Danny Tenaglia - trdnost duše

8. avgust, 2009 | Denis H.

Danny Tenaglia - trdnost duše

Pravijo, da se doživljanje glasbe iz preteklosti naslanja na čustva, spomine, ki so nastali ob nekem dogodku, dejanju in se nam na podlagi tega izoblikuje neka pripadnost ali želja, da bi to podoživeli. Da bi se spravili v tisti ˝state of mind˝, v katerem se počutimo varno in ugodno.
Vendar kako to prenesti na primer nekoga, ki nikoli ni videl določenega artista v živo, prav tako pa njegova glasba nikoli ni bila zastopana na področju, kjer se je nahajal in teh spominov ni mogel ustvariti v realnosti, temveč zgolj v domišljiji?
Ko je v pričetku osemdesetih in svojih desetih letih v svoje male ročice prijel prvo ploščo, si Danny Tenaglia verjetno ni mogel predstavljati, da bo ta predmet postal tako velik del njegovega življenja, kot mu pomeni danes. Vendar pa se je njegova ljubezen do glasbe izkazala kmalu za tem, saj je pričel z zbiranjem vinilk velikanov kot so The Trammps, Marvin Gaye, Giorgio Moroder, predvsem pa se je navduševal nad ˝B-Side˝ izdajami, tistimi, ki so manj zastopane na lestvici popularnih. Srečanje z Larry Levanovim delom v Paradise Garage, pa ga je prepričalo, da za DJa ni meja in pravil za nastop.
Leta 1985 tako zapusti New York in v Miamiju prične svojo kariero predvsem v obliki čikaškega in new yourškega housa. Vendar se kmalu vrne kot producent in z remiksi pesmi kot so “I’m Too Sexy”( Right Said Fred), “Emergency on Planet Earth” (Jamiroquai) in “Human Nature” (Madonna). Tenaglia razvije popolnoma svoj stil, ki ga pri Tribal records opišejo kot Hard and Soul (trd in dušen), vendar sam nikoli ne taji vplivov glasbenikov, ki spadajo nekje med Patti LaBelle in Kraftwerke, ter vse manj poznane izvajalce soul, R&B, latin, sambe in disko glasbe.
Njegov stil se kmalu spremeni iz newyorškega v bolj evropsko minimal tech produkcijo in v sodelovanju z Grace Jones ustvari leta 1996 hit z naslovom Not Over Yet. V nadaljevanju se njegovo ustvarjanje ne preneha, pa vendar ga svet opazi šele po letu 2000, ko prejeme nominacijo za Grammyja , za remiks pesmi I feel Loved, izvajalcev Depeche Mode. Po tem delu prejme še nekaj bolj klubsko pomembnih nagrad, kot je Best Remix za pesem Flash, nato Best Party za Be Yourself, nagrado Dancestar Lifetime Achievement in še mnoge druge. Uspe pa mu tudi spraviti nekompromisno Yoko Ono celo na Billboard No#1 z remiksom njene pesmi Walking on thin Ice.
Od takrat pa Danny žanje same uspehe, prepoznavnost se je razširila po vsem svetu in še vedno nosi najbolj laskav naziv od vseh – DJ´s DJ. In po toliko letih ustvarjanja in nastopanja se bo ustavil tudi v Sloveniji. Ravno zato mi je misel tudi odneslo na tega artista, ki sem ga nekako želel že doživeti v času, ko je ustvaril recimo Fluffy Clouds ali podobne uspešnice. Vendar pri ustvarjalcih njegovega kova nikoli ne dvomim v posebnost, saj tolikšna kilometrina prinese občutek in trdno srce, tudi po mnogih mnogih letih.
Danny Tenaglia, DJ, ki zabava tiste, ki zabavajo.