Vest

Kot novinar, družboslovec in sociolog, ne dam prav dosti na javnomnenjske raziskave tipa, kaj bi, če bi. V politiki so točnejše vzporedne javnomnenjske raziskave tipa, ali bi nam zaupali, koga ste pravkar volili. Pa še tu respondenti lažejo. Ob takšnih priložnostih se zato večkrat spomnim že pokojnega (za življenja poskočnega) prijatelja, ki je (kot publika) nekoč v oddaji pri Mariu, po mojem mnenju povsem po nepotrebnem, dvignil roko s tistim delom publike, ki javno obravnava zunajzakonske aktivnosti kot nemoralne, njen velik del pa v praksi zanesljivo ravna drugače. Lahko bi mirno obsedel in se vzdržal glasovanja, pri Mariu niso šteli vzdržanih glasov. Ne gre: malo noseča, malo pa ne, in: Delajte kot vam govorim, ne kot me vidite! Zato v javnomnenjske raziskave preveč ne verjamem. Hic Rhodos, hic salta. Skači na volitvah!

Največkrat so anketna spraševanja »navadnih ljudi« trkanje na odprta vrata, zato je bilo sprenevedanje politikov pri spreaševanju o Gregorju Golobiču, ali se je ta zlagal ali ne, pričakovano in spraševanje še toliko bolj nepotrebno. Gregor Golobič se je zlagal, polomil ga je, čeprav je davkariji in Kosu napisal vse po resnici. Komu bi lažje dejal, kot novinarjem, kaj vas briga, koliko sem bogat, institucijama, ki morajo to vedeti, sem povedal, vaših bralk pri frizerju in pa vaših gledalcev s flaško laškega pred svetom na ekranu, pa prav nič ne briga, koliko sem težak. Razumem, da jih zanima, briga pa nič. Zato se ne bodo nič lažje odločali, ali volijo zares. Vendar bi jih takšen, sicer edino pravilen odgovor, od glasovanja zares, odvrnil. Javnost ima pravico vedeti! Pajade. Prav nič je ne briga! Pravico ima vedeti za politikovo javno delovanje, njegovo zasebno življenje pa jim nič mar! Čeprav jih zanima. Volivci hočejo vedeti, koga bodo volili. Kot Američanov naj ne bi brigalo, kaj (in v podrobnosti kako) sta počela Clinton in praktikantka. To sme zanimati edino še Hilary, ne pa da je Clintonu zlezla med rjuhe vesoljna Amerika in si ogledovala njegove spodnjice.

Načeloma univerzalno velja, da naj bi pri politikih revščina in socialna ogroženost ne šteli kot vrlina, kajti, kdor ne zna pomagati sebe, kako bo poskrbel za druge! In kdor ima, ne bo silil s prsti v kozarec s tujo marmelado. Samo dobro plačani policaji, dacarji in občinski uradniki (ipd.) ne bodo izpostavljali zanesljivih služb za drobiž v plavi kuverti.

Menim, da bi moral Gregor Golobič odstopiti, ne ker je solastnik Ultre, ampak ker je lagal! Ne volim zanj, priznam pa, da mi je ves čas, že dve desetletji, en naših najbolj simpatičnih politikov, edini, zanesljivo pa edini, ki se lahko (po)meri z Janezom Janšo. Še posebej zato, se ne bi smel skrivati v senci Janševih laži, zanesljivo večjih in bolj brezsramnih od njegove, ker pač ne gre, da bi se drobni lumpi skrivali v senci velikih barab, da bi bila videti njihova krivda videti manjša. Ker ni že odstopil sam, bi ga vsekakor moral odstaviti predsednik Pahor. To pa pričakovati od Pahorja, je seveda preveč. Od politika mevže, ki mu že jutranje prestopanje pred omaro s kravatami pobere energijo za ves dan!

Z Golobičevim odstopom bi lahko prišlo do vladne krize, lahko bi celo padla vlada! Pa kaj, saj takšne kot je ta, ne potrebujemo! Še opazili ne bi, saj bolj neodločna od te, tudi nobena uradniška ne more biti. Na novih volitvah bi lahko seveda nastopil tudi Gregor Golobič, tačas pa sedel in govoril v parlamentu. Ne merjenje javnega mnenja, volitve so tiste, ki bi edine nedvoumno pokazale, ali mu javnost še zaupa, ali ne. Tako bi tudi Gregor Golobič vedel, kdo in koliko jih stoji za njim, sedaj pa je pred opozicijo kot na pol napihnjen oz. na pol prazen, balon. Zato še enkrat: Hic Rhodos, hic salta!

Izbira na volitvah pa je danes precej slabša kot je bila v petdesetih letih prejšnjega stoletja v zadrugah in narodnih magazinih, ko se je kupovalo še na bone in točke. Janša, ki je v letih debelih krav za hojladri pognal, kar je bilo in še tisto, česar (še) ni imel, in pa Pahor, ki bi, in hkrati ne bi, ki bi se do mrtvega pogajal in pogovarjal o praznih nahrbtnikih ter čakal, da se prebudi kot iz težke nočne more, in naj bi se tačas odločili drugi namesto njega, lahko tudi palčki, on sam pa bi v nedogled pred kamerami sebe prepričeval, kako odločen gospod je: »Zahteval bom!«, »Ne bom odstopil od zahteve …«. Pajade.

Z vso ostrino se kaže, kako neumno in za vso družbo je bilo leta 1990 speljati levico, najprej na tanek led in mirno počakati, da se stopi še ta, potem pa levica plavaj, kdor nisi pravočasno zlezel na čoln. Ne na obnovljen, na novsocialdemokratski čoln! Dokler ni bil narejen, so graditelji stali na ramenih tistih, ki so volili prenovitelje, nato združeno listje ipd., ker so menili, da volijo levico, ko so zlezli graditelji v čoln, pa so nekdanji komunisti, njihovi sopotniki izgubljeni ostali zunaj. Prestari, da bi ustanavljali novo levo stranko, leve stranke, ki naj bi jo volili namesto Pahorjeve, ki ni leva, pa v Sloveniji ni. Socialni demokrati tudi ne računajo več na glasove ostarelih nekdanjih članov zveze komunistov, saj so si medtem zgradili novo volilno bazo oz. verjamejo, da so jo. Odpoved levemu programu za trideset odstotkov glasov na lanskih volitvah in za vodenje vlade, za ministrske položaje in direktorska mesta, pa je bila cena.
Ne v tej, ne v drugih strankah pa ni nekdanjih, prebarvanih komunistov, kot se zmotno trdi, samo nekdanji člani zvezo komunistov so. Niso pa se prebarvali iz komunistov v takšne in dručane …krate ipd., v zvezi komunistov so vedrili prebarvani za boljše službe in kariero. Ne samo z vedenjem, ampak s pristankom, da, na pobudo vodstva.

Prav je, da je takšna zveza komunistov sestopila oz. se stopila. Mnogi člani smo se zavzemali za to. Vendar različni iz različnih razlogov. Nekateri za to, ker smo jo v prihodnosti videli kot majhno stranko reformiranih komunistov z vsega nekaj poslanci v parlamentu, vedno v opoziciji, ki uravnoveša pohlep predstavnikov kapitala s pričakovanji in zahtevami delojemalcev.

Delojemalci, ki s(m)o v družbi nedvomno v večini, nimajo(mo) v parlamentu stranke, ki bi jih (nas) zastopala. Enkrat je to ena stranka, drugič druga stranka, katera pač ravno potrebuje glasove. Sama retorika.

Ostajajo še sindikati. Toda, sindikati niso politična stranka in se ne borijo za spremembe in napredek, sindikati zahtevajo svojo staro pravdo! Pravilno, sicer bi nas v minulih dveh desetletjih od samega predobrega že vse pobralo, preden bi požrešni delodajalci opazili, da jim na lepem zmanjkuje delavcev in pa potrošnikov.

Sindikati naj le terjajo staro pravdo, to je tudi njihova pomembna družbena vloga, vsekakor pa sredini, levo in desno od sredine in desnici manjka stranka, ki bi zmogla povzeti in sooblikovati pričakovanja in zahteve delojemalcev, ki bi vodile naprej.

Če bo šlo še nekaj časa navzdol, kot gre in bo zanesljivo še šlo, bodo delojemalci enkrat, s sindikati ali brez, šli na ulice. Brez programov. Za staro pravdo!

Potem se bo pojavil mesija. Deja vu. Že videno. V Evropi nazadnje leta 1922 in leta 1933.

Matjaž Vizjak