Vest

Prebral sem tvojo kolumno o varovanju Janševe poroke, mi je dejal nek dober znanec. Zadeva je skrajno čudna. Saj se spomnite, šlo je za to, da se je neka inšpektorica odločila preveriti, ali je bilo varovanje na morda najznamenitejši slovenski poroki vseh časov izpeljano skladno s pravili.

Vse, kar ljudje izvemo, nam pomaga pri našem odločanju. A včasih je težko ugotoviti, kdo je kaj delal, zakaj in kako. Dejstev se vedno pač ne da preveriti. Ali pa so tako nenavadna, da vzbujajo sume. Takrat teorije zarote postanejo še posebej privlačne. Ljudje afere s poročnim varovanjem v Drežnici enostavno niso razumeli. Sam sem ugibal takole. Inšpektorica je preveč resno vzela novinarska godrnjanja o izjemno strogem varovanju. Še bolj pretirano je bila zavzeta glede tega, kako ugajati svojim nadrejenim. Tudi sama je hotela nekaj prispevati k “šikaniranju opozicije”. Zadeva je šla čez rob. Ministrica pa je zadevo izkoristila in odstavila njeno šefico, glavno inšpektorico, ki jo je itak nastavil bivši minister. Pripravno in pregledno.

No, je pripomnil moj sogovornik, mogoča je še ena razlaga, ki predpostavlja sofisticirane politične igre. Opoziciji bi ustrezalo, če bi lahko kakorkoli dodatno podkrepila tezo o pogromu, ki so ga deležni predstavniki bivše oblasti. Saj veste, ne mine dan, da ne bi kdo od njih dobil kakšnega poziva, ovadbe ali da bi bil vsaj osumljen kakšne zoprnije. Na žalost samo to ni dovolj, da bi ljudje verjeli, da gre res za pogrom. Kaj pa če obstajajo za grdobije utemeljeni sumi? Zato potrebuje nekdanja oblast konkreten neutemeljen primer preganjanja. Nekaj takšnega, kar bi ljudi malce pretreslo. Preiskava varovanja romantične poroke je že na prvi pogled korak preko meje dobrega okusa. Le kakšna sprevržena ambicija lahko vodi nekoga, da kvari trenutek čiste sreče in lepote.

Igra je torej dovolj preprosta. Glavna inšpektorica naj bi bila preverjen kader. Zakaj ne bi malo pomagala? Kaj pa jo to stane? Še službe najbrž ne bo izgubila. S politično popolnoma neoportuno preiskavo je uspešno umazala podobo vlade. Nagrada bo že še sledila. Konec koncev, kot pravi znanec, na podobno igro namiguje, v zvezi z interpolovim inšpektorjem, nekdanji minister Mate, ko sugerira, da je policist pred dvema letoma Interpolovo depešo založil namerno, da bi lahko vlado obtožili hude malomarnosti pri preiskavi afere Patria. Zdaj naj bi z zastaranjem primera in vrnitvijo v službo na Interpol dobil plačilo za akcijo, ki je bila vsekakor uspešna. Ali torej vse politične strani uporabljajo iste metode? No, nekatere imajo uradno na tem področju več izkušenj.

Teorije zarote imajo ljudje radi. Ugibanjem, zakaj in kako so bile izpeljane najbolj nerazložljive akcije, se je nemogoče izogniti. Saj veste, praktično vse je lahko tudi posledica zarote. Teorije zarote so vedno bolj popularne. YouTube in zarote gresta tako zelo dobro skupaj. Od Vatikana do Rockeffelerjev, od prašičje gripe do pristanka na Luni. Le zakaj jih ne bi poznali tudi pri nas? Na nekem precej manjšem modelu pač. Morda temu niti ne moremo reči zarota. Pravzaprav lahko vsako zaroto poimenujemo kot nekakšno malce manj enostavno politično igro. V Depali vasi so vojaki policijskemu sodelavcu podtaknili dokumente, ki so jih sami ponaredili, da bi dokazali, da skuša policija vojsko kompromitirati s ponarejenimi dokumenti.

To je edini primer velike slovenske politične igre, za katerega se je zdelo, da je bil pojasnjen. Najden je bil celo pisalni stroj, na katerem so nastajali ponaredki. A potem ga je tožilstvo nekam založilo in opustilo pregon. Tako je pač moralo biti. Zarote ostajajo neraziskane. V Sloveniji je morda najbolj znamenito ugibanje o tem, kdo je dal zapreti četverico leta 1988. Nič posebnega, tudi drugod ni nič drugače. Tisti, ki govorijo o zarotah itak niso čisto pri pravi pameti. Občasno zanimanje za njihove zgodbe jim ne podeljuje prav nikakršne kredibilnosti.

Jani Sever