Vest

Mračilo se je že in vroča sopara je nihala nad glavo kot mali opomnik, da je sezona pasje vročine odprta. Francelj je dremal v fotelju, na televiziji se je ravno začela ena tistih dolgočasnih političnih razprav z nekimi kobajagi pomembneži. Naj se je še tako trudil, vedno so ga zazibali v spanec.

Žena je bila na nekem poznem sestanku, odkar je zajadrala v politiko, jo bolj malo vidi. Lazanja v pečici je bila hladna, tokrat je bila res odlična. A kaj, ko je spet jedel sam. Še brez mesa jo je pripravil, da bi ji le bila všeč.

Ura je bila nekaj čez pol deveto in že cel dan je ždel sam v tem velikem stanovanju, še pes ga ni povohal. Telefon na mizici je bil nem, vsi so pozabili nanj. Ni ga poklicala nazaj, zdaj je vse skupaj že malo sumljivo. Zna biti, da se mečka v kakem avtu. Ali pa večerja s kakim pomembnežem. Vseeno je, odtujila sta se že pred leti.
Takrat, ko je zajadrala v politiko.

Že dvakrat je kandidirala za mestno svetnico, nazadnje ji je uspelo. In naenkrat je postala regionalno pomembna. Vse njene ambicije so butnile na plano, končno se je infiltrirala v visoko občinsko družbo.

“Boš videl, nekoč bom tudi jaz tamle na televiziji…”, mu je govorila pred leti. In je res, baba ni odnehala. Rinila je naprej in se pririnila do pomembne županove svetovalke. Se vključila v pomembno stranko in tam so ji v glavo vcepili to glupo idejo o njeni politični karizmi. Zastrupljali so jo z neko politično ideologijo, tu in tam se ji je pridružil na strankarskih piknikih, izletih, kjer je predvsem dobro jedel in pil. Ona je medtem lezla v rit vélikim pomembnežem in se prijazno nasmihala.

Kaj dosti se ne pogovarjata. Otroci so že veliki, razseljeni so naokoli, vsak pri svojem koritu. Odkar je izgubil službo, sta nekako zamenjala vlogi. Ona skrbi za finance, on se je priučil za gospodinjo. Garaža se je spremenila v delavnico, v kuhinji je naredil red, vrt je pospravljen.

S sosedom sta danes že stegnila konkretno dozo, domačega je prinesel z vikenda. Obirala sta svoji babnici, tudi njegova je doživela razsvetljenje. Ni se sicer spustila v politiko, a tudi vsi ti rekreativni krožki in penzionistične aktivnosti jo precej zaposlujejo. Je pa res, da njegova njemu vsaj kuha in gospodinji, skupaj jo kdaj mahneta na kakšen izlet in najbrž tudi spita skupaj.

Ugasne televizor in tišina se mu zareže v ušesa. Posluša kapljanje vode v kopalnici. Zagrabi jakno in denarnico, pogleda telefon. Še vedno nič. Še dolgo je ne bo.
“A, pizda, js grem na pir”.

Pri Lovcu je vedno kdo. Tokrat sta se zadebatirala z Ivekom, možakarjem iz centra. Tip je bil praktično že inventar tega bifeja, prav prijetno se ga je bilo napiti z njim. Tako dobro je znal bemtiti čez politike, športnike in Obamo. Človek je bil izobražen, svoj čas je bil direktor pomembne firme. Lani decembra je firma propadla. Pa je ostal na cesti. Z mastno odpravnino in zajetnim kupčkom prišparanega denarja. Tako je vsaj trdil, vsakič ko sta se srečala.

“Dej, bova še enega…”

In sta. In potem še enega.

Telefon je doma zvonil v prazno.

Krepko čez polnoč je že bilo, ko jo je Francelj, dobro podmazan, mahnil proti domu. Žena je morda doma, zoprna bo in spet se bosta skregala.

“A ti je treba toliko piti, poglej se kak si! Smrdiš ko star pijanček, lazanjo si spet zažgal, smeti so polne piksen…Prav gabiš se mi…” bo godrnjala.
In še stotič ji bo zabrusil, da naj se briga zase. Tudi ona ni cvetka. Ves dan na skrivaj pije, dopoldne zvrne kakšen viski ali dva, po kosilu teče vino in na teh poznih sestankih tudi spije kozarec, dva.
“In ta tvoj parfum se lepo meša z alkoholom…”, bo siknil nazaj.
In če bo v nedeljo slučajno zmagala na volitvah, bo morala v Bruslju paziti, kaj pije. Ker pijana poslanka ni ravno zgled slovenskemu narodu.

Na glas razmišlja, ko se Francelj takole počasi približuje železniškim tirom, rampa se je ravno spustila.

Ravno pravšnjo dozo je dobil, da ga tudi gravitacija pošteno premika z leve na desno in nazaj. Najraje bi se ustavil in malo zadremal.

Opozorilne luči pred tiri divje utripajo, nekje daleč se sliši žvižganje vlaka.

******

Ravno sem pripeljala do tirov. Na drugi strani stoji kombi, čaka da vlak odpelje, da se rampa dvigne. Ne vem, zakaj, a vedno se razveselim teh spuščenih ramp. Tako lepo je opazovati vlak, ko zdrvi mimo.

“Tale gospod se pa nekam nevarno ziblje proti tirom. Pijan je najbrž…”

Sploh se ne ustavi, ne jebe utripajočih luči. Menda se bo ja ustavil, vlak bo vsak hip tu…
Gospod nadaljuje svojo pot, ustavi se tik pred tiri, pogleda levo in desno in se ne ustavi. Odmaja se okoli rampe in stopi pred njo, tik ob tire.

Nek vzgib se sproži v meni, ne morem si kaj (še dobro, da imamo reflekse, to pa res). Roka na hitro spusti šipo in histerično kriknem proti njemu:
“Gospod, čakajte! Vlak prihaja! Gospod!!”

Opazil me je, pogleda nazaj in se nasloni na rampo. Fak, me stisne. Saj veste, kako je to. Najraje bi zamižala, vse skupaj iz mojega avta izgleda precej nevarno.

Refleksno zaprem oči, ko pridrvi vlak. Zgolj za sekundo…

Kakšen veličasten pogled! Gospod se oprime rampe za svojim telesom in glavo nagne naprej. Gotovo ste že videli kaj takega, ko te premikajoči vlak kar nekako vleče k sebi…Tako je tole izgledalo.
Traja in traja, preden vlak izgine. Gospod obstoji.

Rampa se počasi dviguje, možakar se zdrzne in počasi stopi na tire. Meni avto ugasne, ko hočem speljati. Otrpnem.

******

“O, madona, a je bil to vlak?” mu švigne skozi možgane. Glasno rigne in stopi dalje.

Na, pa je preživel.

Katja Lenart (Male človeške prigode)