Vest

V obdobju nekaj mesecev sta bili sprejeti kar dve mednarodni resoluciji, ki tako ali drugače obsojata totalitarizem. Prva je resolucija EU parlamenta, ki je bila sprejeta 2. aprila 09 in sicer z imenom Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu. Ali naj resolucijo podpre tudi slovenski parlament je razburljivo vprašanje, ki ponovno razdvaja in je le še en povod za politično obračunavanje med levico in desnico. Vsak na svojih ideoloških okopih in v zguljeni demagogiji, ki več ne prepriča, da gre res za stvar samo. Gre zgolj za igro »iz inata« in kdo bo koga.
 
Druga je resolucija Parlamentarne skupščine OVSE, ki obsoja vse totalitarizme, še posebno pa zavrača nacizem in stalinizem; obsodba genocidov, zločinov proti človeštvu in sistemskemu kršenju človekovih pravic in svoboščin. Lahko, bi rekli končno in upajmo za-res, a kaj ko se zdi, da je zgolj še en politični blef. Tako prva kot druga sprožata pomisleke, zadrege, nestrinjanja in vnašata klasično razdvajanje ter že standardne očitke med levico in desnico. Komu je zares mar za dosledno spoštovanje človekovih pravic? Kako je po tolikih letih nemogoče najti najmanjši skupni imenovalec v enotni in dokončni obsodbi totalitarizmov vseh vrst, barv ter seveda političnih opcij? Ne bi smelo iti za spravo ali izenačevanje oz. zgodovinsko enačenje, ampak preprosto za nujnost; tako etično, pravno kot seveda tudi politično. Brez tega minimalnega pogoja poenotenja ni mogoče misliti kulturnega ali civilizacijskega napredka.
 
Zakaj prav sedaj po toliko letih in s kakšnim namenom sta sprejeti, gre res za načelno in dokončno obsodbo totalitarizmov ali gre za zgodovinski revizionizem, morda celo revanšizem desnice, poskus, da se z reduciranjem zgodovine naredi enačaje in primerjave, ki so nemogoče in žaljive celo za same žrtve. Zakaj levica ne premore avtokritičnosti do lastne preteklosti in prizna ter obsodi zgodovinske zablode v katere se je izrodila? Zakaj ne zmore katarze, ki bi ji omogočila nov preporod in zagon; ne pa, da stopica, stoka in nemočno brani, kar je potrebno zavrniti.
 
Gre mogoče lahko brati zgodbo tudi kot poskus obračanja pozornosti v preteklost z vedenjem, da se razvname polemika, ki bo odvračala pozornost javnosti in medijev od sedanjega aktualnega dogajanja znotraj EU in tudi širše? Kaj pa genocid na Balkanu, likvidacije v Rusiji…? Gre razumeti, da se hoče zamegliti politično vsiljevanje »nove« pravno-politične ureditve, režima, ki posega na vsa  ključna področja družbenega in političnega delovanja?
 
Pravzaprav nič novega, le za preobleko že zavrnjene Ustavne pogodbe. 2. oktobra se bodo morali Irci na referendumu ponovno odločati o povsem enakem tekstu Lizbonske pogodbe. Ne gre za odločitev, ne gre za izbiro, ampak gre za pritisk in prisilo. Svojo voljo so že izrazili in rekli: »NE!«. A očitno se noče razumeti, da ne, pomeni ne, da je zavrnitev suverena in legitimna pravica ljudstva.
 
Open Europe je objavil raziskavo opravljeno med nemškimi državljani in kar 77% jih želi odločati na referendumu o sprejetju Lizbonske pogodbe. Če bi se po pomoti takšne raziskave lotili v Sloveniji, bi bil najverjetneje velik procent odgovorov vprašanih najprej vprašanje, o čem jih sploh sprašujejo, kaj sploh je Lizbonska pogodba.
 
Nemško Ustavno sodišče je sicer odločilo, da je Lizbonska pogodba skladna z nemško ustavo, a ni odobrilo takojšnje ratifikacije. Najprej je treba spremeniti oz. okrepiti parlamentarne pristojnosti na nacionalni ravni, saj se z Lizbonsko pogodbo dodatno odvzema temeljna vloga pri odločanju o stvareh, ki zadevajo in utemeljujejo nacionalno suverenost. Ne bi veljalo podobno ali enako tudi za ostale nacionalne parlamente EU članic? Pri nas to sploh ni bilo vprašanje vredno politične pozornosti in razmisleka, za ustavne sodnike pa je zadeva povsem neproblematična in dopustna.
 
Ustavno sodišče je tako sprejelo interpretacijo, ki »dopušča« ratifikacijo, čeprav taka odločitev daje jasno in očitno vedeti, da gre za odvzem nacionalne suverenosti in avtonomnosti. Predvsem pa odvzema osnovno in temeljno vlogo odločanja nacionalnih parlamentov, torej posrednega odražanja volje in hotenja ljudi, ki nikakor ni in ne more biti reprezentirano v ali skozi  institucijo Evropskega parlamenta.  
 
 
Elena Pecaric