Vest

»Da se vsem ljudem pri nas, ki si želijo prijaznejše življenje, ki zahtevajo svoje svoboščine in pravice, ki hočejo v miru in v skupnosti graditi svoj boljši danes, da se vsem nam, ki smo siti vsakršnih nestrpnosti, praznih obljub in polovičarstva, utrujeni od strahovanj in sovraštev in ščuvanj, še naprej iz dneva v dan ne vsiljujejo in nas utesnjujejo ustanove, razmerja, predsodki in preganjavice, ki izgublja zgodovinsko bitko z napredkom.«
Milan Kučan

Ali je Milan Kučan napisano zgoraj izjavil, ko so minuli mesec Murine delavke in delavci molče protestirali pred vladno palačo v Ljubljani zaradi vladine brezbrižnosti do Mure in Prekmurja, ko imajo zaustavljeno proizvodnjo v podjetjih KIK Kamnik, ko stojijo peči v Steklarniški Novi v Rogaški Slatini, v Luminosu v Slovenski Bistrici, morda ob nedomišljenih in samovoljnih menjavah direktorjev v Ljubljanski banki, v novogoriškem Hitu, obeh po načelu kufre gor, kufre dol, saj ni važno, kaj zna, pomembno je, da je naš, ob razmetavanju z državnim denarjem pri gradnji avtocest, poklanjanju denarja državnih bank tajkunom vrste Bavčar in Šrot, ali še prej, ob spornem imenovanju Dimitrija Rupla za premierovega svetovalca, ki je pretil razklati koalicijo (B. Pahor: »Vem, da sem ta trenutek najbolj osovražen politik v Sloveniji, sprejemam vso odgovornost«, bla, bla, bla …) itd., ipd.

V naši Slovenije se je v dveh desetletjih samostojnosti, od afere z nepregledno in nikoli do konca razčiščene afere prodaje orožja dalje, nabralo že toliko moralne nesnage in nakopičilo toliko gnoja, da je ob tem Avgijev hlev kot splaknjen in zgledno pomit in razkužen - kot z venišem, arijelom ali prilom - in prepojen z dišavami družinskega podjetja Žonson. To so prve primerjave, ki mi pridejo na misel, ko na 1.230 satelitskih programih ni gledati drugega kot reklame in je še manj gledljivih oddaj, kot nekdaj na samo dveh programih televizije Ljubljana. V času torej, ko je na zadnjem, 11. kongresu ZKS 22. in 23. decembra 1989, Milan Kučan prebral zgornje misli, zapisane v uvodni referat.

Ob vsem nehigieničnem obnašanju pomembnega dela gospodarstvenikov, ki se - (tudi) ob golfu, predvsem pa daleč od oči javnosti -, pajdaši in se incestno povezuje s politiki, je neposredna primerjava - kot iz nedeljske šole Blažka in Nežice -, da je, ko kupleraj zaide v rdeče številke, potrebno zamenjati personal, ne pa postelj in izvesek firme. Ali, z drugimi besedami - kot je v istem referatu bolj kultivirano povedal Milan Kučan: »Zamenjava imen in simbolov problema sama po sebi ne rešuje, ker odgovornost, tudi odgovornost za preteklost, pač ni srajca, ki jo slečeš in zamenjaš z novo, sodobnejšo in bolj prijazno očem.«

Citirani govorec seveda lahko protestira, da sta citata na silo izvlečena iz drugačnega konteksta, vendar bi takim besedam Milana Kučana ljudje zanesljivo ploskali. Kučan sem, Kučan tja, je edini politik v Sloveniji, ki mu prisluhnejo tako levi kot desni volivci, in volijo zanj. Samo z levimi glasovi ne bi bil izbran. Na zadnjih neposrednih volitvah l. 1997, ko je Milan Kučan kandidiral za predsednika države je dobil 575.169 glasov ali 55,57 odstotka vseh, Borut Pahor na državnozborskih volitvah l. 2008 v svojem okraju 8.379 glasov oz. 51,84 odstotka, Janez Janša pa prav tako v svojem volilnem okraju 14.490 glasov oz. 51.08 odstotka. Mešam hruške in jabolka, vendar je bil Milan Kučan zmagovalec v vseh volilnih okrajih, Borut Pahor in Janez Janša pa v samo v izbranem, svojem, z manjšima odstotkoma zbranih glasov.

Novinar Branko Soban je v Delu 11. kongres ZKS poimenoval kongres diskontinuitete, sicer pa so programski dokument pisci besedila poimenovali »Za evropsko kakovost življenja.« Začeli so pod naslovom »Vzpostavitev pravne, nepartijske države,« kjer so zapisali, da »… iz spoznanja o potrebi po družbeni prenovi se je kot nujen, ne pa tudi zadosten pogoj razvila zahteva po prenovi zveze komunistov. To pomeni zahtevo po razdržavljenju zveze komunistov in vzpostavitvijo pravne, nepartijske države.«

V skladu s tem so v programski del napisali:
4. točka, Gospodarstvo naj bo kos izzivom razvitega sveta. » … Naš cilj je zdravo in sodobno, v svet odprto gospodarstvo, ki bo omogočalo materialno in duhovno blaginjo in napredek ljudi. Prehod iz sedanjih razmer (op. MV: družbena lastnina in samoupravljanje) bo zelo zahteven in pod pritiskom nenehnih teženj posameznikov in skupin po prisvajanju družbenega premoženja brez plačila tržne cene …« Dalje: »…V zvezi z delitvijo osebnih dohodkov zaposlenim se zavzemamo za uveljavljanje trga delovne sile za kolektivne pogodbe med sindikati, zbornico in vlado, s čimer naj bi se osebni dohodki približali realni vrednosti delovne sile in bi se tako zmanjšale sedanje neupravičene razlike v osnovnih plačah pri istih ali sorodnih poklicih …« in »… »… Ne glede na obliko lastništva bomo pospeševali oblike soodločanja delavcev v podjetjih ter njihove pravice pri dobičku.«
9. točka, Socialna politika – pomoč za samopomoč. »… Temelj nove socialne politike je organizirana skrb za nova delovna mesta. Za začasno brezposelne, za delavce, ki postanejo tehnološki ali ekonomski višek in delavce iz organizacij, ki morajo v stečaj, je treba izdelati sistem pomoči, ki naj predvsem spodbuja k dodatnemu izobraževanju in dokvalifikaciji, ter jim zagotovi ustrezna nadomestila za čas brezposelnosti. Sistem nacionalnega zavarovanja za brezposelnost in izgubo dela je treba kombinirati z dodatni združevanjem sredstev v regijah in občinah. Noben stečajni postopek ne bi smel biti izveden, ne da bi bilo poskrbljeno za socialno varnost delavcev.«
10. točka, Izobraževanje za ustvarjalnost in razvoj. »… Zavzemamo se za bistven dvig izobrazbene ravni prebivalstva (za desetletno obvezno šolanje mladine, na povprečno 12 letno šolanje v času ene generacije, za štiridesetodstotni delež višje in visoko izobraženih v šolski generaciji in za petnajstodstotni delež podiplomcev); povprečno 30 ur letnega izobraževanja odraslih; povečanje odgovornosti ljudi za lastno usposabljanje. Takšne strateške cilje so razvitejše družbe dosegle pod pogojem, da so za izobraževanje namenile vsaj 5 odstotkov družbenega proizvoda, kar bi morala biti tudi naša dolgoročna usmeritev.«

Po nekajkratni zamenjavi izveska (Prenovitelji, ZLSD, Socialni demokrati) in postelj (vsakokratnih programov stranke) imajo ́socialni demokrati ́ sedaj v programu »Slovenija v vrhu sveta« napisano: »… Vrhovna vrednota socialne demokracije je posameznikovo življenje. Vse druge vrednote so pomembne samo toliko, kolikor krepijo njegovo življenjsko moč in srečo …« in »Socialni demokrati smo prepričani, da se mora Slovenija po blaginji, gospodarski prodornosti in inovativnosti, po kakovosti življenja, stopnji varnosti in socialne usode ljudi uvrstiti med najrazvitejše družbe sveta. V naši viziji je Slovenija v vrhu sveta …«

V poglavjih, ki slede: Naše korenine, Demokratična tranzicija je končana, Naše temeljne vrednote, Svoboda, Strpnost, Solidarnost, Varnost, Enakost, Pravičnost, Partnerstvo, Tekmovalnost, Sožitje z naravo, Mir in Naprej imajo med drugim napisano: »… Za Socialne demokrate so za kakovostno življenje vseh ljudi ključne dobrine, ki morajo biti varovane kot javno dobro, dostopno vsem. Gre predvsem za znanje, zdravje, socialno skrbstvo in kulturo …«. Dalje: »… Socialni demokrati podpiramo vse aktivnosti, ki povečujejo stopnjo zaposlenosti človeških potencialov, še posebej odpiranje novih delovnih mest z nadpovprečno dodano vrednostjo. Socialni demokrati kot ključni element razvoja prepoznavamo in podpiramo podjetništvo …«, »… Krepiti želimo inovativnost in razvojne potenciale podjetij z ustanavljanjem razvojnih centrov, spodbujanjem individualne ustvarjalnosti in okrepljenim sodelovanjem med univerzitetnim in gospodarskim okoljem …«, »… Da bi posameznik v postmaterialnih družbah globaliziranega sveta lahko postal ustvarjalen, ne potrebuje države kot nujnega zla, temveč kot navdihujočo državo, ki mu bo zagotavljala razmere za vsestransko ustvarjalnost …«, »…Zato je dolžnost in poslanstvo socialnih demokratov, da odpiramo razprave o vprašanjih, ki so navidez umaknjena na trg in prepuščena tekmovanju, propagandi, lovu na duše in porabnike. Ta vprašanja zadevajo ključne točke našega bivanja, kot so etična drža, moralne vrednote človeštva in vsakega posameznika, vprašanja življenja in smrti, telesa, zdravja, varnosti, miru ter kulturnih identitet …«. Še? »…Javno šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, kultura, športna in tehnična kultura tvorijo hrbtenico slovenskega naroda. Narod je razvil te funkcije za to, da bo na solidaren način skrbel za blaginjo vseh posameznic in posameznikov. Privatno šolstvo je dobrodošla dopolnitev javnega, zato vsako vlaganje privatnega sektorja v šolstvo pozdravljamo …«, »… Solidarnost je utemeljena s potrebo po življenju v skupnosti. Družba lahko uspešno, uravnoteženo in trajnostno deluje samo na načelu solidarnosti. Medsebojna podpora ljudi in skupin je nujna za sobivanje. Socialni demokrati pa razvijamo tudi višjo stopnjo solidarnosti, ki jo predstavlja zavestna odpoved delu lastnih dobrin v korist drugih …«, »…Ljudje v družbenem življenju iščejo spoštovanje. Večina si želi višji ekonomski status predvsem zaradi spoštovanja, ki ga spremlja. Toda v pretirano tekmovalni družbi formalnih priložnosti bo ljudem z manjšimi sposobnostmi vedno težje tekmovati, če bo neoliberalna politika vztrajala pri zelo ozkih kriterijih za spoštovanje in pomembnost posameznic in posameznikov …«.

Ali je ob napisanem izjava sindikalista Dušana Semoliča res nenavadna, ko pravi, da ni njegov cilj voditi delavce pred parlament, ampak jih pripeljati v parlament?

Nihče od članov cekaja Zveze komunistov Slovenije (Milan Kučan, Živko Pregl, Franci Pivec, Sonja Lokar, Ciril Ribičič, Peter Bekeš, Boris Muževič, Polde Bibič, Matjaž Mulej, Ciril Baškovič, Robert Černe, Martina Kolar, Herman Rigelnik, Borut Pahor, Miloš Prosenc, Janez Bohorič, Lojze Ude, Branko Greganovič, Lenart Šetinc, Milan Balažič, Aurelio Juri, Silvo Komar, Vilma Manjček, Milan Bratec, Boris Zakrajšek, Matija Škof, Jože Miklavc, Alenka Kovšča, Avgust Majerič, Božidar Gorjan, Tatiana Juratovec, Metka Tekavčičl, Franc Pipan, Danilo Slivnik, Sonja Kralj, Bojan Polak–Stjenka, Anton Anderlič, Željko Ciglar, Marija Beznjak, Majda Junik, Stanislav Bačar, Jože Utenkar, Stojan Kokošar, Bogomil Ferfila, Miro Glas, Jože Korinšek, Anuška Štiftar, Franc Hudej, Marjan Bevc, Marta Vahčič, Ksenija Turk, Maks Tajnikar, Lojzka Šprajc, Dušanka Gračanin, Božo Kuharič, Vilko Jelen, Bruno Korelič, Dušan Vodeb, Igor Mežek, Boris Sovič, Milan Toprkar, Alojz Gojčič, Glido Meling, Milan Lokar In Štefka Preskar) in članov cekaja Zveze komunistov Jugoslavije (Janez Kocijančič, Lev Kreft, Miran Potrč, Vlado Klemenčič, Štefan Korošec, Mitja Horvat, Božidar Debenjak, Silvo Gorenc, Dušan Šinigoj, Gusti Grof, Emil Milan Pintar, Aleksander Ravnikar, Emil Štern, Božidar Kovač, Matija Gjerkeš, Štefan Cigoj, Valentina Tomlje in Zvone Dragan) v dvajsetih letih ni javno vzel v bran dosti bolj socialdemokratsko napisanega programa ZKS od programa Pahorjevih ́socialnih demokratov.́

Aktualni predsednik države dr. Danilo Türk je že izpovedal mnenje. Naj ga javno pove še Milan Kučan! Ali še vedno misli kot je na 11. kongresu ZKS leta 1989? Pričakujemo preveč? Njegove besede imajo edine med državljani Slovenije še težo, največjo med politiki, čeprav spomin, tudi nanj, počasi bledi. Delojemalci v Sloveniji s(m)o resnično ostali brez pravih zastopnikov svojih interesov v parlamentu. In ravno državni zbor naj bi bil mesto za reševanje političnih in gospodarskih težav, ne ulica. Čez ulico, v parlament sindikalni domet, žal, ne seže.

Iz stranke, ki je sestopala z oblasti in je imela program, se je po nekaj levitvah razvila stranka, ki nima programa, ima pa oblast.
Če to ni Faust!

Matjaž Vizjak