Vest

Tako imenovana “afera Ultra” in zamolčani lastniški deleži (posredni ali neposredni) ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Gregorja Golobiča v tem zagorskem podjetju je bila nedvomno osrednja tema v zadnjih nekaj tednih. Kljub vsekakor spornemu dejanju ministra Golobiča, pa se je v tem času zgodil še en drug dogodek, povezan s tem ministrstvom, ki pa je bil, po vsej verjetnosti prav zaradi te afere, v javnosti deležen veliko manjše pozornosti.
 
V ponedeljek, 1.6., je Slovenija končno zaprosila za članstvo v CERNU. V četrtek, 11.6, pa je vlada izdala še soglasje za pridružitev Slovenije h gradnji Mednarodnega centra za pospeševanje ionov in antiprotonov FAIR v nemškem Darmstadtu.
 
Na tovrstne naprave je treba gledati kot na ogromne raziskovalne naprave, nekakšne povečane mikroskope. Ključna naloga tako centra CERN kakor tudi nastajajočega FAIR-a je zagotoviti osnovno infrastrukturo, potrebno za raziskave na področju fizike elementarnih delcev, za razreševanje sicer abstraktnih tez o delovanju našega vesolja in njegovem začetku. Brez tovrstnih naprav si danes ne moremo več predstavljati moderne fizike. Večina pa jih je tako velikih in dragih, da si praktično nobena država več ne more privoščiti, da bi jih gradila sama. Države članice si tako z delitvijo stroškov izgradnje in vzdrževanja teh naprav delijo tudi pravico do soodločanja o bodočih projektih teh ustanov in souporabe infrastrukture za lastne raziskave na področju elementarnih delcev. Določeno število znanstvenikov iz tretjih držav (nečlanic) je sicer sprejetih v projekte, ki se izvajajo na tovrstnih inštitutih, zlasti CERN. A se njihovo vključevanje izvaja v okviru pridruženih raziskovalcev, za katere se na ustanovi odločajo predvsem na podlagi njihovih sposobnosti in predhodnih referenc. Prav tako pa je nečlanicam v večji meri oteženo tudi sodelovanje pri mnogih drugih projektih, ki jih v okviru inštituta CERN razvijajo na področju inštrumentacije, nanotehnologije, novih materialov, računalniških tehnologij in drugih področjih, ki se posredno dotikajo tudi razvoja novih produktov za gospodarstvo. CERN naprimer se tako smatra kot eden od glavnih akterjev pri razvoju svetovnega spleta.

Slovenski znanstveniki, kljub dosedanjemu nečlanstvu Slovenije v CERN, s tem osrednjim svetovnim laboratorijem za fiziko delcev sodelujejo že kakšnih 30 let. Sprva še v sklopu Jugoslavije, ki je bila ena izmed dvanajstih držav ustanoviteljic centra, a je kasneje, zaradi težav s sofinanciranjem, iz projekta izstopila. Kasneje pa tudi v okviru samostojne Slovenije, ki je h projektu kot nečlanica pristopila že kmalu po osamosvojitvi, kot zunanji opazovalec. Leta 2001 Slovenija naredi prvi korak za članstvo v CERNU, ko slovenski veleposlanik za znanost in tehnologijo zaprosi za oceno možnosti naše države za članstvo. Delegacija iz CERNA po obisku države izda mnenje, da bi bila Slovenija najbrž najboljši kandidat za članstvo v CERN v tej regiji, vendar je potem potrebno vendarle čakati še celih 8 let, preden se država vključi v ta projekt.
 
Drugi projekt, pri katerem igrajo slovenski znanstveniki in podjetja verjetno še bolj pomembno vlogo, pa je nastajajoči center za pospeševanje ionov in antiprotonov – FAIR v nemškem Darmstadtu. Pri tem projektu sodelujejo Inštitut Jožef Štefan ter slovenski podjetji Instrumentation technologies in Cosylab že od samega začetka, tj. od leta 2005, ko je bil sam projekt še v fazi načrtovanja. IJS sodeluje predvsem v okviru odsekov za fiziko nizkih in srednjih energij ter za komunikacijske sisteme, ki tvorita jedro Laboratorija za optimalne algebraične metode v jedrski inštrumentaciji; le-ta predstavlja danes enega vodilnih inštitutov na tem področju v Evropi. Podjetji Instrumentation Technologies, ki je znano predvsem kot izdelovalec najboljših rešitev za inštrumentacijo in diagnostiko (krmilnih sistemov) za pospeševalnike na svetu, ter Cosylab, ki izdeluje programsko opremo za pospeševalnike in teleskope, pa sta prav v FAIR-u zadolžena za razvoj krmiljenja in inštrumentacije za to napravo.
 
Dosedanje sodelovanje slovenskih znanstvenikov in podjetij pri tem projektu, tako zaradi kvalitete njihovega dela kot tudi vrhunskih rešitev, ki jih le-ta ponujajo, je privedlo do velikega zanimanja tamkajšnjih znanstvenikov in pobude za širše sodelovanje s Slovenijo. Sloveniji se je tako ponudila enkratna priložnost, da se z “in-kind” prispevkom 12 milijonov evrov priključimo v verjetno največji evropski raziskovalni projekt zadnjih 20 let - FAIR-u. S tem si bo Slovenija zagotovila, da bo celoten stvarni vložek (in-kind) porabljen za nakup in opremo pospeševalnika s proizvodi slovenskih podjetij. Pri nas se bo tako vzpostavila platforma obstoječih in novonastalih visokotehnoloških podjetij, katerim bo zagotovljena možnost povezovanja z najprebojnejšimi svetovnimi partnerji pri razvoju novih proizvodov. Takšno povezovanje pa bo imelo za rezultat tudi vstop slovenskih podjetij na najkvalitetnejše trge na področju visoke tehnologije.
 
Vlada je s priključitvijo k projektoma CERN in FAIR naredila po vsej verjetnosti enega najpomembnejših korakov za hitrejši razvoj visokotehnološke sfere pri nas. Pri tej pobudi so, bolj kot politika, ključno vlogo odigrali gospodarski subjekti, zlasti podjetji Instrumentation Technologies in Cosylab ter znanstveno raziskovalna javnost v Sloveniji, ki na pomen priključitve Slovenije v najpomembnejše evropske znanstvene projekte opozarjajo že vrsto let. Vladi pa gre zlasti zasluga, da je znala temu prisluhniti in da bomo končno nehali vlagati v vreče brez dna, kakršnih je bilo na račun ohranjanja “socialneg mira” v zadnjih 20 letih vse preveč. In preveč se jih je končalo z aferami in bajnimi zaslužki zaposlenih. Če poleg tega upoštevamo tudi korak, ki ga je župan občine Nova Gorica in poslanec SD v slovenskem parlamentu, Mirko Brulc, storil v četrtek, 14. maja, ko so na mestnem svetu končno dodelili lokacijo v mestu za nadaljnji razvoj Univerze v Novi Gorici in s tem, vsaj na deklarativni ravni, končali več kot desetletje trajajočo prostorsko stisko te visokošolske stanove, lahko samo potrdimo, da se je trenutna vlada resno lotila izgradnje raziskovalne in visokošolske infrastrukture v državi. Oboje nas lahko navdaja z optimizmom, da se bodo v tem mandatu končno predvolilne obljube o spodbujanju konkurenčnosti in vlaganju v visoko tehnologijo vendarle premaknile tudi v konkretna dejanja v tej smeri.

Nejc Koradin