Odrski čefurji
Kako je glavni junak romana Čefurji Raus! oživel na odru Gleja.Končno je napočil trenutek, ko je lik z imenom Marko Đorđić (glavni junak romana Čefurji Raus!, avtorja Gorana Vojnovića) oživel. Že knjigo sem prebrala v hipu in enem zamahu, včerajšnja generalka monokomedije pa me je absolutno prepričala.
Aleksandar Rajaković – Sale je dobro uro pripovedoval (Markovo) zgodbo. Brez pavze, brez požirka vode (steklenica vode je menda tudi edini rekvizit te predstave) in kot da bi se kot Marko Đorđić že rodil.
On je Marko Đ., čefur, sin priseljencev iz Bosne, ki brez dlake na jeziku opisuje življenje na Fužinah. Vmes se prelevi v svojega očeta, mamo, prijatelje in sosede. In ko se v dvorani nekajkrat sproži bučen aplavz, se Sale ne pusti motiti. On je čefur in tu je zato, da nam pove svojo zgodbo. V živi in aktualni govorici mladih čefurjev - čefurščini (besedilo je svojevrstna mešanica slovenščine, jezikov bivše Jugoslavije in pouličnega slenga).
Tukaj je nekaj utrinkov - ravno prav, da se vam bodo pocedile sline (in na koncu še zmagovalna zaključna misel Gorana Vojnovića):
“Meni je to super!”
Po koncu generalke sem poiskala tri glavne krivce za realizacijo monokomedije. Prvi je vsekakor Goran Vojnović, brez katerega se Sale najbrž ne bi nikoli prelevil v Marka Đ.
Drugi je Marko Bulc, ki je poskrbel za besedilo, ki ga Sale na odru gledališča Glej tako iskrivo in prepričljivo pripoveduje.
In tretji, kakopak v tem kontekstu morda najpomembnejši, je Aleksandar Rajaković - takozvani Sale, iz katerega je talent včeraj kar šprical.
Evo jih, takole smo poklepetali v zaodrju, takoj ko smo si opomogli od bučnih aplavzov (ki seveda niso bili namenjeni meni, da se razumemo), preden so mi dali avtogram:
“Čefurji ne plonkajo!”
Predstava je nastala pod okriljem zavoda No History v koprodukciji z Gledališčem Glej, izvršni producent pa je gledališče Dejmo stisnt teater. Za glasbeni intro in outro je poskrbel Zlatan Čordić - Zlatko, premierno pa si lahko to odlično odrsko kreacijo ogledate jutri (4.3.) ob 20:00 v Gledališču Glej.
Zna biti, da so karte za premiero že zdavnaj razprodane in olastničene, zato naj vam dopišem še datume ponovitev v najbližji prihodnosti:
5., 6., 7., 8. marec
11., 12., 13., 14. in 15. marec
ter 22. in 23. marec 2009, ob 20h v Gledališču Glej.
Goran Vojnović je nagrado Prešernovega sklada že pokasiral. Skoraj stavila bi (če bi to pač bila moja praksa), da se kakšni hudi in (zlo)glasni nagradi ne izogne tudi odrski čefur.
Ocena: objektivno priporočam (vredno vsake sekunde)
Katja Lenart
sale care!
Svaka čast, čefurji. Bravo. Kaj tacga se nebi spomnu noben Slovenc. Smo preveč zadrti in zajebani do kraja. da o nacionalizmu ter raznih fobijah ne govorim.
škoda, da niso čefurji samo na odrih !
Fantastična predstava! Priporočam!!!
Dej 007 ustrel se opica ena. Zase govor da si zadrt!
Mislim, da takoimenovani čefurji sploh niso več zanimivi, že vse vemo o njih in jih mamo povhn kufr.
Ni tok smešen in fajn, če živiš med njimi. Marsikdo od sosedov je že končal s šljivo med kontejnerji, ker so imeli občutek, da jih je grdo pogledal. Res pa, da je zadnja leta bilo stanje veliko boljše.
@highkick
a mislš na izbrisane? Pa še to. Mama ti je opica. A je prov?
Zakaj Slovenci nimamo radi »južnjakov«!
Kot kaže statistika in nezadovoljstvo na ženskih obrazih, so Slovenske ženske vse bolj nezadovoljne s Slovenskimi moškimi. V mislih imam predvsem mlajšo generacijo.
Generacija moških do 35 let je v Sloveniji zelo razvajena, najbolj pa je žalostno to, da nimajo življenjskega cilja in enostavno ne vedo kaj in kam bi šli in tako ostajajo doma pri starših.
Dekleta si s slovenskimi fanti nimajo kaj početi!
Starši so naši vzorniki in veliko smo se učili od njih. Ker so se v času našega odraščanja borili za preživetje in jim je bil to tudi edini cilj, smo se od njih tega tudi naučili. Vendar danes je slika drugačna. Starši so nam zapustili veliko vsega in nam se več ni potrebno ukvarjati in razmišljati o preživetju. Vendar drugega ne znamo! Pravzaprav ne znamo imeti višjih ciljev, kot so jih imeli naši starši. In sedaj so tisti, ki so ostali v tem začaranem krogu izgubljeni! Ne znajdejo se v življenju, v partnerski ali poslovni vezi. Pravzaprav ne obvladajo osnovnih življenjski prvin, kot so zabava, sprostitev in iskrenost.
Slovenske ženske to nekaj časa prenašajo, ko pa pridejo do spoznanja, da jim je slovenski fant samo v breme. Najprej ne ločuje moško in žensko delo, nato še svojega dela ne opravi, na koncu pa mu ni niti za zabavo več. Tako ženske naredijo vse, da ga odstranijo iz svojega življenja. Vztrajajo edino tiste, ki veliko dajo na tradicijo.
Bojimo se južnjakov, pa če tudi imajo manjše!
Ker so ženske predvsem utrujene si želijo razvajanje, sproščanje in zabav, tukaj na svoj pridejo moški (ki so vedno na preži), ki imajo v sebi južni temperament (pa ni nujno, da je »južnjak«), ki pa jim je to prioriteta v življenju. In ker se v vsakdanjem življenju dogaja vedno bolj pogosto, da kateremu Slovencu kak »južnjak« odpelje ženo, če ne za stalno, vsaj za kako noč. Ker se Slovenci ne znamo postaviti za sebe oz. se zavedamo svoje slabosti in za to nič ne naredimo, v veliki večini postanejo moški ljubosumni, nekateri pa celo nasilni, ker samo tako mislijo, da bodo pokazali svojo moč. Seveda s tem še bolj odženejo žensko od sebe in jo približanju »jugu«. Seveda se to ne dogaja od včeraj, temveč je bilo prisotno že od nekdaj, vendar v zadnjem desetletju vedno pogosteje.
Tako so temperamentni moški za Slovenske moške postali vsiljivci, nekaj nezaželenega, skoraj da sovražnega. In od tod pojav nestrpnost do tujcev – ker nam hodijo v gnezdo. Še dobro, da ni veliko črncev pri nas!
No, ni samo z temperamentnimi moškimi enako, tudi temperamentne ženske so zanimive za Slovence in vsiljive za Slovenke.
všou mi je copy - paste… :)
Pardon. Ne bit kdo užaljen.
prrrrcc!
a je posnetek celega nastopa že na youtube … da ga lahko spečem na CD_je in prodajam :D