Vest

Kakih sedemnajst let mi je bilo, ko sem s prijateljico nekega petkovega večera štopala iz Dravograda proti Prevaljam. Nič posebnega, obe sva tisto destinacijo dobro poznali, prevoz sva nekako zamudili, preštopali sva pa tudi že celo Koroško.

Mimo naju so vozili nabasani avtomobili, kup pločevine z istim ciljem (ne spomnim se več, kaj točno, a nekaj zanimivega se je dogajalo v Družbenem domu). Ustavil nama je nek prijazen gospod, še zdaj se spomnim, in klepetali smo o tem in onem. Nekaj avtomobilov nas je prehitelo, bilo je nekaj škarjic, gospod šofer je nekaj zabemtil, kaj dosti pa se nismo vznemirjali. Gospod je vozil po predpisih, midve pa sva najbrž klepetali.

Nekje pri Podklancu pa se je avto sunkovito ustavil.

“O, jebemti!… S ceste so zleteli…”

Skočili smo iz avta in zbegano obstali. Tistih nekaj sekund, ko reagiraš na situacijo. Tam na levi strani ceste, po klancu navzdol se je v soju sprednjih avtomobilskih luči kadilo iz sprednje havbe in vse skupaj se je moralo zgoditi pred nekaj trenutki.

Prepoznala sem jih, fante, ki so ležali v avtu. Trije so bili iz športnega razreda, kakšno leto ali dve mlajši. Ne vem, kdo je vozil, ne spomnim se in ni pomembno.

Nekaj se je premikalo (medtem je prijateljica že zvonila na vratih tiste hiše, naj nekdo vendar pokliče rešilca, policijo), trenutek šoka je minil in nastala je panika. Na zadnjem sedežu je eden ležal nepremično, vsi ostali so že lezli iz avta.

V takem trenutku človek pade v nek čuden film. Strah in panika naredita, da se stvari dogajajo po hitrem postopku.

“Ne se premikat, kje te boli, a me čuješ…?”
“Šit, js bom napihau…Pizda, Matej, a si vredo? Dej, r’či kaj, no…”
“Stoj, no! Ne se premikat…Ka je blo, kdo je vozo?”

Potem se v spomin zarišejo tisti boleči kriki, solze in panika.

Zdi se mi, da je trajalo celo večnost, preden je prišla pomoč. Nekaj firbcev se je nabralo naokoli, ljudje so ustavljali avtomobile in rinili proti nam. Trije fantje so bili že iz avta, polomljeni in krvavi, četrti je še vedno nepremično ležal na zadnjem sedežu. Z njim je bilo najhuje. Luči okoli avta so utripale, govor okoli nas se je pojačal.

Zanimivo, v spomin so se mi zarisali kratki odlomki tistega večera, podrobnosti se niti ne spomnim.

Vrata od avta se kar niso odprla, skozi okno smo jim pomagali.
Ležal je tam na travi in tarnal, da ga boli glava, da ne more govoriti.
Dotaknila sem se drevesa, ob katerega je avto trčil. Nekaj metrov spodaj je drla reka in sprednji del avta je bil upognjeno prilepljen na tisto deblo.

In spomnim se, da sem jokala, ko so pripeljali reševalci.

Kako hitro je tekel čas takrat, vse se je odvijalo z bliskovito hitrostjo. Vsi so mrgoleli, obstala sem in nemo opazovala.
(Ne, niso umrli. Trije lažje ranjeni, eden huje).

Takole se pelješ, razigran in naspidiran. Recimo, da je kolega ravno naredil izpit, foter mu že nekaj dni posoja avto. Vedno s tistim:
“Pazi na cesti. Pa ne ga srat z alkoholom. Da mi ga celega pripelješ nazaj!”
Prijatelji računajo nate, da boš njihov šofer. Ampak, takole nanese, pa mogoče nekaj malega vendarle spiješ. Recimo, da kakšen požirek srkneš tudi v avtu, med vožnjo. Druščina je razigrana, malo stopimo po gasu, naj bo vendar malo adrenalina (pa take fore…).
“Gremo na babe!”
“A me lahko nehaš šlatat?”
“Dej še meni en požirek!”
In potem kabum! Tema. En kratek hip, trenutek, ko se vse ustavi. Povoziš človeka. Zbiješ kolesarja. Treščiš v ograjo. Zapelješ s ceste v prepad. Reko. Ob tebi obleži krvav prijatelj, mrtev. Morda umreš.

V prometni nesreči sta umrla dva človeka, ki sta mi bila zelo blizu.
V dveh grdih cestnih prizorih sem bila soudeležena.
Veliko znancev je umrlo.

Pred nekaj meseci me je stisnilo, ko sem - priznam - malce divjala po hribovskih ovinkih tam nekje severno od Ljubljane. Ovinkov sem vajena, na Koroškem sem jih svoje obdobje dnevno prevozila nešteto. Tako sem kolegu v avtu ravno razlagala, naj ne paničari, da vendar znam voziti, ko je na cesto naenkrat švignil srednje velik rjav kuštrav pes. Brzinsko sem zabremzala in takrat me je butnilo.

Saj nisem normalna! Ena sekunda, en majhen moment je dovolj, da se končam. Človek ob meni lahko umre zaradi moje lahkomislenosti, v trenutku se moja zgodba lahko konča, drastično obrne.
In prav je imel ta, ki me je takrat v avtu nahrulil.

Bil je to pomemben trenutek, stresel me je. Priznam, od takrat se je v moji glavi nekaj premaknilo. Velikokrat me prešine tisti fleš.

Vsakič, ko poročajo o hudi prometni nesreči, je hudo. Kaj, jebemtiš, si delamo ljudje s temi adrenalinskimi vožnjami! Kolikokrat prehitimo v škarjice, koliko tvegamo in kako se konča? Kdaj nas stisne, koliko je vredno življenje?
Se splača?
Ima smisel?

A kdaj zamrznete v šoku, ker ste pravkar ušli smrti? (in se vam življenje filmsko odvrti skozi možgane)

Vsa tista življenja, ki se končajo prehitro. Nenadoma. Za vedno. Bizarne nesreče, ki imajo boleče posledice.
Nočem tega. Prosim.

Vsaj razmislite. Večkrat in pogosteje.

Katja Lenart