Vest

Opoldne me je Nina peljala v Trebnje k Tatjani, ki letos ni šla na počitnice. Z vijaki v zlomljenem gležnju preživlja namreč težke trenutke. Vsi naokoli se hvalijo, kje vse so bili in kam bodo šli, ona pa z balkona – že mesec in pol – spremlja dogajanja bližnje okolice.

Hledetovi so na primer prebarvali fasado. Ampak ne s kakršnokoli barvo, njihova fasada je odslej rožnate barve. To je bila izbira Hledetove snahe … Tatjanina mama Malči je, kako neslovensko, javno ošvrknila, da ji barva fasade sploh ni všeč. Od tedaj se s Hledetovimi o fasadi ne pogovarja več. Gremo naprej … Sosed na levi že dva tedna kot utrgan s cirkularko reže drva. Človek pa potrebuje ravno dva tedna, da se privadi na ta rezek zvok cirkularke … Če se z balkona zazremo proti oddaljenemu Trimu, lahko opazimo, da je razgled v zadnjem letu močno skvaril nov, lep in še posebej visok diskont. Ampak – tudi na to, da človek po na primer tridesetih letih življenja ne vidi več tistega, kar je videl še do nedavnega (včeraj), prej prelepo dolenjsko naravo, danes prelep in še posebej visok kompleks, prej podeželsko idilo, danes materializem, ki je pridrvel iz mesta, se seveda vsakdo privadi.

Človek je prilagodljivo bitje in zdi se, da se je z vsemi spremembami, ki so se zgodile in ki se dogajajo v bližnji okolici, sprijaznila tudi Tatjana. Poletnih počitnic sicer zanjo letos ne bo, ampak, saj veste, na poletne počitnice gredo samo tisti, ki so povprečni: tisti, ki celo leto pridno delajo, tisti, ki si ne upajo, tisti, ki nimajo idej, tisti, ki ne želijo štrleti iz povprečja in tisti, ki se ne upajo pred poletnimi počitnicami tako poškodovati, da obležijo vsaj za mesec dni. Vsi ti, ki se ne upajo, odhajajo konformistično na poletne počitnice in se hvalisajo, kje vse so bili, kaj vse so videli na Korčuli, koga vse so videli na Hvaru, kako je bilo vroče v Poreču in kako dobro so jedli na Pagu. Tisti, ki se upa in je nekonformističen, ta se zagotovo ne gre poleti s hladilno skrinjo »pajcat« na bližnje in nekoliko bolj oddaljene plaže. Ta bo šel na počitnice pozimi, ko vsi spijo, ko vsi delajo in ko vsi polnijo svoje prednovoletne želodce. Ta se ne bo prilagajal množici povprečnežev, ki varčujejo za to, da se lahko enkrat letno odpeljejo na tradicionalno obmorsko letovišče. Šel bo na primer na Kostariko, kamor si tako neznansko želi Tatjana.

Upam, da ji bo to uspelo in da ji noga ne bo več zatekala. Prvi vijak so ji pod lokalno narkozo izvili namreč šele v soboto. To je čista avtomehanika, sem izvedel, kirurg se pogovarja z medicinsko sestro o počitnicah, medtem pa »šraufa« po človeškemu telesu. Kirurška soba, polna smeha in dopustniških vtisov, tam na mizi pa nebogljen pacient, ki prestrašeno posluša škripanje kirurškega orodja, s katerim odstranjujejo vijake. Potem pride domov in si ogleduje posledice – teka čez drn in strn. Ampak tudi to je življenjsko – neprestana bitka proti dolgočasju. Da, proti dolgočasju!

Dolgčas ubija večino! Iz dolgočasja, ki ga je ustvarila zgodovinska klima, smo dobili tudi novo domovino, iz dolgočasja se začnemo drogirati; mladina se ga iz dolgčasa napije, samo zato, da bi se končno dotaknila tistega, zaradi česar je rojena – življenja brez vsakršnih kompleksov in občutka krivde. Na drugi strani se iz dolgčasa napijejo njihovi straši, samo zato, ker so njihova življenja tako prekleto enolična, podobna daljici z dvema znanima točkama: rojstvo-smrt. Ko v svojih najboljših letih le-ti ugotovijo, da so se pravzaprav brezglavo in brezhrbtenično prepustili državi (davkariji, plačevanju prispevkov, uslužnostim, karierizmu, deloholizmu, …), raznoraznim pridigarjem in nenazadnje tudi lastnim otrokom, da so dobršen del življenja pravzaprav že zapravili in da je dolgčas preplavil njihovo radovednost in zvedavost, tedaj se znajdejo v izgubljenem položaju. Pred TV limonado, odprtim hladilnikom, za šankom, v cerkvi, pri vedeževalki … Tudi Pankrti so leta 1980 izdali svojo prvo plato z naslovom – Dolgcajt!

Kakorkoli že – Tatjani bi resnično iskreno zaželel čimprejšnje okrevanje in karseda nepovprečne in nadpovprečne počitnice! Dolgčas pa naj ji kostariški vrači izženejo iz telesa; to pa želim tudi vsem vam, drage bralke in bralci. In še za zaključek:
»Ali ste se že kdaj vprašali, kako težko je govoriti o sebi?«

Lovro Kastelic