Vest

Karte se igrajo, vse prenesemo, razen zmage drugega.
B. I.

Podrezal sem v vse temne kotičke, lotil sem se vsake težave, podal sem se v vsako brezno. Proučil sem nauk vsake ločine, poskusil sem razgaliti najskrivnejše nauke vsake skupnosti. Vse z namenom, da bi ločil resnico od laži, pravo izročilo od nepravovernih izmišljotin.

Al Gazali (1058–1111)

Letošnje poletje nas je bogato obdarilo. Zaradi podnebnih sprememb je morska voda primerna za kopanje že od začetka maja. Vseskozi se kot martinček plazim po obali.
Biti prost in fluiden kot veter, nenavezan na dom, družino in domovino, a vedno odprt za stvari, ki prihajajo. Vseskozi čakati na veliko ljubezen, veličasten fuk, ki nam bo razstrelil vse skrivljene možganske vijuge, dvom in strah.

Kot vsi ljudje v srednjih letih ima tudi moja malenkost drobne dnevne rituale. Tržnica, knjižnica, obredno sladkanje s sezonsko solato, plavanje, oprezanje za oblinami razgaljenih mladenk – in tarok. Že več let zapored, skoraj vsak dan, se prosti strelci spontano dobivamo na Punti in igramo tarok. Pravila so enostavna, zadnji plača pijačo prvima dvema. Čeprav zaradi kart ne bomo bankrotirali, je želja po zmagi neznosna. Vsakdo v skladu s svojim značajem razvije posebno taktiko in strategijo igranja. Najprej malo samokritike. Moj problem je, da se v srečnih časih evforije kot morje razlijem med ljudi, po otroško se hudomušno odprem in pozabim na meje, ki veljajo za običajno druženje. Okolico moja veselost ogroža, postane jo strah, da bodo morali vračati podobno energijo, postavijo obrambni zid, stkan iz negativnih čustev, in spontane igre je kmalu konec. Ponavadi se umaknem in v samoti ližem rane. Pri taroku skušam psihološko preobčutljivost racionalizirati z vodenimi provokacijami, ki mlačno oplazijo soigralca, a puščajo sled raztresenosti. Obrambna strategija prebuja jezo v soigralcih in jim hromi koncentracijo. V ljubezni in vojni je vse dovoljeno, mar ne? Na plaži se med nami dogajajo velike in male psihološke vojne, vse usodne in pomembne, vsi bi radi dokazali, da smo najboljši, da smo rojeni zmagovalci.

Najbolj zoprna taktika ega je zastraševanje in izključevanje. Sprva igralec grozi, da bo s kartami vse potolkel, nas ponižal in spravil na kolena, če pa mu sreča obrne hrbet, mu naenkrat strežba ni všeč, preveč je vroče, na koncu pa sklene, da z nami brezvezniki ne bo več igral. Tovrstna oseba je bila v mladosti vzgajana preveč na trdo, strogo se je morala držati zapovedanih družinskih pravil, drugače je bila obredno kaznovana. Pri drugih vseskozi skuša vzbuditi občutke krivde za nastalo mučno situacijo. Posebej neprijetno je, če tovrstna oseba zasede vodilni položaj ter na delovnem mestu neusmiljeno muči in šikanira podrejene.
Taktika »počasi, počasi« je drža salonskega modreca, zaigrana ravnodušnost, ki misli da bo s preudarnostjo in resnostjo ustavila verbalno agresijo soigralcev. Strah ga je močnih, zavezujočih čustev, ki jih v družini ni bilo dovoljeno izražati, svet teh oseb je odmerjen, rigiden in predvidljiv.

Tehnika »samomila« je značilno stanje, kjer igralec stalno jamra zaradi slabih kart in nesrečne usode. V njegovi družini so starši izražali perverzno potrebo po nežnosti in ljubezni z igranjem bolezni in slabosti, da bi na neustrezen način dobili pozornost.

Nekateri tipi so še posebej zanimivi. Debeluh, ki skuša ranljivost skriti za odvečnimi kilogrami, vseskozi vulgarno preklinja in žali vse navzoče, zgradil si je obrambni zid, iluzijo moči in avtonomnosti, drugi je prepotoval cel svet in nekje na poti izgubil etične koordinate, obogatel je z oblikovanjem trdih snovi. Na začetku igra resno, ko pa mu ne uspe, začne vse povprek plačevati runde, kot da bi hotel kupiti točaja, goste in gostilno. Velik in pomemben skuša podkupiti navzoče, da bi pozabili, kako slabo in nepozorno igra. Karte ne odpuščajo nepravilnih potez in v tej točki so srhljivo podobne življenju!

Prvak, ki je visoko uvrščen na državnem prvenstvu igralcev taroka, vseskozi uči in razlaga napake drugih, svetuje in kara, ko pa mu karta ne gre, izgubi živce in tvega na življenje in smrt, da bi ohranil avreolo posvečenosti.

Zadnjič me je specialni povratnik, štirikratni obsojenec, neupravičeno obsodil zaradi štetja. On, ki je v lovu za drogo na obalnem območju pokradel in oropal vse, kar ni bilo pribito, posebej poudarja, da je pri kartah in v življenju pomembno ohraniti čist obraz, da je njegova pot dragocena, saj ni povprečen in ne izbira uhojenih poti.

Kam se vrti ta svet in kakšni res so časi?

Sonce pada, včasih mehko, včasih topo, v morje ali za oblake, runde se naročajo, deklice so se preoblekle v večerne toalete, ki iščejo dobrohotnega opazovalca, turistični delavci štejejo dnevni izkupiček, mi pa še vedno mečemo taroke na mizo in čakamo, da bo prišla karta vseh kart, škis v podobi harmonije z nami in svetom. Noč je zagrnila naše spomine, danes bomo sanjali trulpagat.

Igor Bizjan