Vest

Šokantno v umetnosti ni nič novega; vprašanje je, kako je implementirano v posamičnih socialnih okoljih. Transgresivna umetnost in literatura se ukvarjata s karakterji, ki so neprilagojeni družbenim normam oz. pričakovanjem. Prikazane so osebe, ki so duševno motene, nihilistične, kriminalne, nasilne… V celotni zgodovini književnosti je mogoče najti tovrstne like. Širši javnosti je morda najbolj znan roman Dostojevskega, Zločin in kazen. Terminološko uveljavitev je storil Nick Zedd s filmom Cinema of Transgression (leta 1985), v katerem je prikazal underground kulturo posamičnih filmskih ustvarjalcev v takratnem New Yorku. Film je temeljil na posebnem manifestu, teoretsko pa je gibanje (če je mogoče govoriti o gibanju) kasneje opredelil Jack Sargeant v knjigi: Deathtripping: The Cinema of Transgression. Sargeant je tudi avtor knjig o t.i. resničnem kriminalu. Drugi vidnejši umetnik, ki se je ukvarjal s transgresivno umetnostjo, je Richard Kern, ki je npr. posnel video za rock skupino Sonic Youth. V zadnjem času se je posvetil povezavi pornografije in umetnosti. Med popularnejše pripadnike transgresivne umetnosti sodi, v svojih video instalacijah, tudi skupina Butthole Surfers. »Gibanje« se radikalizira v oblikah ekstremnega body arta, ali v t.i. »novih francoskih ekstremistih«. Prisotno pa je tudi v literaturi (Ballard, Acker, Coupland…).

V transgresivni umetnosti je težko prepoznati, kdaj gre za fikcijo in kdaj za realnost, saj je vmešana intencionalna provokacija. Tovrstna umetnost pa zgolj navidezno odpira pot k lastni intimi. Z razkrivanjem globokih vreznin se srečujemo z nepopolnostjo drugega. Drugega kot dela širše družbe in njene bolezenske slike.

Na prvi pogled se dozdeva, da je bistvo knjige Čefurji raus – represija oziroma svoboda govora. Ampak smešno je, da je v našem okolju to postalo centralna točka. Vprašati bi se morali, v kakšni družbi živimo, da umetnost postane popularna samo zaradi svoje kvazi-politične konotacije oz. aferaštva. Knjiga namreč govori še o čem – o tem, kako je družbena stigma zgolj »mit«, kako jo je mogoče preseči oziroma do kolikšne mere je inherentna v posamezniku. Ob tem pa smo priča tudi izjemno finemu umetniškemu tkivu, s številnimi drobnimi niansami, ki vselej ohranjajo pravo mero. Knjiga niti enkrat ne preide v polje izumetničenosti. Iskrena je do te mere, da je anti-kič. V svojem humorju, v psiholoških zarisih in še čem. Ni pretenciozna, pač pa pisana z lahkoto in brez vsakega »posiljevanja«. Tudi zato imamo opravka z dobro umetnostjo. Utemeljevati (opravičevati se), ali je knjiga fikcija ali ne - ni samo nepomembno, pač pa potrjuje, da smo se primorani ustavljati pri osnovnih pojmih.

Reči je mogoče, da se v tej družbi nenormalno zgublja smisel za umetnost (pa verjetno tudi za druge reči) in se na veliko politizira. A če smo že pri družbenem kontekstu, poudarimo nekaj drugega. Zdi se, da je subkultura punka našla stične elemente v novodobni sceni in sicer pri čefurjih. Združuje jih marginalizacija. V tej svoji marginalizaciji svobodno kažejo sredinec: »Vse mi deli, sam ne me u glavo …« Naj bo to sredinec Rottna iz Sex Pistolsov. Ali pa sredinec –ića iz Fužin. V prvem primeru gre (kljub različnim smerem punka) za razredni upor (delavski ali nižji srednji razred oz. tisti, ki se z njim identificirajo). O slovenskem prostoru je veliko povedala razstava FV, Alternativa osemdesetih let (Mednarodni grafični likovni center, november 2008 – januar 2009). V drugem primeru (čeprav ni možno uniformirati) gre za nacionalni upor. Zato sta obe subkulturi močni v svojem naboju, v svoji transgresivnosti. Zanimivo bo videti, kako se bo subkultura čefurjev razvijala v prihodnje. Kot vsaka transgresivna skupina čefurji nosijo v sebi razpoko, ki omogoča ustvarjanje. Lahko pa postanejo umetniški (sub)jekt, medij sporočanja.

Srečni ljudje namreč nikamor ne pridejo. Brez presledka copotajo na mestu. Vse imajo. Niso ustvarjalni. Zato je družba impotentna, politizirana in v gospodarski krizi. Zato je dobro, da imamo marginalce. Zato: marginalci vseh dežel, vztrajajte. Povejte.

Čefurji raus so upor proti družbi, ki zavrača drugačnost. So njeno ogledalo – vendar ni nastavljeno policiji, pač pa tistim, ki so opazili predvsem to dimenzijo (kaj jih je v to primoralo?). Kot je možno izbrisati grafit, tako je možno izbrisati umetnost. Ni pomembno, ali je knjiga fikcija ali realnost, ali je avtobiografija – pomembno je, da je biografija za vse tiste, ki mislijo, da živijo v zaporu. Ne, ta zapor ni dejanski, niso Fužine, pač pa morda - Slovenske Konjice. Identiteta je čista samo za zunanjega opazovalca, v resnici je hibridna. Ampak ni samo košarka tista, ki osvobaja. Mogoče je to pisanje romana. Ali pa preprosto – dobrota, da nekomu podariš čepico.

Umetnost potuje v notranjost in pokaže naš obraz ter obraz skupnosti, v kateri živimo. Vendar nikoli ne bomo točno vedeli, kje je meja. Zato je umetnost. Umetnost je tudi odprtost v negotovost.

Ko bomo vsi skupaj v eksistencialni negotovosti, bomo bolje razumeli. Ko bo kriza dovolj globoka, se bomo začeli spraševati in si omogočili umetnost. Smo nekje na pol poti do smisla. Do roba nam še manjka. Na tej poti ima vsak človek, naj bo še tako reven ali prezrt, možnost ustvarjalne (samo)realizacije. Močna je družba, ki je to sposobna sprejeti.

A seveda kriza ni vrednota sama po sebi (in zato predmet manipulacije); je zgolj simptom bolezni, torej ena izmed relacij do smisla.

A kaj je ta smisel?

… umetnice in umetniki se pogovarjajo na način flaminga, ki stoji na eni nogi in zre skozi Tvojo prosojnost.

Ogrlica iz črk se, tesna, ob vratu strga.

Anja Fabiani