Vest

Pomlad je prišla v deželo. Valentinovo je praznik ljubezni. Za 8. marec se pokloni ženskam, malo kasneje pa mamam. Na Gregorjevo se »ptički« ženijo. Velika noč, vstajenje od vsake smrti, šele prihaja. Rože pričenjajo odpirat popke, metuljčki se spet selijo v trebuhe, pisane barve vse bolj širijo pahljačo. Vonj po vedno novi nedolžnosti je v zraku. Svež in utrujen obenem, ampak kmalu samo še svež. Sonce postaja vse bolj navpično. Ni kaj, izpod odeje bo treba. Znova je levitev. Novi ritual, nikoli postarana melodija. Vesna. Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj.

Ampak svet ni preveč prijazen. Uničujemo planet, pospešujemo neenakost, gojimo pohlep in boj za prevlado. Nič novega. Le nasilje, vojne in uzurpacije vsake vrste smo orokavičili in postali slabši kot živali. Dogaja se zloraba uma in krnitev primarnega odločanja s srcem.

Vse to nima kaj dosti opraviti z ljubeznijo. A kaj je ljubezen?

V poplavi sporočil o njenem pomenu se je mogoče približati občutju, da ljubezen nima nič opraviti z egom. Umrtje ega je prvi pogoj ljubezni; je obenem možnost za pravo življenje. Vsak poskus, da bi nadzoroval ali povzročal zadeve, je egoističen. Nobena »tehnika« ni mogoča. Ljubezen je nad vsako odvisnostjo ali dominacijo. Ljubezen se hrani z inteligenco telesa, saj telo nikoli ne laže. Starejše je kot duh. Ljubezen nima nič opraviti s predstavami v glavi. Pomembni pa so prostori svobode, prostori za umik. Ljubezen je umetnost ne-delovanja. In vendar je največja radost ljubezni – širitev zavedanja. Ljubezen je relacijsko stanje – več kot veš, bolj skrivnosten postaja drugi. Zato je ljubezen stalna avantura. Tako pravi veliki indijski duhovni voditelj Osho.

Biti v stiku z ljubeznijo božanskega izvora, pomeni segati do korenin sočutja. Brezpogojna ljubezen pomeni obenem ne-vezanost (non-attachment) in predajo (surrending). Tako drug indijski duhovni voditelj, Deepak Chopra.

Kaj pravzaprav delam, ko ljubim?, se sprašuje slovenski mislec Vinko Ošlak. In odgovarja skorajda podobno kot Osho: ko ljubim, preprosto in v polnosti sem. Čisto bivanje je namreč tudi čista ljubezen. In čista ljubezen je čisto bivanje. Nobenega od obeh glagolov ne moremo dojeti samega zase, dojamemo ju lahko le v njuni zamenljivosti in dopolnjevanju. Ko človek ljubi, počiva od vsega drugega, kar ne bi bilo ljubezen sama.

In nismo daleč stran od znane definicije v Svetem pismu (1 Kor 13,4-6): »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega«.

Umanjkanje ega. Tako nekako lahko poskusimo skleniti vse zgoraj navedene misli. Z zavedanjem, da so definicije absurd sam po sebi.

Vedno znova se lahko vprašamo, kakšen smisel ima, da praznujemo pomladne praznike, ki opevajo ljubezen, si žvižgamo lahkotne melodije, obenem pa smo vsak dan znova priča pojavom, ki so njeno popolno nasprotje. Oblast, zmaga, poraz. Kriza. Tekma, prevlada. Morišča. Grobišča. Jame. Kaj se v resnici skriva v ljudeh, kakšni morilski potenciali navidez prijaznih dedkov ali babic? Kaj je človek? To je človek.

Ego v tem primeru pomeni popolno nemožnost za razumevanje trpljenja drugega. Ljubezen sega do svojega nasprotnega pola – do sovraštva in preko njega do zla. Do sprevrženosti, ko se za dejanja poišče opravičilo in se ga zavije v celofan, da zgleda navidez nesporno. Morilec Fritzl, pošast iz Amstettna, je imel v kleti štiriindvajset let zaprto lastno hči, ki jo je posiljeval in spočel sedem otrok. Si lahko mi, ki sedimo v udobnih naslonjačih in gledamo gibljive slikice na ekranu, sploh predstavljamo, kakšno trpljenje se skriva za temi podatki? Ob odkritju morišča v Hudi jami se zato zdi doumetje trpljenja – ena izmed bolj normalnih reakcij.

Doumetje trpljenja pomeni – seči preko ideoloških opredelitev do samega bistva. Pravna vprašanja in vprašanja pietete se zdijo manj pomembna. Priznanje krivde je pomembno; prinaša olajšanje in relativizacijo s tem, ko je izgovorjeno, torej posredovano drugemu. Priznanje se začne na povsem osebnem nivoju, tako kot je povsem osebno fizično trpljenje žrtve ali duševno trpljenje rablja. In s priznanjem se zgodi manjši čudež – krivda v dialoškem odnosu zgubi svojo absolutnost.

Zavedanje o grozljivosti početja brez priznanja krivde zgolj poglablja diabolično fantazijo, v obupu išče izgovore, kar vodi do psihopatologije. Ta med drugim vodi do absurdne situacije, v kateri se nahaja naša civilizacija - dovoljeni so filmi, v katerih teče kri, a praviloma prepovedani filmi, v katerih teče sperma. Eros – tanatos. Tanatos. Zmaga smrti nad ljubeznijo; ljubezen, ki se zaradi nenehnega soočanja s smrtjo spreminja v svoje nasprotje. Ljubezen, šibkejša kot smrt.

Vprašanje primarne človeške vesti – kadar je sočlovek resnično prizadet – pa ostaja ena izmed največjih skrivnosti.

Kriva sem. Jaz osebno. Kriva, ker pišem. Ker nič ne storim, ampak samo pišem.

V priznanju krivde se zgodovinsko breme poenoti, saj ni važna barva, pripadnost, vero(ne)izpoved. Važen je stavek: ne ubijaj. Kdor ga ni upošteval, čeprav v imenu Boga ali mamona – a v primeru vere v Boga ostaja zaveza za strožji etični imperativ – je brez izjeme povzročil hudo trpljenje. Še je čas za priznanje, vseh strani. To je milost.

Fritzl je priznal krivdo. Zlomilo ga je ob ogledu hčerinega pričanja, ker je končno doumel, kakšne muke je prestajala skupaj z otroci.

Nihče ne more nikogar prisiliti v priznanje. Največja moč priznanja je, da je rezultat svobodne volje.

Intelektualna ozadja ali racionalizacije žal plamtijo ego in napuh. Težko je biti boljši ali pravičnejši v mejnih vprašanjih, ki se nanašajo na življenje in smrt.

Minimalizem ima, verjetno, največji smisel za prihodnost. Namreč: redukcija na spoznanje, česa je človek zmožen, zakaj je tako in kako se lahko novo trpljenje prepreči. Kako se novo trpljenje lahko prepreči. Občutiti s srcem, ne z umom, in ohraniti čut za nerazumljivo.

Resnica, bližanje k resnici, je pravzaprav duhovna zadeva. Tako kot ljubezen. Ne rabi razlag: preprosto je.

O tem so pisali velikani človeštva, duhovni misleci in plemenite osebnosti, zaradi katerih ima zgodovina tudi lep obraz.
»Znam deliti le ljubezen, ne sovraštva.« (Antigona, 533, Sofokles)

V ljubezni se vse postavi na pravo mesto.
Zmaga, poraz. Kriza. Sovraštvo, maščevanje. Obup. Sočutje. Odpuščanje.

Ljubezen širi (za)vest.

Se tako čuti Pomlad? Vesno in maj?
Slovenijo – s porazom krivde, z zmago odpuščanja?

Izbrati je treba najbolj zahtevno pot.
Dovolj majhen mora biti Človek.

Anja Fabiani