Vest

Na faks sem prišel leta 1999 in spoznal, zagotovo, najbolj apatično generacijo! Pred tem sem otroštvo preživel v revolucionarnih časih. Prehod iz komunizma v kapitalizem, iz enopartijskega sistema v večstrankarski, pokaži kaj znaš, pank, slovenska pomlad, desetdnevna vojna … Da ne govorim o generacijah pred mojim otroštvom … Takrat se je šele dogajalo! Civilna gibanja so se rojevala ena za drugim, ljudje so bili v aktivnem pričakovanju na lepši in samostojnejši jutri. Eni so bili za bele, drugi za rdeče, ampak – vsaj bili so! Na Aškerčevi so ležali, sedeli, stoje vzklikali, študentska vstaja! Potem pa je prišla moja generacija, ki počasi zaseda in se grebe za vodilnejše stolčke. Civilna gibanja je pohrustala večstrankarska demokracija, moja generacija se je začela boriti, a ne več za lepši in samostojnejši jutri, temveč za jutri, ki mora biti dobičkonosen. Včeraj je na Aškerčevi »ležala« množica, danes, mogoče, le še eden sam. In še ta je v nevarnosti! Množica sterilnežev, bogaboječih in brezbrižnih, ta pasiven podmladek, gmota preskrbljencev in generacija, ki jih je zanimalo povprečje. Kdor je izven povprečja, ta ni naš, se je glasilo geslo. Politiki je (bilo) to seveda všeč. Večstrankarski sistem, ki je posrkal civilne združbe (npr. zelene), je rodil tudi politične podmladke. V njih se rojevajo novi politični kadri, novi povzpetneži, ki pa svojim mentorjem ne sežejo niti do kolen. So predvsem poslušni, njihov edini cilj je kariera, če se le da – politična. Ko si enkrat v politiki si v krogu, iz katerega je pravzaprav nemogoče izstopiti. Če delaš dobro si še bolj nagrajen, če delaš slabo, ti klika ščiti hrbet in se tako še bolj piramidalno širi.

Samo spomnimo se predstavnikov dijaške in študentske organizacije, kako so še pred nekaj leti zagovarjali svoja stališča, se spajali z določenimi strankami, bili tako neutrudljivi retoriki, da se še sami niso razumeli, se »fajtali« za svoj ŠOU, ŠS in lepe sejnine. Potem so postali predsedniki območnih strankarskih enot in še marsičesa. Od študentarije, edine slovenske perspektive, zagotovo ne bi pričakoval tako premišljenega boja za strankarski prestiž in kariero, marveč ravno nasprotno, nepremišljen boj, boj za ideale! Pred očmi bi jim morala biti sla po samostojnosti, ne pa po odvisnosti. Pusti Tita, zagovarjaj Tita! Kot, da je to najpomembnejše bistvo, zaradi česar se je študent vpisal na fakulteto. Figo! To je obraz lakaja, ki zaradi karierizma zapostavlja bistvene stvari, občutek za dejanske probleme v družbi.

Današnji politični podmladki so zatorej lakaji svojih političnih botrov, otopeli za pomembnejše in bistvene teme.

Eksempel!?
Na primer, da me jutri v glavo udari strela in se zaradi tega, ker je moja okolica premalo aktivna, v znak protesta uležem na sredino Aškerčeve:

Poglej ga modela! Ta je pa čist zblojen! bi govorili mimoidoči, ki bi me med prvimi videli.
…
(Dva dni pozneje) Že dva dni leži sredi Aškerčeve, kakšen car!
…
Prinašali bi mi hrano, pijačo, se večinoma strinjali z mojim početjem, priznam, nekateri se tudi ne bi in bi me, povsem legitimno, grajali.
…
Morda se bi mi sčasoma celo pridružil kdo in skupaj bi odležala še kak dan več.
…
Tedaj pa bi se zgodilo naslednje:
Ej, stari, ti si pa upaš! Tvoje početje se mi zdi kul, opažam, da ti ljudje sledijo, te spoštujejo, stari, a bi se ti pridružil moji stranki med volitvami za nov študentski svet? Glej, nič ti ne bo treba delati, tam boš stal, kaj povedal, mi jim bomo pa itak, tako kot že vsako leto, ponudili par novih računalnikov, par risalnih žebljičkov, pa še nekaj tistih, veš, ta hudih blokcov. Ej, veš kakšne hude platnice imajo, lani se je mladina dobesedno trgala za njih. Če imamo še tebe zraven, je zmaga na dlani!
…
In kaj bom s tem prispeval za večjo aktivnost mojih vrstnic in vrstnikov?
…
Ej, stari, jebeš aktivnost, važn, da smo not!
…
Nisem se strinjal z njegovim predlogom, saj ni bil v skladu z mojimi ideali. Že naslednji dan je prišla policija, me popisala in strpala v marico. Nekdo me je prijavil. Nekdo iz vrha. Nekdo me je izločil iz igre. Nekdo, ki je delal po preverjenih političnih metodah.

Zarota!?
Civilno gibanje, kakršnokoli, je namreč dandanes nevarna reč. Je nepredvidljivo, ni od znotraj. Zato ga je potrebno čim prej umestiti, infiltrirati vanj par preverjenih kandidatov in ga uokviriti v strankarsko dogajanje. Tudi ni slabo, če mu kakšna izmed strank primakne kaj finančnih sredstev, to je namreč deviza, s katero lahko le-ta potem gladko manipulira dalje. To civilno gibanje je namreč naš zaščitni znak in ne njihov! Mi ga podpiramo, tudi finančno … in ne oni!

Delavke Mure!?
Le-te imajo popolno in demokratično pravico, da se po vseh peripetijah pojavijo pred parlamentom.

V rokah bodo imele transparente in glasno bodo vzklikale. Proti državi, ki jim je obrnila hrbet! V teh težkih časih jih bo ljudstvo zagotovo razumelo in podprlo. Kaj kmalu se bo okoli njih zbrala še dodatna množica mimoidočih, iz Ljubljane in tudi od drugod. Kmalu jih bo grlelo vsaj tisoč. Nemara še precej več … Civilno gibanje v podporo delavkam Mure bo doseglo svoj vrhunec. Toda kdaj? Bojim se namreč, da šele takrat, ko bo vse zbrane nagovorila vojska Semoličevih, Reboljevih in Lombarjevih kandidatov.

Ko bodo delavke in njihovi podporniki naposled ovenčani s podarjenimi čepicami in ko bodo taistim delavkam in njihovim podpornikom pred usta pomolili klobaso in kruh – potem bo vsega konec!

Lovro Kastelic