Vest

Tistega puščobnega dne sem ravno nekaj brskal po zaprašenih arhivih stare varšavske knjižnice, ko je do mene pristopil nek Belgijec, ki sem ga do tedaj poznal le na videz. Po nekaj spregovorjenih vljudnostnih frazah in obregih ob standardne teme, kot so tiste o vremenu, dogajanju na političnem parketu in stanju poljske ekonomije, me iznenada povpraša: »Ti, od kod pa pravzaprav prihajaš?« »Iz Slovenije!« »Res? Kako pa je kaj v tem letnem času v vaši prestolnici, Bratislavi?« Kljub mrkemu pogledu, ki mu ga namenim, mi stanje duha prevzame emotivna otopelost, čeprav lahko javno priznam, da sem patriot. Belgijec po nekaj trenutkih neprijetne tišine spozna, da je nekje udaril mimo. Opraviči se mi, izgine v sosednjo sobo, situirano poleg arhiva in prisopiha nazaj po slabih petih minutah. »Resnično oprosti prijatelj,« se mi s kančkom krivde v glasu opraviči, »vaše glavno mesto je Ljubljana, drugo največje pa Maribor. Imate Alpe in imate morje, sodeč po slikah živite v raju na Zemlji!« Le od kje mu vse to? Še preden mu zastavim vprašanje, navdušeno, morda celo nekoliko hudomušno, pripomni: »Hvala bogu za Wikipedio!« Seveda…

Namen teksta ni polemiziranje problematike prepoznavnosti Slovenije v svetu, niti ne razpravljanje o bazah podatkov o naši mali državi. Zdi se, da se v zadnjih nekaj letih naša življenja vse bolj digitalizirajo, oddaljujejo od realnega ter se približujejo nekem imaginarnemu stanju, ki zna čez nekaj desetletji zamenjati ali vsaj delno nadomestiti naša stvarna življenja ter spremeniti sedanjo interakcijo med ljudmi. Ljudje, predvsem mladi, ki se na svojo bodisi delovno bodisi študijsko odisejado vsak dan odpravijo z javnim prevoznim sredstvom, so zatopljeni v svoje mobilne telefone ali druge digitalne naprave, kjer spremljajo takšne in drugačne pretočne vsebine. Sredstvo prepoznave med osebo A in B so vse pogosteje bele slušalke, ki bingljajo okoli vratu in jasno dajejo vedeti, da se obe osebi najdeta v eni skupni točki – sledita najnovejšemu trendu lastenja enega izmed Applovih gizmov. Mladi se v želji po ponovnem snidenju ne sprašujejo več po telefonskih številkah, ker naj bi bilo to preveč direktno in nediskretno, vendar si izmenjajo E-Mail naslove, preko katerih se nato najdejo na enih izmed spletnih socialnih mrež. Nezmožnost neposredne komunikacije ima lahko težke posledice.

Naj se sliši še kako absurdno, vendar je res. Se morda še spomnite Pekke Erica Auvinena, 18-letnega dijaka iz majhnega finskega mesteca, le nekoliko severno od Helsinkov? Pekka je v želji po prepoznavnosti novembra leta 2007 na spletnem portalu YouTube objavil video ”Jokela High School Massacre-11/7/2007”, v katerem je mahajoč s pištolo napovedoval masaker. Nihče izmed naključnih gledalcev ni prijavil videa kot sporne vsebine. Še več – anonimneži so ga celo zasmehovali. Na obljubljeni datum se je Pekka odpravil v šolo in okoli desete ure ubil osem ljudi. Uro kasneje je s strelom v glavo sodil še sebi.

Internet je širnemu svetu omogočil demokratizacijo mnenja malega človeka in odprl vse kanale izražanja, prišlo je do skoraj popolne liberalizacije našega spletnega ega. Vendar pa žal vsaka skrajnost, če temu lahko rečemo tako, vodi v naslednjo – ljudje ne želimo več ostati anonimni, pišemo bloge, raziskujemo neskončne spletne poljane, ustvarjamo račune na socialnih mrežah…vse kar delimo sami s seboj in svojimi najbližjimi, delimo s svetom. Eden izmed popularnejših spletnih bumov v ZDA zadnjih nekaj let so bile strani kot so DailyConfession.com, NotProud.com in pa PostSecretCommunity.com (ustanovitelj slednje sedaj služi velike denarje z izdajanjem knjig o skrivnostih drugih, bojda gre za kulturno izražanje), torej spletni portali, kjer lahko brez skrbi objavite vse svoje skrbi in skrivnosti. Sicer se bodo nad tem naslajali spletni jezdeci, ampak hej, saj je anonimno, kajne? To že, vendar s to razliko, da se spletni naslovi tako piscev kot tudi bralcev pridno beležijo.

Konec koncev pa takšni portali niti niso več potrebni. V letu 2009 je eno izmed najbolj obiskanih spletnih mest FaceBook.com, socialni fenomen, mreža, ki združuje in povezuje znance na enem mestu celo do te mere, da realni kontakt ni več potreben. Orodje za neposredni pogovor, dodajanje in pregledovanje slik, nenehno sporočanje kaj trenutno počnete…vse to in še več. Nekako ni na mestu, da bi odprli diskusijo o teorijah zarote, o tem kako so razne agencije ala CIA, odprle posebne oddelke, ki pridno nadzorujejo tovrstne portale. Vendarle pa si moramo priznati nekaj – socialne mreže so postali novodobni digitalizirani panoptikoni, digitalna realizacija Orwellovih nočnih v letu 1984, morda le s to razliko, da Veliki brat niti ni več potreben – Veliki brat smo postali mi sami.

Želite na lokalni ravni izvedeti, kaj se trenutno pretaka po mislih našim sodržavljanov? Nič lažjega. Od klikajte na slovenski spletni iskalnik Najdi.si in preglejte zadnjih petdeset vnosov. Še podnaslov je več kot primeren – največji resničnostni šov v Sloveniji. Želite podobno doseči na globalni ravni? Vnesite poljubno besedo v iskalnik Google. Logika Googlovega iskalnika, ki bi jo matematiki poimenovali preprosti algoritem, reflektira kolektivno zavest ljudi iz celega sveta. Če povemo z drugimi besedami – bolj bodo ljudje klikali na eno izmed povezav iskalnega niza, bolj se bo ta povezava pojavljala prioritetno; in bolj bodo ljudje brali vsebino te povezave, bolj se bodo uveljavljali podatki zapisani na njej.
Vrnimo se na začetek. Potek, ko me je Belgijec povprašal iz kje sem, storil napako, oddrvel do najbližjega računalnika, odklikal na Wikipedio in mi čez nekaj trenutkov navrgel nekaj podatkov, za katere je bil verjetno sveto prepričan, da držijo. Kako le ne bi bil, ko pa gre za eno izmed najbolj obiskanih spletnih mest vseh časov, digitalno demokratičnost vseh glasov, ki vsakemu izmed nas omogoča, da vnašamo in urejamo podatke po mili volji, ne glede na našo strokovnost. Andrew Keen, avtor knjige The Cult of the Amature, bi slednje poimenoval z ”mestom, kjer slepi vodi slepega”. Horde nekvalificiranih ljubiteljskih zgodovinarjev, ekonomistov in splošnih vsevedov, lahko daljnosežno gledano povzročijo pravi kontra efekt zamišljenega – popačitev verodostojnih informacij in ustvarjanje novih. Morda vam je poznan mož po imenu dr. William Connolley, angleški strokovnjak za globalno segrevanje. Ne? Connolley, sicer s svojimi raziskavami situiran v Cambridgeu, se je kako leto dni nazaj podal v digitalni boj z anonimnim spletnim jezdecem Wikipedije, ker je želel popraviti nekaj napačno vnesenih podatkov na strani, ki je bralce informirala o globalnem segrevanju in splošnih podnebnih spremembah. Strokovnjak je bil prijavljen komisiji Wikipedije, ki mu je delno blokirala njegov spletni račun, bojda zaradi vsiljevanja svojih prepričanj. Eh.

Morda sem imel srečo in belgijski kolega ni prebral tistega, kar je nekdo objavil o Sloveniji na hrvaški Wikipediji pred kakim mesecem dni, čeprav me je, roko na srce, prav nasmejalo in bi mi še bolj, če bi mi Belgijec kaj od tistega zrecitiral.

Marko Orel