17. april, 2009 | Katja Lenart

Medvedje specialitete

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Ah, kakšna praznina je včeraj zevala okoli ljubljanskega Rožnika. Trume Ljubljančanov so policisti na konjih preusmerjali in jim eksplicitno odsvetovali vzpon na to znamenito in vsak dan nevemkolikokrat osvojeno višinsko sprehajalno točko. Priznam, nisem si upala gor, bližnje srečanje z medvedom sem v mladosti že imela.

“Veste, gospa, danes pa raje ne..Se je en medved izgubil, tava okoli Rožnika. Saj ga bodo kmalu ujeli, ampak zdaj pa raje ne hodite gor, kaj pa vem, lahko je napadalen…”

In gospa vsa prestrašena:
“Ja, kako pa to? A ga še niste ujeli? Ja, kaj pa če kakega otroka napade? Ježešnamarija, od kje se je pa vzel? A je iz Živalskega vrta ušel?”

Gospod policist, vajen podobnih vprašanj (že celo jutro rutinirano) odgovarja nanje:
“Gospa, ne vemo, od kod se je vzel. Iz Živalskega vrta pa sigurno ni, so jih prešteli, pa menda ni njihov…”

Sredi noči so ga zapazili in potem je uboga žival - kdove zakaj - ves dan lutala naokoli Rožnika. Morda ga res vleklo v živalski vrt, morda je zavohal ujete prijatelje. Ali pa se je preprosto izgubil in se odpravil na urbani sprehod, sezona je že prava in najbrž mu ne diši samo trava.

A veste, medved je pravzaprav ena taka luštna žival. Ni napadalen, v bistvu se mu s človečki ne da ukvarjati. Smrdimo po cenenih parfumih, v živopisanih oblačilih in z mp3-ji na ušesih brezglavo tekamo po gozdovih, sredi gozdnih jas pečemo klobasice in prirejamo masovne piknike, jagri pa jagajo s puško na rami in prežijo na svoj mesnati in kosmati plen.

Celo otroštvo sem rasla z divjimi živali, cela moja žlahta je bila v zeleni druščini, celo sestrična je v Lovski družini. Po svoje je prav adrenalinsko sredi zime capljati za očetom lovcem, vedoč, da poseduje skrbno namazano puško in kopico znanja o divjih živalih. Najraje sem videla, ko sva šla pozimi polnit krmišče za srnjad in potem sem jih zvedavo opazovala, kako so žulili tisto seno in šnjofali po suhih jabolčnih krhljih ali koruznem zrnju. Ni lepšega doživetja za malega radovednega človečka, kot iz visoke preže v popolni tišini opazovati divje živali, ki se zbirajo tam spodaj na gozdni trati in se pogovarjajo v svojem živalskem jeziku. Če si dovolj visoko, te ne bodo zavohali in tam zgoraj je razgled - sploh če imaš pri sebi daljnogled - veličasten. Streljati nisem nikoli pustila. Lepo vas prosim, živali se občuduje in spoštuje, ne pa strelja za šport!

Naj razložim. Ni vse črno ali belo. Tipičen primer, takih je v ustnem izročilu slovenskem veliko.

Lovci se zberejo, slišali so, da se naokoli potika medvedka z mladiči, lepa in velika, dobro rejena…in jasno, napadalna. Zelena druščina napolni čutare s šnopcem, puške so zloščene in psi so nemirni. Preden se odpravijo v gozd, zvrnejo nekaj ta kratkih in vaščane opozorijo, naj bodo do preklica previdni, otroke naj raje peljejo v šolo, kdove, strel bi se lahko ponesrečil in medvedka bi lahko obstreljena pobesnelo napadla katerega od človečkov.

Potem se celo noč premikajo za medvedjo družino, po nekaj urah se jim že ne da več in morda ostaneta samo še eden ali dva, ki vztrajata. Žival je treba najti, medvedovo meso je huda specialiteta. Tone iz tiste gostilne bi ga bil vesel. Že dolgo niso imeli na meniju medvedjega golaža, povpraševanje je tudi po medvedjem fileju z gobami in tudi medvedji pršut je hudo dragocen. Avstrijci na obisku bi znali pojesti celega medveda.

Ko naš jager po neprespani noči in prezeblih prstih (in s zajetno dozo domačega šnopca v riti) končno zagleda medvedjo družino, se mu kar duša ogreje. Zdaj je treba samo previdno in natančno nameriti (ne sprašujte, metki so kakopak pravi), če bo falil, bo sranje. Ranjena medvedka pomeni katastrofo in dodatno delo in skrbi. Mora pasti ob prvem strelu, sicer jo bo še celo jutro lovil po okoliških gozdovih.

Naj skrajšam, zeleni človeček medvedko zadane, a jo le obstreli. Seveda ranjena žival prestrašeno pobegne, mladiči pa za njo.
“Prekleto, na, zdaj te bom pa lovil!” zabrunda zeleni in jezno pljune v tla, a drugega mu pač ne preostane.

Potem pobeglo medvedko lovi cela vas jagrov, vsem je cilj en in jasen - medvedka je nevarna, ubijmo jo. (Tisti gostilničar si že mane roke).

Na tem mestu poudarjam - gre za akcijo, ki ne odmeva v medijih, za pobegli ulov ne ve nihče drug kot zelena jagrska druščina in prestrašeni vaščani. Če imajo lovilci plena srečo, jih ne bo nihče prijavil inšpekciji in si bodo glavni akterji izkupiček od ulova med seboj prijateljsko razdelili (in zraven tudi kakšnega spili).

Zgodba se konča tako, da pospravijo medvedko in mladiče (meso se hitro proda, na črnem trgu nihče ne sprašuje od kod je medvedji file), morda ves ulov celo pristane v kakšni lovski koči, nagačen v veličastni pozi slepo zre v obiskovalce.

Zato me je včeraj pogrelo, ko sem videla, kako so v medijih izpostavljali dilemo - bodo malega lutajočega medvedka odstrelili (ni čisto jasno, kaj se potem zgodi z živalco) ali pač uspavali in potem nekam odpeljali (ni čisto jasno kam in komu).
In ko so ga našli, ko se je panika polegla in strah sprehajalcev porazgubil, so sporočili, da so ga “zgolj” uspavali. Nekam ga bodo odpeljali in spustili v naravo. Dokler ne bo zopet prilutal v urbano naselje in sprožil paniko.

Veličastna žival je medved. Velik je in takšno je pač njegovo telo. In ljudje mu krčimo prostor, ga preganjamo in plašimo. Seveda potrebuje hrano, seveda bo tu in tam zalutal v obljudeno naselje (sploh če bo zavohal mrhovino) in seveda je to žival, ki človeka na smrt prestraši.

A ko boste naslednjič na meniju zagledali medvedje meso in/ali takoimenovano divjačino, si dobro oglejte gostilničarja. In spomnite se na vse te lutajoče medvede, ki jih pompozno preganjamo, kadar zalutajo v urbano naselje. Kam gredo, ko medijski pomp potihne, kdo jih pospravi in kakšnega porekla so medvedji fileji, ki vam jih ponujajo?

Katja Lenart

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
11 x komentirano
  • NoMercy je rekel/-la:

    Se mi zdi, da si par malenkosti izpustila.
    1. odstrel kapitalca (kar medved je) se plača lovski družini (številka niti ni skromna) - torej “črnega” ostrela ni, ker so fantje prisotni in vedo, da družina potrebuje denar.
    2. hvala bogu, da še kdo kuha in peče divjačino, da človek kdaj dobi meso brez pesticidov in hormonov za rast

  • medek je rekel/-la:

    Bavčarju na talar.

    Politična elita dobro papa.

  • Mitja je rekel/-la:

    Divjačina je okusno meso najvišje kvalitete. Govorim seveda o divjačini v divjini uplenjenih živali. Meso gojenih mufonov, gamsov, divjih svinj ne štejem v isti rang.

    Etična spornost tako pridobljenega mesa uplenjenih živali, pa je neprimerljiva z industrijsko intenzivno rejo farmskih živali, ki jim je bila odvzeta temeljna pravica obstajati kot žival, ki ne vidijo sonca in preživijo življenje v pretesnih kletkah, ki ne omogočajo nikakršnega gibanja, katerih skorajda odrešilna usoda je brezčutna, serijska smrt na tekočem traku sodobnih klavcev…

    In vsa mestna raja brez slehernega občutka krivde kupuje fine poceni zrezke v interšparu in leklerku.

    Hej, saj tole je vendarle le v polivinil zamotan kos beljakovin in maščevja, jaz sem vendarle ljubitelj živali, moje roke niso krvave, grdi lovci pa so pijani morilci, ki pobijajo nedolžne srnice…

    pa še kako krvave so vaše roke…

    Noben mesojedec, ki še nikoli ni sam ubil živali, da bi jo pojedel, nikoli ne bo v resnici znal spoštovati in ceniti nje življenja. Nekdo, ki papca sendvič s poli salamo, in hkrati kriči lovcu morilec, je nagnusno, hinavsko, nevedno bitje, ki pojma nima o življenju.

  • Mitja je rekel/-la:

    popravek
    hotel sem napisat gojeno meso muflonov, damjakov, divjih prašičev…

    gamsi so vskočili po pomoti :-)

  • Urbi je rekel/-la:

    Lepo napisano.

    Ko sem bral komentar od Mitje sem se spomnil na nekega američana, Thoreau se je pisal. (http://en.wikipedia.org/wiki/Henry_David_Thoreau)

    V svoji knjigi o preprostem življenju “Walden” je med drugim pojasnil tudi kako je postal vegi. Nekako tako je postavil argumente. Prvih nekaj let, ko je živel v divjini je še redil domače živali in občasno kako divjo ujel. Potem pa se mu ni več dalo ukvarjati z razkosavanjem in čiščenjem živali.

    Ugotovil, je da čisto dobro živi zgolj od pridelkov, ki zrastejo na njegovem vrtičku. :-)

    Zanimivo, da so se v predindustrijskem času našli “patroni”, ki so rekli “dost mam” in to postavili v filozofski okvir.
    Prav zanima me katere danes živeče modele bodo citirali čez 100 let ? ;-)

  • nik je rekel/-la:

    Nekako se strinjam z Mitjem. Nič nimam proti mesojedcem, ki sami ubijejo žival, jo razkosajo in pojedo. So pač omejenci, nesposbni sočutenja, ampak so vsaj iskreni in delajo to kar zagovarjajo. To se ne bo spremenilo, dokler ne bo boljših zakonov.

    Vsi ostali, ki po lepo zapakirano meso hodijo v Merkator ali pa gostilničaru, ki si mane roke, so pa hinavci in jih preziram. Tu nastane problem pri lovcih - ne zato ker lovijo, ampak ker preprodajajo meso vaškim in mestnim hinavcem. Nič nimam proti kmetom in lovcem, ki redijo in lovijo živali za lastno prehrano; mesna industrija pa mi se gabi.

  • NoMercy je rekel/-la:

    takole gledam na meso:
    po Darvinu sem menda na vrhu piramide / drevesa razvitosti. Ergo si ne dovolim, da bi si kakšna opica z mojim skalpom pokrila rit niti, da bi me kakšen medvedek imel za malico.
    Vem, da ljudje s širjenjem urbanosti zajedamo prostor živalim in zato gojimo živali, da se z njimi prehranjujemo. Še vrtičke z ljubo nam solato in dišavami ogradimo, da nam nebi kakšna živalca snedla pridelka.

    Ampak tisti, ki nabirajo regrad, gozne sedeže, kostanj .. ti so pa res packi, da dobesedno pred nosom odžirajo hrano bogim živalcam :P

  • wosoo je rekel/-la:

    Bo že nekaj resnice v tem, da se v odnosu ljudi do živali, zrcali odnos ljudi do samih sebe.
    Pitanje je, kdo je zdaj večja žival - žival ali poživinjeni človek.
    Kar pa se tiče kočevskih medvedov, je njihov vsakoletni masaker - navaden, usran genocid.

  • Ifit je rekel/-la:

    Itak jih je preveš, kaj se zdej cmerite za parimi primerki.

  • kozorog je rekel/-la:

    Medved ni noben primerek, ampak je osebek… bedak omejeni! Pa od kod ti, da jih je preveč?

  • nik je rekel/-la:

    >po Darvinu sem menda na vrhu piramide / drevesa razvitosti.

    To nima veze z Darwinom, to je krščanstvo.