Vest

Batjuška car je dober. Slabi so plemiči in biriči, ki neusmiljeno odirali rajo. Ko bi le batjuška car vedel to …

Kralj Aleksander je bil dober. Slabi so banovinski uradniki, pa žandarji. Ko bi le kralj vedel to …

Tudi Tito je bil dober. Slabi so bili občinski partijski sekretarji, pa aparatčiki. Ko bi Tito vedel to … Tito je imel maršalat, kamor so romala pisma tako ali drugače prikrajšanih državljanov. Tito je željam vseh pritožiteljev prisluhnil, pravično sodil (in pritožbam po navadi ugodil).

Tihega zborovanja Murinih delavk in delavcev pred vladno palačo se je med drugimi udeležil nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan. Oblečen v Murino maroško majico. Batjuška je izvedel za njihove težave in prišel.

Kako in zakaj je Slovenija postala samostojna, vemo oz. mislimo, da vemo. Pomemben vzrok je bilo ekonomsko izkoriščanje Slovenije s strani manj razvitih republik in pokrajin (da smo večino denarja in več kot najrazvitejši in vedno najboljši ponudniki blaga in storitev dobili nazaj, so trdili nerazviti, Slovenceljni pa smo modro molčali) in naraščajoč srbski nacionalizem, zazrt petsto let nazaj, namesto v evropski jutri.

Pa kulturne razlike, ki so postale v nekdanji Jugoslaviji vse globlje, predvsem zaradi hitrega razslojevanja, ki ga je pogojila takratna gospodarska kriza, ki je pestila Jugoslavijo pred razpadom in vojnami. Danes je v Evropi in svetu vse kaj bolj pomembnega kot so za Srbe velika Srbija, za Hrvate velika Hrvaška, za Makedonce velika Makedonija, za Črnogorce velika Črna gora, za Albance veliko Kosovo – in Slovenceljne Piranska vala in Sv. Trdinov vrh »velike« Slovenije. Za vse te »velike« držav(ic)e je naenkrat bilo za eno Jugoslavijo premalo Jugoslavije. Recidive »velike« Slovenije na račun »velike« Hrvaške, ta trenutek najbolj občutimo Slovenci. Bolj kot Hrvaška, ki je na članstvo v EU tudi sicer slabo pripravljena, kot je pravilno domneval predsednik Sanader, preden je odstopil.

Vse, kar so (veliko)Srbi želeli, bi po mirni poti dosegli v veliki Evropi. Z dvema če: če bi Srbija takrat namesto v Prištino, gledala v Bruselj, in če bi Evropa (in Amerika, seveda!) hoteli v članstvu enovito Jugoslavijo. Oba odgovora sta nikalna. Najprej je Srbija hotela vojno, Evropa (in Amerika, seveda!) pa v EU vsako republiko razpadajoče Jugoslavije posebej. Najprej njen katoliški del. Ni bil Vatikan zastonj med prvimi državami, ki so po osamosvojitvi priznale samostojni Slovenijo in Hrvaško.

Ljudi je lažje zbirati na platformi »proti« kot pa »za.« V neki časopisni anketi so se naključni ameriški anketiranci v visokem odstotku izrekli »proti,« čeprav jih ni nihče nič vprašal, proti čemu. Ob koncu osemdesetih let je bila vsa Slovenija, tako rekoč, enovita proti Jugoslaviji in JLA, ki zanesljivo ni bila vzrok razhoda Jugoslavije, vsekakor pa njen povod. Nosilec zbiranja sicer atomiziranih ljudi, je bil v Sloveniji isti kot desetletje prej ob znameniti ekološki konferenci, ki razen mimogrede izrečene misli o miši, »ki je dobra, kolikor miši ulovi,« ni prinesla nič, ker je ob asistenci nekdanje Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije iz destruktivne zadnji hip postala konstruktivna. Kdo sploh se je še spomni, še glavni koordinator konference ne, ki se po (uspešni) konferenci k naravovarstvenim prizadevanjem sam ni vrnil nikoli več.

Nosilci izstopa Slovenije iz Jugoslavije in nosilec »preobrazbe« zveze komunistov v socialne demokrate, so bili izbrani načrtovano in v naprej. Vsi z ustrezno izobrazbo, političnimi izkušnjami, dobri retoriki, prvoimenovana celo različnega političnega pedigreja: partizanskega in t. i. »domobranskega« in tretji, regionalno levega.

Da je Slovenija vojaško premagala JLA, takrat četrto najmočnejšo armado v Evropi, je malo morgen, za ob peč pri Obrščaku, iz ozadja so seveda vlekli niti Evropa, Amerika, ZDA, NATO in Vatikan. Slovenija in Ljubljana bi iz vojne lahko izšli porušeni kot je JLA porušila Vukovar in sta bili porušeni Bosna in Hrvaška, če bi bila pobuda za oborožen odpor res samo slovenska. Lahko pa so se slovenska prizadevanja za osamosvojitev (ob asistenci JLA in kasneje Miloševića) sama vklopila v tuje načrte, zato je bilo sodelovanje, z naše strani, samo še pristnejše in bolj iskreno.

Za sedaj je zanesljivo le, da osamosvajanje Slovenije ni potekalo (samo) tako kot smo ga doživljali.

Povsem neodgovorjeno (dokazljivo) je še vedno vprašanje, kdo je pri nas doma vlekel resnično niti iz ozadja in s kom je bil dogovorjen za izid. Zanesljivo vemo samo za ime velikega bančnika, ki je izbral (sam?) nosilce osamosvajanja in politika, ki je izbral (tudi sam?) svojega naslednika za vodenje slovenskih »komunistov« pri končni samorazpustitvi organizacije.

V devetdesetih letih smo Slovenci, bodi kakor koli že, dobro odigrali dodeljeno vlogo, samostojni pa je zanesljivo ne znamo voditi. Oglejski dogovor, španski kompromis, vilniška izjava in dve desetletji trajajoče napetosti s Hrvaško, že kažejo tako.

Ni zmagal Reagan v svoji znameniti vojni proti »rdečemu hudiču zla,« socializem bi se sesedel vase tudi brez njega. V znamenitem (ali proslulem, kakor hočete) »proizvajati vedno več« in obdržati vse socialne pridobitve socializma, je socializem klecnil in umrl. Umrl zato, ker ni mogel več živeti.

Milan Kučan je kot rasni politik vse prihajajoče spremembe zaznal pravočasno. Za vsako svojo potezo, ki se komu (tudi meni) ne zdi vedno najbolj posrečena, ima Kučan zanesljivo svoj racionalni »zato.« Da je partija sestopila z oblasti, OK, da je zamrznil članstvo v ZKS in ga ni obnovil pri nobeni njenih naslednic - tudi ob pretrganju popkovine SD s KPS in ZKS -, zakaj, ve edino sam, in zakaj kot predsednik države, ki je bil neposredno izvoljen, ni zastavil ugleda predsedniške funkcije proti strankam, ki so združene zbrale manj glasov kot on, ko so Slovenijo zvlekle v sumljivo združbo držav z najbolj surovim kapitalizmom.

Če je Milan Kučan prišel na protestni shod Murinih delavk in delavcev pred vladno palačo kot državljan in Prekmurec OK, pač en pridruženi protestnik več, če pa je prišel kot nekdanji predsednik države, ki meni, da so (u)šle družbene razmere v Sloveniji čez rob in tudi ve, kaj je potrebno storiti, da ne bo Slovenija v družbi z azijskimi, afriškimi, južnoameriškimi državami in nekdanjimi državami evropskega vzhodnega bloka, samo kolonija (prvega razreda sicer) razvitega sveta, ampak bo ponovno vzpostavila prevlado socialne države nad tajkunsko, prav. Zanesljivo bo/bi dobil podporo vseh, ki so že nekajkrat volili zanj. Bo (spet) razočaral, ali pa bo pospravil iztisnjeno zobno pasto v tubo in zaprl Pandorino skrinjico? Od njega je odvisno, volivci ne bodo razočarali.

Če bo Slovenija podpisala nedavno izjavo OECD o komunizmu in stalinizmu, ki jo je (so)predlagal (!) parlamentarec iz Slovenije Roberto Batelli, bo jasno, kam uradno moli pes taco. Doslej se je nanjo le medlo odzvala. Šestdeset let po Nürnbergu, večkratni obsodbi nacizma ob vseh mogočih priložnostih, po Hruščevem tajnem referatu o Stalinu in stalinizmu, sklepih kongresov CK KP Sovjetske zveze na to temo, politični in družbeni preobrazbi Sovjetske zveze v Rusijo, nekaj komunističnih poslancih v evropskem parlamentu, ki zanesljivo niso ne boljševiki, stalinisti še manj, je resolucija traparija par exellance, če niso v ozadju (spet) le dobro organizirane priprave na anatemizacijo vseh socialnih zahtev sicer politično neorganiziranih delavcev Evrope, ki nočejo, da pridejo Azija, Afrika in Južna Amerika v Evropo, ampak Evropa k njim, severnoameriško delavci pa, kakor hočejo.
Prihajajoči fašizem. Leto 1984.

Potrditev izjave v Sloveniji, kjer ni nacistov in njihovih organiziranih naslednikov, stalinistov pa zanesljivo ni bilo še v času stalinizma, bo razplamtela le novo vojno med »liberalci« in »klerikalci,« med »partizani« in t. i. »domobranci,« ki latentno tli (še vedno in še kako!). Še ena Pandorina skrinjica, ki se odpira, zanesljivo ne spontano, ampak skrbno načrtovano.

Mura je nedvomno problem za Murine šivilje in za Prekmurje. In za prihodnost Slovenije. Sindikalist Dušan Semolič pravi, da ni njegov cilj voditi delavce pred parlament, ampak jih pripeljati v parlament. Tam ni njihovih zastopnikov. In Murinim šiviljam in razburjenim Prekmurcev zanesljivo ni Dušan Semolič naročil stisnjene pesti, ker se tega pač ne da.

Dlani so se same zvile v pest. To ni dobro. In mora skrbeti.

Matjaž Vizjak

P: S.:
Da v odmevih ne bo stalnih kritik »komunistov.« Komunistov je bilo v Sloveniji pred vojno dvesto, največ tisoč, in tudi danes jih ni več, ni jih ni nikjer in niso organizirani. Članov zveze komunistov je res bilo sto tisoč. Danes so raztreseni po vseh strankah in imajo/zlorabljajo oblast. Obe, politično in gospodarsko. Nekoč so že bili kot obrnjena lubenica: na zunaj rdeči, znotraj zeleni. Danes pa so nezreli (zeleni) zunaj in znotraj. Pokvarjeni. Podpišem.