Vest

Lahko začnemo z razmišljanjem, da rečemo: »Ljudje sploh ne vemo kaj za našimi hrbti »gospoda« kujejo, kakšni posli se mimo naše vednosti sklepajo. Ne vemo, ker nam ne povedo, ne vemo, ker se mnogokrat ne zanimamo. Premalo se zavedamo in imamo v zavesti, da moramo biti na preži, spremljati in zahtevati odgovornost glede odločitev, ki imajo dolgoročne negativne posledice na naša življenja, na naše okolje in naravo. Kaj jemo, kaj bomo jedli, je eno takšnih temeljnih vprašanj. Hrano, ki nas bo zastrupljala, ogrožala naše zdravje in uničevala imunski sistem? Hrano, ki nas bo držala pri življenju ali hrano, ki nas bo gnala v smrt? Na vse to bi morali odgovoriti! Odgovor za prihodnost pa ne more in ne sme biti dopuščanje gensko spremenjenih organizmov.
 
Ne drži, da gre za svobodno izbiro med tem ali bomo uživali hrano GSO ali bomo dopuščali gojenje GSO in med tem, da tega ne želimo. Zavedati se moramo, da ne bo poti nazaj. GSO ne dopuščajo sobivanja, ampak povzročajo kontaminacijo in sistematično uničujejo biotsko pestrost narave. Zato je vsaka politika, ki podpira GSO uničevalna za ljudi in organizme ter okolje. GSO ni rešitev za lakoto sveta! To je velika laž, ideologija skozi katero nam hočejo prodati in vsiliti popolno prehrambeno odvisnost. Nasprotno, GSO bo povzročil še večjo lakoto in revščino, saj postopoma uničuje možnosti prehrambene samozadostnosti, lokalne samooskrbe. Na svetu ni premalo hrane! Lakota je posledica politike, ki jo korporacije s svojim načinom delovanja povzročajo kot stranski produkt ali t. i. kolateralno škodo, ki nastane zaradi slepe in uničevalne logike zasledovanja in maksimiranja profita. Ta ista logika podpira in propagira razvoj ter uveljavljanje tehnologije GSO. Ne gre za reševanje sveta, gre za njegovo uničevanje.
 
Vse to bi nas moralo spraviti na noge in od odgovornih zahtevati odgovore, pojasnila, razlage, dialog. Ne pa dopuščati sprenevedanje in manipulacijo ter medijski molk, ki ustvarja videz in vtis, da se ne odloča o temeljnih vprašanjih in o usodi naših življenj ter bodočih generacij.
 
Dopuščanje ali prepoved GSO bi moralo biti osrednje politično vprašanje, saj se neposredno navezuje in posega v različna področja ter resorje. Zdravstvenega, okoljskega in kmetijskega, gospodarsko-ekonomskega. Namesto tega pa se je ubral hitri zakonodajni postopek, brez širše javne razprave in pod strategijo bolje to, kot še slabše. Nevladne organizacije so kot že toliko krat bile postavljene pred postavljena dejstva in že vnaprej usklajene odločitve.
 
A se ne damo in ne pristajamo na tovrstna ravnanja, politikov in sprejemanje odločitev nam v škodo. Zato zahtevamo veliko več; tudi nemogoče, če bo potrebno. Ne potrebujemo države, ki se z nami in na naš račun igra. Ne potrebujemo politikov, ki znajo biti le hlapci, ne potrebujemo strokovnjakov, ki jim strokovnost legitimirajo in kupujejo korporacije.
 
Elena Pecaric