Vest

Zbledel napis MESIĆ GOVNO YU je še zadnji na betonski škarpi v lučici Brodarica pri Šibeniku, ki je s sosednjim otočkom Krapanj znana predvsem po potapljačih, ki so nabirali morske gobe. Mladi že ne vedo več, za kaj bi lahko uporabljali morske gobe, ki so bile še pred pol stoletja v šolah za brisanje tabel in doma za kopanje nepogrešljive. Nostalgiki še vedno prisegajo/mo nanje,da so s sintetičnimi nezamenljive, največ pa jih pokupijo turisti, lično zapakirane v mrežice kot spomin na morje, ne da bi večina vedela sploh kaj kupuje.

Pred štirimi leti sem bil zadnjič tam. Takrat je bilo na škarpi še več podobnih napisov, nekaj na račun pokojnega Ivice Račana, na komuniste in hvalospevi NDH, ustaštvu in HDS. Od teh je ostal viden samo še velik U na nekdaj samo partizanskem spomeniku na Krapnju, ki so mu v povojni pijanosti domačini odbili petokrako, sedaj pa ima dodani veliki plošči z imeni padlih v domovinski vojni. Videti je, da dve zgodovini s počasnim izginjanjem ustaškega U vse bolj postajata ena. Napise so nasprejali ljudje, ki so jim med vojno padale bombe po hišah in veterani - ko so se utrujeni od vseh ́́pakostih in gadnostih ́ vojne na različnih vseh ́bojišnicah diljem Hrvatske ́ -, utrujeni vrnili domov. Sonce in morje, ki obrusi najostrejše robove kamenja, ki ga je v morju in ob njem na pretek, je obrusilo tudi izpade evforije najglasnejših. Svežih napisov ni ne proti hrvaški SDP, ne njenemu predsedniku Zoranu Milanoviću (Kdo je sploh to? Ne moreš ga psovati, če še veš ne zanj!), ne v čast HDS Jadranke Kosor.

Največ hrvaških partizanov je bilo iz Zagreba, Like in Dalmacije. V spomin številnih fenov – tudi slovenskih - nepozabnega Malega mista, s to vlogo se je Boris Dvornik kot lik partizanskega komandanta Roka Prče vsem trajno vtisnil, da ga ne bi pozabili, pa z reprizami Malega mista skrbita enako prizadevno tako slovenska nacionalna televizija kot hrvaška ́dalekovidnica. ́ Tudi pesem V gori raste zelen bor je ostala enako zapisana v spomin za vedno, tako med partizanskimi kot ustaškimi nostalgiki in televizijskimi šefi, ki ne glede na politično prepričanje (saj res, kaj pa je to?) obračajo plašč po vetru in ́vjetru. ́

Po vojni so bili prav Dalmatinci najbolj zagreti komunisti in »komunisti,« danes pa je Dalmacija poznana kot ena najbolj zagretih katoliških in protikomunističnih, pa nekomunističnih hrvaških ́župa. ́

Med Slovenci pravih informbirojevcev leta 1984, razen v vodstvu takratnega CK KPS, ki pa so jih tovariši tovariško obvarovali pred odhodom na morje, ni bilo. Republiško kvoto pa je bilo potrebno napolniti, zato so »pristaše« Informbiroja našli med starimi partizani in pa komunisti, ki niso zadosti hitro doumeli, da je razlika med »včeraj« in »danes« in bi, tako ker tako, predstavljali samo oviro na skupni poti v boljši jutri, in pa med mladimi. Dvajsetletniki in drobiž čez. Največ logorašev z Golega otoka, ki sem jih poznal, so zbrali med študenti diplomacije in novinarstva v Beogradu. Pač, ́daleko od oka daleko od srca. ́ Da niso bili nič krivi - jasno - priča, da jih je bila večina obsojenih na dve do tri leta ́logorovanja. ́ Pravi feni Sovjetske zveze in tovariša Stalina so dobili od 15 let navzgor.

Nihče med njimi ni nikoli spregovoril besedice, kako je bilo na Golem otoku, tudi v najbolj utrujenem stanju ne. Samo en radijski kolega, kot večina golootočanov, ki sem jih poznal, žal, pokojen tudi ta, je povedal, da mu je zasliševalec ponudil namesto Golega otoka odhod v tujino. »Tovariš NN, vi odlično govorite nemško, pojdite!« Pa je zavrnil. Zakaj »Res dobro govorim nemško, vendar vas v nemščini ne znam opsovati tako sočno kot v slovenskem jeziku. Ostajam!« In je šel na Goli otok.
Zakaj to pripovedujem? Še kar dobro govorim angleško, sporazumevam se še v dveh, treh tujih jezikih, vendar tako kot v slovenskem, hrvaškem in srbskem, mogoče tudi bosanskem in črnogorskem jeziku, angleško ne znam psovati, politizirati pa tudi ne. Nemško, francosko, rusko še manj.

Kamor grem, rad navežem stik z domačini. Tako sem se v Grčiji pogovarjal z domačini že rusko, na Portugalskem s Portugalci nemško, za slovensko in hrvaško mladino pa tako pravijo, da se razen z govorico rok ob večerih, še najbolje sporazumevajo angleško. Sic!

Dalmacija, s Splitom in z Dubrovnikom vred, je za časa Ilirskih provinc sodila tri leta (od 1808 do reforme upravljanja 1811) pod Ljubljano. Trst je bil na prehodu iz 19. v 20. stoletje najbolj slovenski, nato avstrijski in nazadnje italijanski, vasi okoli pa so tako slovenske. Uradni hrvaški ustaški zgodovinar je v svoji zgodovini, ki ji je predgovor v ponatisu napisal sam pokojni predsednik Tudjman, tudi zgodovinar, prostodušno piše, da je Istra do Mirne nesporno slovenska, modernejši hrvaški jezikoslovci pa danes že izdajajo trojezične knjige o italoslovenohrvaščini, istrščini torej. So what? Pa kaj?

Če bi imeli Slovenci ob izrekanju za Slovenijo mejo na Sušaku, bi referendum malo morgen izpadel kot je. Glasovalo bi 50 odstotkov Slovencev in drugih 50 odstotkov Hrvatov, Italijanov, Srbov, Bosancev in Albancev. Še v izpraznjena priobalna mesta po vojni dobljenega slovenskega Primorja smo naselili nekaj malega oštij s Štajerskega, z večino priseljenega prebivalstva pa nam je že pomagala Juga. Istra niso samo hoteli v Poreču, Rovinju, Puli, Lovranu, Opatiji itd., Istra je tudi Pazin, pa Materada itd. Tudi tam bi rabili nove šole, moderne ceste, železnico, pa Slovenci še teh nekaj nesporno slovenskih kilometrov ne zmoremo urediti. Polovica velike Slovenije bi imela dvo in več jezične osebne izkaznice, polovico nastopov v državnem zboru bi bilo potrebno prevajati.

Napisal sem že, da Dalmacije do Dubrovnika zanesljivo ne bomo dobili, ne z mediacijo, ne pred sodiščem v Haagu, Istre prav tako ne, celotne nekdanje cone B tudi ne, še Savudrije ne, mi bi pa radi celotno morje ob savudrijskem rtu. Ob oseki ali plimi? Sto, stopetdeset metrov od obale pa je tako že sredinska črta.
Nekaj so želje in velike oči, drugo je kruta realnost.

Hrvaško sem se pogovarjal z domačini v Brodarici, na Krapnju in v Šibeniku. Nekateri recimo morajo zaradi turizma imeti kalondont nasmešek, večina, s katerimi sem se pogovarjal, pa zanesljivo ne! Vedno bolj verjamejo, da so si Miloševića izmislili Američani, Vatikan in Nemčija, pa še Anglija in Francija. Lahko so ga tudi samo sprejeli, to pa odprtih rok, saj jim je prišel kot naročen. Tudi Hrvati vedo, da bi Evropa sama, ali na pritisk Amerike, ki ga pa ni bilo, lahko sprejela v združeno Evropo Jugoslavijo kot federativno državo, ali vsako republiko kot državo z avnojevskimi mejami, seveda. Če bi to hoteli.

So si slovensko-hrvaško-slovenski spor izmislili slovenski in hrvaški politiki? Verjetno, ker obojim pride prav. Razen njih sede samo še turbokapitalistom, da v miru kradejo. Koliko bi potreboval Pahor, kaj menite, da bi kot kokoš počepnil pred tiho, toda učinkovito združeno zahtevo Američanov in EU in koliko Kosorjeva, da takoj prekineta s težavami, ki jih delata drug drugemu.

Bravo! Uganili ste. Toliko, da bi komaj rekel keks, za dva keksa pa bi se pogajali, kako naj bo brati skupna izjavo, da bosta obe vladi pred očmi domačih volivcev zmagovalki!

Dalmatinci so do Slovencev prijazni. Celo slovensko razumejo in ne vihajo nosu, jasno pa jim godi, če z njimi govoriš ́po naški, ́ saj vidijo v tebi prijatelja.
Vladi obeh držav že predolgo vlečeta državljane obeh držav za nos, da bi jima še lahko verjeli. Noben razmišljujoč, tudi aktualnima, ne verjame.

Ali se upate staviti, da bi se slovenska in hrvaška »delegacija«, sestavljena iz nas, navadnih ljudi, sporazumeli v uri o vsem, tudi Ljubljanski banki, ki je največja slovenska politična in gospodarska napaka na Hrvaškem? Jaz ne.

In, če bi sestanek potekal še v kaki prijazni krčmi, bi se zanesljivo zavlekel do jutra.

Matjaž Vizjak