Vest

Ob ponovni napovedi, da bo v Žavljah kmalu zrasel plinski terminal, se je spet oglasila Zveza ekoloških gibanj Slovenije, ki izgradnji sicer nasprotuje. A le v Žavljah, ponovno pa so se zavzeli za terminal v Kopru. Slovenski pristop pač - ekologi kot zagovorniki plinskega terminala.

Kot pravijo v ZEG: “Razprave v energetskih krogih podpirajo gradnjo terminala v Kopru ob istočasni postavitvi plinsko-parne elektrarne (260 MGV), vidijo možnosti kasnejše uporabe hladu pri končnih operacijah odstranjevanja in trajnega skladiščenja CO2 iz premogovnih energetskih objektov v Sloveniji. Elektrogospodarstvo pa vidi prepotrebno kapaciteto za proizvodnjo električne energije v tem delu Slovenije … Ta terminal bi, za razliko od podobnih objektov izven Slovenije, zagotavljal strateške urne in sezonske zaloge, s katerimi se učinkovito uravnavajo nihanja porabe v plinovodnem omrežju. Drugih možnosti za ta pomemben del oskrbe s plinom, Slovenija nima. ”

Ceno plina bi, kot predvidevajo ekologi, v tem primeru kontrolirala slovenska država. Terminal v Kopru bi odprl nova delovna mesta, polnil proračun in bil eden od centrov razvoja novih tehnologij. Sliši se privlačno. Sicer pa je konec koncev severni Jadran strateško ocenjen kot primeren za oskrbo EU s plinom preko plinskih terminalov. To je evropska politika. Težava predvidenih terminalov na italijanski strani Tržaškega zaliva naj bi bila predvsem, da bosta uporabljala za tako plitvo morje neprimerne tehnologije, ki bi imele dolgoročno škodljiv vpliv na akvatorij. V Kopru bi menda lahko izbrali drugačno, neškodljivo tehnologijo.

Zanimivo. Le zakaj se za takšno tehnologijo ne odločijo Italijani? A to je le eno od mnogih vprašanj. Najprej si je potrebno odgovoriti na temeljnega. Ali ima Slovenija sploh jasno politiko do plinskih terminalov? Ali o tem sploh razmišlja? Razen na dveh nivojih, ki nista pretirano produktivna. Del javne politike zagovarja tezo, da terminalov v Tržaškem zalivu sploh ne bi smelo biti. Drugi, bolj uradni, a hkrati precej manj javni del slovenske politike, pa se drži pravila, da prevaja italijanske ekspertize in zahteva pojasnila, čeprav je že na začetku dal nekakšen tihi pristanek k terminalom. Situacija se zdi precej neproduktivna. Na eni strani radikalno nasprotovanje, na drugi vnaprejšnje sprijaznjenje z neizbežnostjo evropske energetske politike.

Edini, ki je pred dobrima dvema letoma javno omenil možnost koprskega terminala, je bil takratni direktor Luke Koper Robert Časar, ki pa kasneje o tem ni več prav veliko govoril. Kmalu po njegovem namigu o izgradnji terminala v Kopru, je Luka Koper celo izdala sporočilo za javnost, v katerem se je od Časarjevih napovedi distancirala. Vprašanja, ki smo si jih zastavili takrat, so ostala neodgovorjena: Kdo se dogovarja o terminalu in s kom? Ali projekt podpira slovenska vlada? Kaj pravijo Italijani? Takrat je bilo mogoče celo razumeti, da je bil Časarjev manever namenjen temu, da legitimira napore za izgradnjo terminalov na italijanski strani zaliva. Potem se v zvezi s to temo ni dogajalo prav veliko.

Dve leti kasneje terminal v Žavljah postaja vedno bolj realen projekt, ki se mu, kot je videti, ne bo dalo izogniti. Pobuda ZEG je glede tega najbrž povsem nepomembna. Odpira pa neko drugo možnost debate. V ZEG pravijo, da še vedno nasprotujejo gradnji plinskih terminalov v Žavljah in morskemu terminalu v zalivu pred Piransko obalo zaradi okoljskih vplivov ob uporabi morske vode za ogrevanje plina. Hkrati pa dodajajo, da bo, po njihovem mnenju končni rezultat, da bo Italiji uspelo zgraditi okoljsko nesprejemljive terminale, slovenska politika pa bo na to pristala ter hkrati zavrnila možnost energetskega projekta, z menda sprejemljivimi okoljskimi in pozitivnimi gospodarskimi učinki.

Sliši se skoraj pravljično. Idealna rešitev je tako rekoč na dlani. Dobre sile bi lahko zmagale. Pravzaprav bi sile teme lahko porazile z malenkostnim naporom. A kaj, ko nihče noče priskočiti na pomoč. Tisti, ki bi morali biti naravni zavezniki ekološko dobrih rešitev pa ostajajo slepi in prav s svojo fanatičnostjo onemogočajo srečni konec. Morda vse to celo drži. Gotovo bi bilo o dilemah, ki jih predstavlja ZEG koristno debatirati. No, najbolj nenavadno pri vsem skupaj je to, da so edini glasni zagovorniki koprskega terminala ekologi in ne politika ali gospodarstvo, ki glede tega res očitno nipata prav nobene strategije. Slovenija je res hecna dežela.

Jani Sever