Vest

Tam pri Maistrovem spomeniku se je sredi žgoče poletne vročine nabrala številna (300 glava) množica najzvestejših privržencev Olimpijine zelene barve. Po petih letih je namreč končno prišel dan, ki je daleč najpomembnejši za ljubljanskega navijača. Spopad velikih nogometnih rivalov Olimpije in Maribora v Ljudskem vrtu. Na veliko razočaranje pa je organizirani navijaški skupini Green Dragons uspelo priti le do Tezna.  

Nekaj pred peto popoldne je nabito polna gomulka krenila proti Mariboru. Dragonsi so na ta dogodek čakali polnih pet let. Za njih je to tekma leta! Vzdušje je bilo navijaško: navijaška pesem je preplavila vagone, glasilke je neprestano vlažil union. Marsikdo, ki se je navijaško že zdavnaj upokojil, se je ponovno prebudil iz sna. Nekateri so prišli celo z dopusta. Ena izmed legend Green Dragons je dejala: »Ni lepšega trenutka, kot je tisti, ko ti celi Ljudski vrt opsuje tvojo lastno mater, ti pa še naprej pokončno in še bolj zavzeto bodriš svoj klub in zastopaš svoje ideale.«
Legende so sedele v prvem vagonu, najmlajši so bili na repu. Med potjo so obujali neštete spomine. Nekateri so si celo izmenjavali fotografije svojih otrok, ki so se jim rodili ravno v tem za dragonse izjemno težavnem obdobju; obdobju, ko so se morali, namesto, da bi z mariborskimi Violami napenjali mišice, potikati po raznoraznih vaških nogometnih tekmah. Ta petletna vrzel je zagotovo zapustila tudi kakšno rano, denimo, krizo identitete. Medtem ko so Viole, tudi po besedah dragonsov, vse bolj zgledno organizirane, pa Ljubljančane pesti nedefinirana hierarhija. Ta mora biti določena celo v sleherni družini, kaj šele v takšni organizaciji navijačev, ki mora nujno imeti tudi določene militantne obrise. Ko se strasti poženejo do viška, ko alkohol okrepi grla, ko adrenalin naraste in ko se Maribor iz kilometra v kilometer vse bolj približuje, tedaj je nadvse pomembna vojaška hierarhija in ne razpuščenost. Tedaj je pomembno liderstvo, ko čreda zaupa in do kraja verjame svojemu vodji. Dragonsi pa imajo ravno to petletno smolo, ki ga še najlepše ponazarja naslednji podatek: ko je bil na sporedu zadnji derbi je bila večina navijačev, ki se je tokrat podala proti Mariboru, stara nekje med desetim in petnajstim letom. In ko takšen navijač nima pravega zgleda, ko ne prepozna pravih legend v svoji »družini«, ki so se Violam zoperstavljale že pred desetletjem, potem lahko privede do kaosa. Razpada sistema, ki ga še posebej ne razumejo do kraja oboroženi specialci, ki so bili ves ta čas z njimi na vlaku …
Tedaj pride do eskalacije, ekscesa, nikakor pa ne do tega, kar je bilo napačno zapisano v slovenskih medijih, da je »300 ljudi razdejalo vlak!« Vlak sploh ni bil razbit! Kaj pa če si nekdo preprosto ni želel, da ljubljanski navijači sploh pridejo v Maribor? Kaj se je pravzaprav zgodilo? V Celju je vlak prvič ustavil. Iz njega so odpeljali konkretno okrvavljenega navijača, ki je več kot očitno pregloboko pogledal v pločevinko in kot tak želel zdemolirati sebe … oziroma vagon. V njegovo slovo so njegovi zalučali še par močnih petard.

Očitno pa je že tu prišlo do prvih nesporazumov (v tolmačenju tistega, kar se je dejansko zgodilo) s policijo. Policija namreč trdi, da so dragonsi tik po tem, ko je vlak zapustil Celje, potegnili ročno zavoro in vlak naj bi se ustavil. Obenem zatrjujejo tudi, da se je enako zgodilo še enkrat, potem, ko naj bi vlak usposobili delavci. Spodaj podpisani, ki sem bil tedaj v tem vlaku, lahko namreč s polno gotovostjo trdim, da temu ni bilo tako!

Potem pa je prišlo na vrsto Tezno. Specialce, ki so prišli skupaj z navijači iz Ljubljane, je tedaj zamenjala nova ekipa, ta je bila še številčnejša, še bolj živčna, s še izrazitejšimi specialnimi ukazi. Bil je to mogočen kordon vsaj petdesetih oborožencev. Že kmalu se je dalo ugotoviti, da je Maribor za dragonse tokrat neobljubljena dežela. Še posebej tedaj, ko so vodjo ljubljanskih navijačev Komo skrajno brutalno (kot navadno živino) odvlekli iz vagona, ker je glasno vzklikal: »Olimpija, Olimpija!« Specialci so želeli imeti namreč popolno tišino, v njihovih rokah pa so bili spiski imen in priimkov določenih osebkov, ki so jih, navkljub temu, da takšnega »protihuliganskega« zakona v Sloveniji še ni, vestno izvrševali. »Kako se pišeš?« so mrko spraševali. 14 so jih slednjič pohopsali in odpeljali.
Odpeljal pa se je končno tudi vlak, ampak ne v središče Maribora, temveč nazaj v Ljubljano.

Že tako klavrn slovenski nogomet na ta račun ni nič pridobil, represivni organi so sicer pokazali vso svojo moč, res pa je, da bi bilo zanimivo prisluhniti, kdo je zaukazal tako ostro intervencijo in zakaj. Zanimivo bi bilo tudi slišati naslednje: če so policisti na Teznem odstranili prav vse kršitelje iz vlaka, le čemu so potem poslali nazaj v Ljubljano še vse preostale navijače? So bili torej vsi (tudi vseh ostalih 285) kršitelji? Lahko torej vsi pričakujejo položnice zaradi kršitev? To bi bilo namreč edino logično in v skladu z zakonom …

Že septembra pridejo v Maribor Poljaki, ki so neprimerno brutalnejši navijači od te peščice dragonsov in prav zanimivo bo spremljati, kako bodo slovenski policisti ukrepali tedaj. Izjava enega izmed Viol, ki je želel, da tekmo prestavijo, pa je jasno pokazala, da navkljub večnemu navijaškemu sovraštvu, eni brez drugih pač ne morejo.
Lovro Kastelic