Vest

Kakšna bo Slovenija po izhodu iz krize? Bo res vse lepše? Včerajšnji dan je napovedal renesanso. Tajkuni odhajajo. Pravica triumfira. Podjetja bodo preživela in se razvijala z novimi boljšimi lastniki. Celo Mura, ki naj bi jo reševal skrivnostni investitor. Kot da se znova piše slovenska pravljica.

Po Bavčarju je odšel še Šrot. Oba ostajata velika lastnika podjetij, ki so zašla v finančne težave v času njunega vodenja. Kaj bo od vsega ostalo čez nekaj časa ni povsem jasno. Nekaj gotovo. In enako gotovo ne vse. Zgodbi sta si nadvse podobni. V obeh primerih skupini sestavljajo podjetja, ki večinoma solidno poslujejo. V obeh sta glavna težava direktorja osebno. Na njuni osebi se vežejo krediti in pogajanja z bankami in v oba je neprijetno zasukala kriza, ki je onemogočila dokončanje lastniške konsolidacije. Krediti so bili enostavno previsoki.

S tem se podobnosti še ne končajo. Tako Laško kot Istrabenz sta svojo privatizacijsko pot začela netransparentno in predvsem pozno. Takrat ko so jim pot že pokazali drugi. Obe podjetji sta tudi igrali politično igro, najbolj neposredno, ko sta Bavčar in Šrot pomagala zamenjati Jankovića v Mercatorju. Poleg tega sta v obeh zgodbah na koncu pomembno vlogo igrala nekdanja “rdeča” direktorja, ki sta odstavljena tajkuna pred leti pripeljala na čelo Istrabenza in Laškega. Pri obeh zgodbah “rdeča” politika s tem ni imela nič. In pri obeh so razvoj dogodkov diktirale banke. Tudi pri tem politika ni imela nič.

In zdaj? Kdo bo kupil Delo, kdo Večer, kdo Istrabenz turizem, kdo energetiko, kaj bo z Laškim in kaj z Unionom? Vprašanj je veliko, odgovori pa so vse prej kot prijetni. Čas za investitorje ali kupce ni primeren. Ali pač? Zdaj bo najbrž mogoče kakšne dele podjetij ali kar celotne pogone kupiti precej ugodno. Vprašanje je samo, ali bo to dovolj. Vsekakor pa bodo imele spremembe, ki se napovedujejo, pomemben vpliv na oblikovanje prihodnje gospodarske in politične podobe Slovenije. Posebej pri Laškem bi lastniške in upravne spremembe lahko povzročile opazne pretrese.

Ni pa to nujno. Še najbolj sta seveda glede tega, zaradi javnega interesa, pomembni obe laščanski časopisni hiši. A da bi prišlo do resnih pretresov, bi najbrž morala Delo in Večer dobiti neke, tudi ideološko povsem drugačne lastnike? Je to sploh mogoče? Govori se, da naj bi bili za Večer zainteresirani italijanski lastniki Mladine, kar najbrž ne bi pomenilo radikalnejših sprememb. Tudi za Delo velja, da je najbrž kupec lahko samo iz tujine. To pa hkrati pomeni, da tudi v tem primeru ne gre pričakovati kakršnih koli radikalnih zasukov. Morda samo malce več sproščenosti.

Skratka, vse v najlepšem redu. Malce bo kdo pojamral, češ kaj pa slovenski nacionalni interes. Vendar je to ugovor, ki ga bo v Sloveniji nekaj časa v zvezi s kapitalskimi koncentracijami težko uporabljati. V Muri se denimo prav nihče ne sprašuje, kateri morebitni vlagatelj bi bil komu povšeči. Da bi le kakšen prišel in si upal spoprijeti s podjetjem, ki mu zaenkrat nihče ne zna poiskati vizije uspešnega razvoja in hkrati predstavlja eno veliko socialno bombo, katere pok bo v severovzhodni Sloveniji še zelo dolgo odmeval. Kdorkoli že bi to bil, najprej bi bil skoraj zagotovo sprejet z ovacijami.

In naključje je hotelo, da je istega dne, ko je odstopil Boško Šrot, vlada sporočila, da išče vlagatelja v Muro. Da se menda z nekom celo že pogovarja. Potem je prišlo še ime. Ne, ni bil Škrabec. Govori se o Pečečniku. če že ne more zgraditi stadiona, naj reši Muro. Za povrh možakar sploh ni čisto brez stika s tekstilno industrijo. Sliši se kot nekakšna slovenska pravljica. Vse bo še v redu. Stvari se na koncu kar nekako uredijo. “Slabi fantje” izgubijo in so kaznovani, “dobri fantje” pa rešijo deželo in jo popeljejo v lepšo in bogatejšo prihodnost. In vse skupaj se zgodi skorajda brez omembe vrednih pretresov.

Jani Sever