje milijonov Judov in številnih drugih, ki so bili žrtve nacističnega in fašističnega nasilja v uničevalnih taboriščih, ne sme biti in ne bo nikoli pozabljeno. Med žrtvami so bili tudi številni Slovenci. Njihovega trpljenja se z globokim spoštovanjem spominjamo te dni. Dan spomina na holokavst je dan, ki nas spominja na grozote, ki so se dogajale v obdobju druge svetovne vojne. Tudi v preteklih letih je svet doživel primere genocida, tudi tu, v Evropi, blizu nas. Naj nas 27. januar vsako leto spomni na našo skupno dolžnost, da preprečimo tovrstne grozote v prihodnje.
=======================================
URAD PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE
Erjavčeva 17, SI-1000 Ljubljana
Predsednik Državnega zbora Pavle Gantar v nagovoru poslancem, varuhinji in predstavnikom vlade:
GOVOR PREDSEDNIKA DRŽAVNEGA ZBORA DR. PAVLA GANTARJA OB SVETOVNEM DNEVU SPOMINA NA ŽRTVE HOLOKAVSTA
Državni zbor, 27. januar 2009
Spoštovane poslanke in poslanci,
Spoštovana varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik,
Spoštovani predstavniki vlade
Svet danes obeležuje dan spomina na žrtve enega največjih zločinov proti človečnosti v zgodovini človeštva. Generalna skupščina Združenih narodov je 1. novembra 2005 sprejela Resolucijo o Spominu na holokavst, v kateri je 27. januar razglasila za Dan spomina na holokavst. Združeni narodi so v resoluciji o določitvi svetovnega dneva spomina na holokavst, ki predstavlja enega najtemnejših poglavij zgodovine človeštva, ostro obsodili vsakršno relativiziranje ali zanikanje nacističnih zločinov. Obsodili so vsako obliko verske nestrpnosti in diskriminacije ter države članice pozvali, da s spominskim dnem in z izobraževalnimi programi predstavimo sedanjim ter bodočim generacijam grozote genocidnega in rasističnega holokavsta, ki so ga izvedli nacisti v drugi svetovni vojni. V tem duhu je Dan spomina na holokavst v Sloveniji tudi dan spomina na v holokavstu umrle Jude, tako v Sloveniji, kot tudi drugod po Evropi, skupaj s preganjanimi Romi, duševno in telesno prizadetimi, pripadniki različnih verskih ločin, političnih zapornikov in seveda vseh Slovenk in Slovencev, ki so bili internirani v nacistična koncentracijska taborišča.
V koncentracijskih taboriščih, grozovitih simbolih nacistične politike “končne rešitve judovskega vprašanja v Evropi”, je bilo v plinskih celicah in poskusih nacističnih znanstvenikov umorjenih več milijonov ljudi. Žrtve so bili večinoma Judi, pripadniki naroda, ki je v veliki meri prispeval h kulturnemu in intelektualnemu bogastvu Evrope pa tudi drugi narodi in etnične skupine, ki so jih nacisti želeli iztrebiti. Ko so se konec vojne razkrivale očem prodirajočih zaveznikov grozote holokavsta, je bila živa samo še peščica judovskega prebivalstva v Evropi. Holokavst se je vtisnil v spomin ne le zaradi svoje nepredstavljive razsežnosti, pač pa tudi zaradi nerazumljivega ideološkega smrtnega sovraštva do Judov, Romov in Slovanov, ki je temeljil zgolj na njihovi rasni in verski pripadnosti.
Dvajseto stoletje je bilo nedvomno eno najbolj krvavih in uničujočih. Stoletje brutalnega ubijanja, iztrebljanja in vojskovanja brez primere, stoletje še nevidenega vojnega barbarstva. Zaznamovalo ga je neizmerno trpljenje, ki ga je povzročila predvsem druga svetovna vojna s sistematičnim iztrebljanjem in pobijanjem civilistov. Nacistično fašističnega nasilja, ki je temeljil na narodnostnih predsodkih je bil med drugo svetovno vojno deležen tudi slovenski narod. Nemški nacisti ter italijanski in madžarski fašisti so načrtovali in uresničevali tudi fizično uničenje Slovencev. Kot prve množične žrtve vojnega nasilja so bili obnemogli in duševno prizadeti s Spodnje Štajerske, ki so jih 597 “evtanazirali” poleti 1941. Streljanje talcev, deportacije civilistov v koncentracijska taborišča in otrok v nacistične prevzgojne ustanove, množična preseljevanja, požiganja in pustošenja so bili sestavni del tega nasilja. Okupatorji so s slovenskega ozemlja v koncentracijska taborišča in zapore odpeljali več tisoč Slovencev, v nemških taboriščih jih je umrlo približno 10.000, v italijanskih več kot 2000. Šele močno antifašistično odporniško gibanje narodno-osvobodilnega boja je zaustavilo genocid nad Slovenci ter slovenski narod povezalo z zmagovito koalicijo demokratičnih zaveznikov, s katerimi smo maja 1945 slavili zmago nad nacifašizmom.
Zato današnji dan ni le priložnost, da se spomnimo in obsodimo veliko grozoto in tragedijo holokavsta, ampak tudi priložnost, da se upremo in obsodimo naraščajoče negativno obravnavanje posameznika na podlagi rase, narodnosti, vere, spolne usmerjenosti, družbenega položaja ali političnega prepričanja. Vse to prepogosto vodi v zločine nad človekovimi pravicami in teptanje temeljnih svoboščin. Prav tako pa je današnji dan primeren tudi zato, da obsodimo nesmiselno trpljenje civilistov, ki ga v različnih delih sveta vse prepogosto povzročajo oboroženi spopadi, žal tudi nedavno v Gazi. Ravnanje sprtih strani, ki onemogočajo ali celo preprečujejo oskrbo ranjencev in dostop civilnemu prebivalstvu do humanitarne pomoči, je obsojanja vredno in moralno nesprejemljivo. Nesmiselne morije je potrebno takoj zaustaviti in si na miren način prizadevati za dokončno razrešitev in odpravo konfliktov, ki mora temeljiti na vrednotah strpnosti, neizključevanja in dialoga, medsebojnega spoštovanja in priznavanja etničnih, verskih, kulturnih in drugih razlik.
Holokavst, ki je povzročil smrt šestih milijonov Judov in nešteto pripadnikov različnih manjšin, mora za vedno ostati svarilo pred nevarnostjo, ki jo v sebi nosijo prezir, sovraštvo, antisemitizem, rasizem, predsodki in fanatizem. Koncentracijskih in uničevalnih taborišč, ki sodijo med najbolj sramotne in boleče strani v zgodovini evropske celine ne smemo nikoli pozabiti. Kljub grozovitim izkušnjam preteklosti se Evropa sooča z novim valom antisemitizma in ksenofobije. Žal znake antisemitizma najdemo tudi pri nas. Napisov kot so “Juden raus”, ki so se pojavili nedavno na mariborski sinagogi, ne smemo odpraviti s pojasnilom, da gre za ogorčenje v zvezi s posredovanjem Izraela v Gazi. Gre za pravi in pristen izraz antisemitizma. Zato takšno ravnanje najostreje obsojam.
Rešitev je v strpnem ravnanju slehernega posameznika in v uresničevanje zavez, ki so jih ustanovitelji Organizacije Združenih narodov, pred več kot 60 leti zapisali v preambulo Ustanovne listine:
pokazati moramo odločenost, da obvarujemo bodoče rodove pred strahotami vojne, ki prizadenejo človeštvu nepopisno trpljenje;
vsak dan znova moramo potrjevati vero v temeljne človekove pravice, v dostojanstvo in vrednost človekove osebnosti, v enakopravnost narodov, velikih in malih;
ustvarjati moramo pogoje v katerih bosta lahko obveljali pravičnost in spoštovanje obveznosti izvirajočih iz mednarodnega prava;
pripomoči moramo k boljšim življenjskim pogojem in večji svobodi, biti strpni in živeti v miru drug z drugim, ter združiti svoje moči, da pripomoremo k mednarodnemu miru in varnosti.
Predvsem pa si moramo vsi skupaj prizadevati, da postanejo nestrpnost, diskriminacija in rasizem stvar preteklosti in da se takšno zlo nikjer in nikoli več ne ponovi!
V spomin in čast vsem žrtvam nacizma prosim poslanke in poslance za minuto molka.
Opomin na taborišče Auschwitz:
Denis Sarkić in YouTube, Foto: Denis Sarkić/Vest in AP
“Šele močno antifašistično odporniško gibanje narodno-osvobodilnega boja je zaustavilo genocid nad Slovenci”
Pavle, Pavle, kaj si pozabil na mrtve, ki ležijo po kočevskem rogu. A oni pa niso bili slovenci?
Vsi S(l)o-venci beli
samo moj rdeči!
v ww2 je umrlo 40 mio ljudi
od tega max 6 mio judov (po nekaterih raziskavah je ta številka prenapihnjena FULLLLL)
zakaj se preferira žide, kot da so edini
nenazadnje so židovski bankirji podpirali dolfeta, in tako omogočali, da se kolje lastno ljudstvo….
ne ga srat……..
… v prvem šusu so v taborišča odpeljali komuniste in ostale levičarje, homoseksualce, šele potem jude in rome, kasneje pripadnike okupiranih narodov.
Uradna številka žrtev v Auschwitzu in Birkenauvu se stalno zmanjašuje. Iz 4 mio je sedaj padla na okoli 1 mio. Še vedno sicer ogromno.
Nacistična oblast je zelo dobro sodelovala s Svetovnim cionističnim kongresom iz Zuericha, saj je bil cilj obojih skoraj enak; za prve Nemčijo očistiti rasne in idejne “nesnage”, za druge prepričati evropske Jude, da je zanje kolonializacija Palestine edina možnost.
bo treba enkrat na ekskurzijo v Auschwitz.
Kaj pa GAZA.
GAZA
Niso pomembne številke .. pomembno je obnašanje … skrajni primer človeške neumnosti, krutosti in bolnega obnašanja…
Sramota, česa je človeštvo zmožno in pogum, da se tega spominjamo..
Tovariši, a ste pozabili, da med vojno pri nas ni bilo koncentracijskih unčevalnih taborišč. Šele , ko je izbruhnila svoboda, smo nadoknadili to nemško površnost. Teharje, Kidričevo, Kočevsko, Dravograd in še mnogo drugi kraji po Sloveniji so zapisani v našem spominu. Grob pri grobu, grobišče pri grobišču, ali vam to ni dovolj. Da ne bom površen, tudi med vojno smo se radi spozabili nad našimi ljudmi. Marsikaj smo opravili tudi namesto Nemcev, pozneje pa smo jim to podtaknili. S tem smo pridobili kakašnega narodnega heroja več, pa nič zato, saj nas mrtev ni pozneje nič stal.
Tudi Pohorski bataljon, Dražgoške in Frankolovske žrtve in še marsikaj je naše maslo. Za vse pa smo imeli blagoslov matere Partije.
Dopovedujete stvari, ki so nepomembne.. dejstvo pa je, da dopuščamo,da se take stvari po svetu dogajajo še danes.
Žal.. čeprav vsak človek ima pravico do življenja… imajo ljudje sposobnost le-to uničit že v sekundi.
…človeška požrešnost in želja po prevladi nima meja, kar je holokavst tudi dokazal…
VSAJ DANES BI BILO LEPO, ČE BI FAŠISTI, KOMUNISTI IN NACISTI BILI TIHO.
Ni dolgo tega, kar je iz daljne Avstralije na oni svet odromal najbolj znan slovenski antisemit, Ljenko Urbančič, med vojno znan kot “mali Goebbels iz Ljubljane”. In čudo prečudno, leta 2000 je bil med podpisniki horuk-izjave “Vsi za koalicijo Bajuk-Janša!” - skupaj z domobranofilskimi somišljeniki.
FARSA ALI AVSTRALSKA PEČENKA KOT HOLOKAVST
Alio je Ljenko Urbančič, med vojno znan kot “mali Goebbels iz Ljubljane” rasno rdečekožec ali črnec, morda mestic ali mulat, sicer iz znanega ciganskega plemena, ekstremni antisemit judovskega porekla mogoče…?
Stanka Gregorič, nedvomno belopolta, morda Slovenka po rodu (?) je zapisala o Ljenku Urbančiču nekaj vtiskov, ki si jih je pridobila spominsko, kdo bi vedel kje… Sydneyski belopolti Slovenci in tudi veliko Avstralcev, a ne Aboriginov, se je marca poslovilo od nedvomno rojaka Ljenka Urbančiča, bivšega domobrana-ljotičevca. Kadar si ga označil s tem prilastkom, je bil na to izredno ponosen. S prepričanjem v svoj prav je gotovo tudi legel k večnemu počitku, saj od svoje ideologije ni nikoli odstopal. Kaj že pomeni “ljotićevec”, če ne jugoslovanskega hlapca velesrbskega pašaluka tam doli?
Rojen je bil 19.12.1922, družina Urbančič je živela zadnja leta v Logatcu in v Ljubljani. Že leta 1941, ob nemškem napadu na Jugoslavijo, se je pridružil prostovoljcem, ki so se želeli boriti proti okupatorju v okviru takratne jugoslovanske kraljeve vojske, vendar je na njihovo žalost ta vojska kmalu razpadla. Tako se je pridružil upornikom proti okupatorju in ostal zvest celo kraljevsko neizmerno mizerni jugoslovanski vojski, ki ni poznala niti osebvne higijene, znana po čučalicah… Pa so ga fašistični redoljubi kot rasisti odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars, po kapitulaciji Italije pa se je vključil v vrste slovenskih domobranov.
Ob koncu vojne se je skupaj z drugimi begunci umaknil v Italijo, kjer je bil nekaj časa pripadnik »jugoslovanske kraljeve vojske zunaj domovine«, ko pa je bila razpuščena še ta, se je umaknil v Avstralijo. Ampak tista ušiva vojaščina primitivcev, enako kot z jugofirerjem - je bil nemara Ljenko Urbančič narobe zavedni stalinist in titinski jugoboljševik, agitator drugačnega življenja v socializmu?
Bil je predan svoji slovenski deželi – Ljenko Urbančič, ko se je predajal rasno jugoslovenarstvu: saj veš, prej so hoteli imeti kraljevski tepci eno samo jugo-pleme, Slovenci in drugi pa bi bili le plemenski klani velesrbstva… V letih, ko ni smel obiskovati jugoslovenarske in jugoboljševiške svobodne samoupravne družbe, je bil Ljenko Urbančič gotovo celo poln rahlosramnega domotožja in je sanjal o svobodi Juge… Od tod tudi ideja, da si na pogorju Blue Mountains, ki se vzpenja na obronkih Sydneyja, »ustvari svojo Slovenijo«: nekaj hektarjev skalnatega zemljišča, poraščenega z grmičevjem in evkaliptom, je gotovo pojugoslovanil in dal takšni parceli ime Mt. Milena (po svoji materi), ko je bila parcela tudi kraj, kjer so se zbirali mnogi slovenski rojaki, Ljenkovi »liberals«, bil je namreč član te avstralske stranke, zanimiva pa je bila tudi za mnoge novinarje iz Slovenije in Avstralije, ki so ga obiskali po vesečigavi dolžnosti, da so potem “poročali”…
Do svojega posestva je moral Ljenko Urbančič najprej mimo prave vojaške stražarnice, takrat z nekakšno slovensko zastavo in po poti do okrogle trdnjave, ki jo je počasi gradil sam, so ga spremljali njegovi kiparski izdelki, ki jih je izklesal iz skal – verjetno je vanje klesal z vso ljubeznijo do Dravske banovine?In sanje so se mu uresničile, ko se je Slovenija osamosvojila in ko jo je po več kot petinštiridesetih letih lahko obiskal z ženo. Ga je vsaj Gonars izučil?
»V vaših rumeno zelenih očeh – ne jekleno sivih, kot je to zapisal Mark Aarons, avtor knjige Sanctuary, ki omenja tudi ’slovenske vojne zločince’ - domobrance in plave četnike, sem našla nekaj povsem drugega kot tisto, po čimer slovite … - Ljenko Urbančič, je izrekla spominsko, nato pa še: “Ali ste kdaj pomislili, da vas bo cesta, ki ste jo izpeljali po vaši svobodni Sloveniji v avstralskih Modrih gorah, nekoč popeljala v resnično svobodno Slovenijo?«
Ljenko Urbančič: “Da, bilo je samo vprašanje časa!” in »Če kažejo oni svoje liste zločincev, jih lahko posredujemo tudi mi; jaz in domobranske organizacije imamo svoje liste boljševističnih zločincev …«.
Kratka zgodovina Ljenka Urbančiča
Ljenko Urbančič se je rodil 19. decembra 1922 v Šabcu, Srbija, kjer je oče Franjo služboval kot belopolti financar. Pri krstu so mu dali ime Miljenko.
1926 je bil oče upokojen in se je vrnil z nedvomno nečrnko ženo Mileno, rojeno Kahn, in edincem v svoj rojstni kraj Gornji Logatec.
Družina Urbančičse je odselila v Ljubljano 1934.
Ljenko Urbančič je maturiral na 1. Državni v Vegovi.
Kot študent je objavljal črtice v Naši volji, Našem rodu in kasneje v Jutru pod literarnim uredništvom Ludvika Mrzela. Morda je zaradi njega tudi Mrzel politično nastradal - bil poslan na Goli otok…?
Svoje črtice je nekaj let objavljal tudi v avstralskih Svobodnih razgovorih.
Ob nemškem napadu na Jugoslavijo v aprilu 1941 je bil prostovljec, kar opisuje v črtici Bojevanje za poizkušnjo.
Že v sredi 1941 je Ljenko Urbančič organiziral podtalno nacionalistično skupino Petrova garda. Temu je sledilo v marcu 1942 fašistično koncentracijsko taborišče Gonars in Zapis iz katorge.
Ljenko Urbančič je bil aktiven član Sokola in Ljotičevega Zbora ter eden vidnejših organizatorjev Slovenskega Domobranstva, njegov časnikar in propagandist ter sourednik dvotedenske ilustrirane revije Slovensko Domobranstvo, kakor tudi avtor besedila prve domobranske pesmi Legijonarji, domobranci.
Domovino je Ljenko Urbančič zapustil 6. maja 1945. žive1 in potoval je po Italiji in Nemčiji.
1950 je Ljenko Urbančič emigriral v Avstralijo, kjer je delal kot hlapec na posestvu ovac, potem kot delavec v Snežhih gorah in kot gradbeni in železarski delavec v Sydneyu.
Aktiven slovenski delavec ter izdajatelj in urednik nekdanjega Žara. Uredil je tudi Slovenski obzornik v Avstraliji. Bil je član Slovenskega narodnega odbora, predsednik društva v Sydneyu in član Slovenskega narodnega sveta. V angleščini je urejeval Liberal Spectrum in Esprit de corps.
Ljenko Urbančič je eden vodečih konservativcev v avstralski Liberalni stranki.
Od 1979 do 1986 je bil predmet ogorčnih napadov v avstralskih običih zaradi svoje domobranske aktivnosti v državljanski vojni. Napad so podpihovali jugoslovanska komunjstična mreža, fabijanski socialistični elementi in pa levičarsko usmerjeno krilo v sami Liberalni stranki.
1989 je izšIa knjiga izpod peresa Marka Aaronsa, člana poznane judovske stalinistične družine v Avstraiiji, Nacistični ubežniki v Avstraliji, ki posvea Urbančiču dve sovražni poglavji, vendar ni dosegla velikega učinka, ker je bil Urbančič trikratno rehabilitiran:
- v Liberalni stranki,
- v Senatu in
- na Vrhovnem sodišču.
Ljenko Urbančič je poročen z Američanko Beverly Anderson.
leta 2000 je bil med podpisniki horuk-izjave “Vsi za koalicijo Bajuk-Janša!” - skupaj z domobranofilskimi somišljeniki…
Ni dolgo tega, kar je iz daljne Avstralije na oni svet odromal najbolj znan slovenski antisemit,
“”"”bo treba enkrat na ekskurzijo v Auschwitz.”"”
Sarkiću? Boš zrihtu helikopter, da gremo na izlet?
hehe
Jasno je, da je spomin na žrtve holokavsta kupljen in vsiljen s strani židovske skupnosti. Nedolžne žrtve vojne niso bili samo Židi, medtem ko v medijih v glavnem spominjajo samo na njih.
Bi bilo pa zanimivo tele komentarje prevesti v jidiš, poslati na židovske forume in potem počakati na odzive …
Zgleda , da ne zaleže:
VSAJ DANES BI BILO LEPO, ČE BI FAŠISTI, KOMUNISTI IN NACISTI BILI TIHO.
Ajde komunisti - tiho.
Carlos Contreras , toliko judov kot Tito jih ni pobil noben Slovenec, Hrvat ali Srb…..
Interesantne ideje modernih revizionistov, ki hkrati zastopajo cionistična načela. Unglaublich! Kot da bi Endehazija s svojimi gospodarji ne pokončala čez 30.000 hrvaških in bosanskih Judov …
neemocije imam občutek,dA imaš slabo vest ko imaš v žlahti veliko svojih,ki so izdajali slovence in jude nacijem.Pa tale TITEJ je moral imeti pa dober mašingever,da je lahko toliko judov pospravil.Je bil pač zagorec še plina ni poznal.
OZNA, tudi mi smo imeli po koncu vojne svoj holokaust, v tem imaš prav. Naj te dopolnim.
V Starem iskru v Celju so Nemci v štirih letih pobili nekaj čez 350 ljudi. To pa je bil po vojni nekaj dnevni ali tednski dosežek. Okrog 100.000 Slovencev je bilo ob življenje med in po 2. svetovni vojni , od tega jih je padla polovica od lastne krogle. Potem se pa čudite, da nas je še vedno samo nekaj več kot 1.500.000, Slovencev namreč.
O žrtvah našega holokausta pa nimamo nikakršnega spominskega dne.
Pa ja, velikolaški holokavst …
Jože, zadel si žebljico na glavico. Pavle ga večkrat res lomi.
Na proslavi dražgoške bitke je med drugim tudi povedal, da je dražgoška bika zgled tudi za spopad z današnjo krizo.
Torej se nam slabo piše. Nekaj se jih bo zgledu dražgoške bitke umaknilo in rešilo, večina pa bo padla v boju z recesijo.
Specialist Izrael Obamin najboljši prijatelj: Klanje in njihov holokavst
http://www.globalresearch.ca/index.php?context=va&aid=12012
Na proslavi dražgoške bitke je med drugim tudi povedal, da je dražgoška bika zgled tudi za spopad z današnjo krizo.
Torej se nam slabo piše. Nekaj se jih bo zgledu dražgoške bitke umaknilo in rešilo, večina pa bo padla v boju z recesijo.
No ta je pa za zaploskat…..Bravo!!!
In ja prvi ki so bili v koncentracijskih taboriščih so bili Jehove priče, ker so zavračali državo kot obliko terorja……sledile so jim druge skupine…le da so bile te skupine vedno števičnejše…..do Judov, ki jih je bilo največ…..In res so Dolfeta financirali bankirji- tudi Judje, ki so imeli željo po Palestini…po prvi vojni so jo Rothchildi dobili od Turkov….ker so jim hinancirali Orient expres….cca 100 mil zlatih funtov….pod zaščito angležev…..
ja zgodovina je skrita in resnica doseže le redke
“that fascist, … that Nazi, Lyenko Urbanchich”
Avstralski poslanec napadadel domobranca!!!
Škandalozno in sramotno od tega avstralskega poslanca, da je napadel našega rojaka
Contreras, ta- pravi, zločini , ki smo jih Slovenci doživeli od “osvoboditeljev ” so bojda nepomenbni, čeprav še tja spomin seže in je podprt z živimi pričami. Kaj bi komunjarsko- udbovska svojad skakala , če bi v NEMČIJI postal GOEBELSOV sin ustavni sodnik ?
Pri zaveznikih je bilo to nemogoče ! Lustracije, katarze, očiščenja ali kakorkoli že to imenujemo ni bilo!
TO BI BILO MOGOČE IZPELJATI SAMO PREKO BUČARJEVEGA, KUČANOVEGA IN HRIBARJEVIH TRUPEL, KAR PA JE ZELO MALO.
Veliko ljudji, ki so preživeli Dachau niso pa preživeli Strnišča (Šerntala ) ali po današnje Kidričevega, Roga, Teharja (Dach. procesi ),in preživeli vam lahko še vedno povedo, da so bile razmere v teh taboriščih mnogo hujše kot v taboriščih Nemčije.
Naj vse pozdravim s HEIL, kar je pa isto kot komunistični ZDRAVO ! Vidite, kako dobri učenci so bili
boljševiki, ničesar niso izmislili sami, še pozdrava ne !!!
Dragemu Bažu Kavčiču , kaj pa nedolžni otročiči iz Petrička ? Ni jih sploh vredno omenjati, niso vredni spomina ne usmiljenja. Komunajzer je komunajzer ideološko sprevrženo bitje do obisti, pa četudi je bil samo nekaj tednov v partiji. Imam jih v soseščini pa tudi katerega v širši žlahti. vsi so isti !
Tale spot bolj spominja na nacimetal komad kot na komeroracijsko družbeno ofgovorno sporočilo :/
http://helderson.blog.siol.net/2009/01/28/kaj-ste-nam-hoteli-sporociti/
Ajde komunistična drhal - tiho.
Letos poleti bo končno EU rešila še eno krvavo posledico enoumja : Stalin=Hitler - nacional-socializem=komunizem=fašizem
…jao, spet intelektualc v elementu. :-(
Pravijo, da so komunisti radi pobijali tudi svoje ljudi. Po nekaterih komentatorjih bi sodil, da pri tem niso bili preveč dosledni.
[...] (source) [...]