Vest

Če kaj, potem bi morali Slovenci, zgodovinarji, novinarji, filozofi, umetniki, politiki in vsi ostali nujno čimprej razrešiti to enačbo. Ti dve besedi sta nevarni že, če se jih zapiše drugo ob drugi. Nedavno je to okusil poslanec Roberto Battelli z OVSE-jevo resolucijo. Besedna dvojica predstavlja bistvo vseh nerazrešenih dilem prejšnjega stoletja. Je kot žerjavica, na kateri prižigajo svoje politične zažigalne bakle današnji populisti. Večina to počenja zaradi slabe vesti.

Battelli ima prav: v obeh primerih gre za posebni inačici večjih političnih pojavov: nacizem je najbolj radikalna varianta fašizma, pri stalinizmu pa gre za posebej hudo inačico komunizma. Če nacizem imenujemo po Hitlerju dobimo stalinizem in hitlerjanstvo. Kar se nacizma in fašizma tiče ni problemov. Oba sta vojaško premagana in konsenzualno obsojena. Problem ostaja s komunizmom. Ni dvoma, da je komunizem v praksi bil (je)totalitarističen. Ali si je mogoče predstavljati demokratičen komunizem? Bili so poskusi, da bi totalitarni komunizem demokratizirali. Denimo v češki pomladi, v Italiji z evrokomunisti in morda, v nekaterih obdobjih, tudi v Jugoslaviji. Demokratizirati komunizem je na ognju poskušati speči snežno kepo, je že zdavnaj ugotovil Leszek Kolakowsky. Tako smo imeli bolj ali manj totalitarne, bolj ali manj demokratične komunizme. Jugoslavija je predstavljala zanimivo formulo, v marsičem izjemo. Pri mnogih levičarjih v svetu je prav naša bivša država zbujala upe, da se komunizem morda le da demokratizirati. Stopnje totalitarizma so obstajale tudi na ekstremni, protidemokratični desnici. Peronov populizem je bil soroden fašističnim gibanjem, bil je antidemokratičen in totalitarističen, vendar z sorazmerno malo represije in z legitimnimi socialnimi cilji. Take, bolj socialno usmerjene ločine, so obstajale, posebej na začetku, tudi v nacizmu in fašizmu. Medtem ko je na drugi strani totalitarni komunizem gotovo privlačil tudi fašistoidne, avtoritarne osebnosti.

To kar povzroča vročino, ki ustvarja žerjavico med imeni za oba pojava, je možna interpretacija, da gre za enaka totalitarizma. Obstaja razumljiva skušnjava, da zdaj, ko je tudi drugi totalitarizem, komunizem zgodovinsko propadel, oba izenačimo in se jima odrečemo. Tako legitimiramo tudi vse anti-komuniste. En problem predstavlja dejstvo, da je ta komunistična, stalinistična Sovjetska zveza, prav pod Stalinom, nosila glavno breme pri porazu nacizma. Prav to je tisto kar razburja ruske komuniste ki protestirajo pred slovenskim veleposlaništvom v Moskvi. To isto dejstvo dela neokusen in nesprejemljiv goreči antikomunizem tistih pri nas, ki so kolaborirali s Hitlerjem in oteževali vojaški poraz nacizma.

Obstajata dva anti –komunizma, kolaborantski in ne- ali celo anti kolaborantski. Razlika med obema je enaka razliki med našima dvema medvojnima škofoma – Tomažičem v Mariboru in Rožmanom v Ljubljani. Mariborski je bil večji anti-komunist, bolj kritičen do komunizma od Rožmana. Vendar zaradi tega ni kolaboriral z nacizmom. Nasprotno, bil je oster kritik nacizma in torej antikolaborant. Zato na Štajerskem ni bilo državljanske vojne.

Res je, da sta politični gibanji in ideologiji stalinizem in hitlerjanstvo predstavljali najhujšo obliko obeh totalitarizmov. Oba sta bili antidemokratična. Vendar sta bila antidemokratična na različne načine. In z različnimi razlogi. Razlika v teh razlogih je ključna. Pri nacistih je totalitarizem, rasna, nacionalna, socialna in spolna neenakopravnost, torej nepriznavanje človekovih pravic, hierarhična podrejenost vodji, temeljno načelo, aksiom, končni ideal. Nacizem je bil načelno nedemokratičen, v lastnih očeh smrtni sovražnik »degenerirane« parlamentarne demokracije in vsakršnih človekovih svoboščin. »Delo osvobaja«, napis na koncentracijskih taboriščih je bil nacistični odgovor na zahteve po svobodi liberalne in prosvetljenske Evrope. Pri komunizmu je bistveno drugače. Komunistični cilj (vsaj deklarirani) je svoboden človek, torej demokracija. Vendar komunizem predvideva kot vmesno fazo diktaturo proletariata. Demokratično svobodo naj bi bilo potrebno začasno suspendirati, da se je lahko premagalo razrednega sovražnika in zavarovalo družbeno lastnino. Poglavitni problem komunizma se je pojavil prav pri tem vprašanju. Namesto, da bi se demokratiziral, se je v praksi vedno totalitariziral.

Ključen za razliko med totalitarizmi je bil torej odnos do parlamentarne demokracije. Desničarji danes zvenijo kot da je parlamentarna demokracija od boga dana, tu od vekov na veke, tako rekoč naravno stanje stvari. Po njihovih predstavah so ljudstva živela srečna v demokraciji, dokler niso prišli naši grdi komunisti in demokracijo ukinili. V resnici je bilo zagovornikov parlamentarne demokracije med obema vojnam silno malo. Evropske države so se večinoma s splošno volilno pravico mukoma demokratizirale v desetletjih pred prvo svetovno vojno. Nemčija šele po vojni. Demokratizacija je bila posledica hudih političnih bojev liberalcev, socialdemokratov in sindikalnih gibanj. Poglaviten razlog za vsesplošen dvom v demokracijo med obema vojnama je prinesla katastrofa prve svetovne vojne. Pred vojno je bilo splošno razširjeno prepričanje da delavska gibanja, ki so se razvila z demokratizacijo večine Evrope, ne bodo pristala na vojno. Pa so. Zanimivo, najdlje so se upirali nemški socialdemokrati.

Države z demokratično ureditvijo v Evropi, posebej če so bile nove, so bile izjeme v medvojnem obdobju. Weimarska republika je propadla. Italijanska demokracija je bila šibka in pohabljena z vojaško nacionalistično avtoritarnostjo in je prva podlegla fašizmu. Čehoslovaška je bila imenitna izjema. Madžarska ne, tudi Romunija ne … Celo Francija je kolebala. Tudi v Veliki Britaniji protidemokratično vzdušje ni bilo nezanemarljivo. Jugoslavija se je kobalila med diktaturo in čaršijsko-klerikalno demokracijo. Slovenija je premogla bore malo prepričanih demokratov. V takem stanju so nastopili komunisti in obljubljali osvoboditev od naci-fašizma, socialno revolucijo in nacionalno prenovo. Na daljši rok so obljubljali politično in ekonomsko svobodo. Kredibilnost so si prislužili, ker so zgodaj predvideli nastop fašizma. Verjetno se je prav zato komunistom med vojno in po njej pridružilo veliko poštenih in pametnih ljudi. Mnogi so bili zaradi odkritja totalitarizma v KP kmalu razočarani. Spet drugi so s svojim idealom svobode v daljni prihodnosti vztrajali.

Zakaj je ceneni kolaboracionističen anti-komunizem slovenske desnice populistično primitiven? Zato ker ni sposoben in noče upoštevati zgodovine . Zato ker kaže na deformacije in krivdo komunizma in molči o svoji zgodovinski odgovornosti. Zgodovino so iz psihološko razumljivih razlogov potisnili v pozabo. Če pa zgodovino že upošteva, jo posplošujejo in potvarjajo. Razumevanje zgodovine nadomeščajo populisti z besnim pogromaškim in maščevalnim moralizmom. Ne preseneča, da gre najpogosteje za konvertite, za nekdanje goreče partijce, z nizko izobražene ljudi iz zaostalih predelov podeželja. Med njimi je tudi nekaj ciničnih, častihlepnih, oblastiželjnih in ne najbolj nadarjenih »razumnikov«. Slednji nosijo največjo zgodovinsko odgovornost.

Nobenega dvomi ni, da je komunizem v celoti zagrešil zločine proti človeštvu, ki so primerljivi ali celo prekašajo nacistične. Vendar gre pri tem skoraj izključno za Sovjetsko zvezo. Poleg Slovenije. Roške žrtve so nezaslišan zločin jugoslovanskih, s tem tudi slovenskih komunistov. Prav tako drugi povojni sodni in izvensodni poboji. Res je tudi, da je bil jugoslovanski komunizem totalitaren in krvoločen, tudi in še prav posebej po prelomu s Stalinom. Vendar je takrat na Golem otoku v veliki meri nastopil proti svojim lastnim vernikom. Toda res je tudi, da je Jugoslavija po vojni gospodarsko bistveno napredovala in po šestdesetih letih za veliko večino prebivalstva zagotavljala spodobno življenje. Za večino, z nekaj posameznimi izjemami, je pri tem represija bila zanemarljiva. Totalitarnost jugoslovanskega komunizma in s tem represija se je ves čas po vojni vztrajno blažila. Delno se je omogočila tržna ekonomija, svoboda govora je bila vse večja, svoboda gibanja je bila popolna …

Tak, »pozni« jugoslovanski komunizem enačiti z nacizmom je seveda absurdno. Dvojica nacizem-stalinizem je vnetljiva prav zato, ker omogoča tudi tako interpretacijo.

Največja napaka zgodovinskih dedičev komunizma, res da ne samo slovenskih, je da ne prevzamejo odgovornosti za preteklost. Prepričujejo nas, da je treba zgodovino prepustiti zgodovinarjem. Če se bomo zazrli v prihodnost se bo po njihovem vse razrešilo. To je nojeva strategija. Preteklost, še posebej revolucionarne zločine, je nujno podrobno raziskati, razumeti, priznati, jih obsoditi. Pri tem je nujno poskrbeti za žrtve in njihove svojce. Baje to še ni bilo storjeno. In se ponižno opravičiti, da je vse to predolgo trajalo. Seveda ima gospa Spomenka Hribar popolnoma prav. Tako bi med komunizmom in fašizmom nehala tleti zgodovinska žerjavica. In populisti bi streljali v prazno.

Igor Koršič